Jedro

Procesna napaka, da tožena stranka s tožnikom ni opravila osebnega razgovora, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti tožnik je imel možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, pa tudi v tožbi ne argumentira, kako je lahko dejstvo, da ni bil zaslišan na osebnem razgovoru, vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnika je ob podaji prošnje zastopal pooblaščenec iz PIC. Poleg tega dejanske okoliščine primera, kot jih je navedel tožnik, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, oziroma če že ni „na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje“, pa je to jasno po razumnem premisleku in pravni razlagi določb o pogojih za priznanje statusa begunca in subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca z imenom A.A., roj. ... 12. 1977, državljana Republike Kube, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrne kot očitno neutemeljena. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 26. 6. 2012 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je v prošnji navedel, da je živel v Havani na Kubi, da je državljan Kube, da je po narodnosti Kubanec, pripadnik kubanske etnične ali plemenske skupine, da je po veroizpovedi ateist, da živi v izvenzakonski skupnosti, da je njegov materni jezik španski, malo pa govori tudi angleški jezik. Nadalje je navedel, da je v kraju Havana hodil 7 let v osnovno šolo ter 3+3 leta v srednjo šolo in si pridobil naziv informatik, mehanik in elektronik. Navedel je še, da je v Havani dve leti in pol služil vojaški rok, da ni včlanjen v politično stranko ali organizacijo, da še nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. V Havani živita njegov sin in izvenzakonski partner, vendar osebnih podatkov njegovih družinskih članov prosilec ni želel povedati, ker se boji, da bi ju s tem ogrozil. Glede poti v Republiko Slovenijo je prosilec navedel, da je Kubo zapustil legalno z letalom dne 12. 6. 2012, saj je imel dovoljenje za izhod iz države, da je bival v Rusiji in je v Republiko Slovenijo vstopil dne 24. 6. 2012 na Brniku. V Rusiji je čakal nekaj dni, saj je želel nadaljevati pot. Na letališču je k njemu pristopil nek Rus, kateri mu je dal dovoljenje za delo in letalsko karto Moskva - Istanbul - Slovenija - Skopje. Plačal mu je denar, nato pa sta z očimom nadaljevala potovanje. V Istanbulu sta dve uri čakala na letalo do Slovenije, kjer sta se z očimom odločila, da bosta zaprosila za mednarodno zaščito. Ker za Makedonijo ni potrebna viza, je mislil, da v Skopju ne bo mogel zaprositi za mednarodno zaščito. V Rusijo je odšel, ker se je želel rešiti pritiska, ki ga izvaja kubanska vlada, saj želi svobodnejšega življenja, ki na Kubi ni mogoče. Išče svobodo. Prosilec je glede razlogov za zapustitev izvorne države navedel, da je pred enim letom imel doma računalnik, katerega mu je zasegla policija. Rekli so mu, da računalnike lahko uporablja samo država in tisti, ki imajo državne naloge. Pred 6 meseci so mu državni uslužbenci zasegli vse orodje in vse razervne dele, ki jih je imel za opravljanje svojega poklica. Zaradi tega ni mogel več preživljati sebe in svoje družine. Vedno, ko nekdo kupi kaj novega, npr. kos orodja, s katerim bi lahko opravljal svoj poklic in se preživljal, ga obiščejo predstavniki vladne tehnične inšpekcije, ki vse zaplenijo. Pred 45-dnevi so mu zasegli telefonske kable in še en računalnik ter kable za internet, saj doma ne smejo imeti interneta. Odločil se je, da bo odpotoval, zato je prodal stanovanje in s tem denarjem si je plačal pot. Njegova mati dela za vlado in je zato upravičena do stanovanja. V tem stanovanju živi cela njegova družina. Tisti, ki želi delati ali celo odpreti lastno podjetje, je takoj sovražnik v očeh države, tako kot je bil on, zato je bil deležen stalnega psihičnega pritiska s strani oblasti. Želel je delati in preživljati družino brez pomoči države, vendar to na Kubi ni dobro sprejeto, saj oblasti take ljudi stalno preganjajo in pritiskajo nanje, naj ukinejo svoje dejavnosti. Neprestano zahtevajo dokumente, na policijski postaji pa te pustijo čakati brez kozarca vode nerazumno dolgo. Vsaj trikrat so ga v roku zadnjih dveh mesecev odpeljali na policijsko postajo. Vsaka četrt ima državnega informatorja, ki spremlja, kaj se dogaja s prebivalci in toži oblastem. Vsak, ki pri njih zaprosi za potni list, avtomatično izgubi delo. Pove, da ko se je odločil za odprtje svoje delavnice, so njegovi prošnji ugodili, po sedmih mesecih pa je prišla inšpekcija in mu zasegla orodje. Skupaj z vladno inšpekcijo in policijo so pri zaplembi njegovega orodja sodelovale še kot priče tudi predstavniki četrtne skupnosti. Poudarja, da so mu kljub dovoljenju za opravljanje dejavnosti in računov, ki jih je imel o nakupu orodja, vse zaplenili. Prvič mu je vladna inšpekcija zasegla en računalnik, drugič pa računalnik in orodje. Vso to opremo je potreboval za opravljanje svojega dela kot avtomehanik. Če delaš za vlado na Kubi, moraš vstopiti tudi v Komunistično stranko Kube, kar so zahtevali tudi od njega. To se je zgodilo že po tem, ko je bil na praksi. Pove še, da je vloga informatorjev, da nadzirajo ljudi v četrti in poročajo oblastem. To so člani komunistične partije, ki je imenovana četrt. Prosilec je nadalje navedel, da je pred dvema letoma zaprosil za potni list in da je takrat opravljal prakso na večerni šoli, vendar je to državno službo izgubil takoj, ko je dal vlogo za potni list. Pove še, da ima zelo malo ljudi svoja podjetja. Vsakdo, ki zasluži kaj več in dela dobro ter izstopa iz povprečja, je pod drobnogledom državnih organov. Obratujejo samo državne trgovine in delavnice, vse ostale prej ali slej zaprejo. Na mesec je zaslužil približno 200 dolarjev, odvisno od strank. Prosilec je navedel tudi, da na Kubi vse uradne dokumente shranjuje vlada, ker se boji, da bi dokazi prišli na dan v tujini. Vlade ne more zaprositi za dokumente, prav tako ne njegovi sorodniki, saj bi jih zaprli in zasliševali. Sorodniki bi izgubili zaposlitev ter stanovanje, v katerem živi njegova družina, otroka bi vzeli iz šole in ga poslali na šolanje v najslabšo šolo na Kubi. Z uradnimi organi v zvezi z dovoljenjem za odhod ni imel težav, ker je dobro plačal. Vse si je uredil brez podkupovanja. V zvezi z vrnitvijo v izvorno državo je navedel, da bi ga zaprli, njegovo družino pa bi maltretirali. Ko bodo ugotovili, da je emigriral, bodo začeli z rednimi obiski njegove družine. Po enem letu pridejo k družini in jih uradno obvestijo, da je emigriral, zato jim poberejo vse imetje, ki je pripadalo njemu. Njegova mati bo izgubila službo in s tem tudi stanovanje. Ne ve, kako bodo živeli, če jim ne bo mogel pomagati. V zvezi z ignoriranjem izjave policistov na letališču Brnik, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, je prosilec povedal, da sta prišla z očimom na letališče Brnik, se spustila po stopnicah, nato pa so ju pri preverjanju potnih listov potegnili iz vrste, kjer sta tudi zaprosila za azil. Policisti so ju slekli in pregledali. Prosila sta za prevajalca in odvetnika ter večkrat omenila, da želita azil, vendar so jima policisti odgovarjali, da azila ne bosta dobila in da gresta v tranzit. Vzeli so jima dokumente in jima rekli, da jih bosta dobila šele v Skopju, na njuni končni destinaciji. Potem sta bila premeščena v tranzitni prostor in so jima prepovedali, da bi se približevala dvigalu, stopnicam ter jima naročili, da naj ostaneta na svojem mestu. Ob 22.00 uri so ju hoteli vkrcati na letalo za Skopje, vendar sta spet rekla, da želita azil, zato so ju odpeljali do policijske postaje in končno poiskali prevajalca, kjer sta lahko zaprosila za azil. Ko sta bila v tranzitnem prostoru jima niso dovolili, da bi se pogovarjala z drugimi ali da bi lahko poklicala domov. Ko je prišel prevajalec, se je njihov odnos do njiju spremenil. V lastnoročni izjavi, ki jo je prosilec podal pred podajo prošnje, je navedel, da potrebuje azil, ker želi delati, da bi lahko pomagal svoji družini na Kubi, saj so njegovi člani bolni. Napisal je še, da je pripravljen delati v tej državi, da bi lahko pomagal sinu in materi, ki živita v slabih ekonomskih razmerah na Kubi. Prosil je tudi, če bi mu lahko pomagali iz te težke zdravstvene situacije.

Iz policijske depeše Postaje letališke policije Brnik št. 2143-47/2012/5 (3C631-34) z dne 24. 6. 2012 izhaja, da je prosilec dopotoval v Republiko Slovenijo dne 24. 6. 2012 ob 13:35 uri z letalom iz Istanbula, in sicer na relaciji Moskva - Istanbul - Ljubljana. Na letališču Janeza Pučnika je ob 20:00 pristopil k mejnim policistom, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Iz razgovora s prosilcem je bilo ugotovljeno, da je Kubo zapustil iz ekonomskih razmer. Prosilčeva istovetnost je bila v postopku ugotovljena na podlagi njegovega potnega lista Republike Kube. V potnem listu je v rubriki vize prilepljeno tudi Dovoljenje za izhod iz države št. ..., ki ga je izdala služba za priseljence in tujce dne 25. 4. 2012, s potekom veljavnosti dne 27. 7. 2012. Iz dovoljenja za izhod iz države še izhaja, da velja en izhod iz države, vrsta dovoljenja pa je 30 dni z možnostjo podaljšanja. Pristojnemu organu ni povsem jasno, zakaj bi si prosilec priskrbel zopet nov računalnik, saj je vedel, da računalnik lahko uporablja samo država oziroma tisti, ki imajo državne naloge in da bo v primeru inšpekcije, kot sam navaja, zasežen. Pri tem pristojni organ poudarja, da dejstva z zasegi računalnikov, orodja in rezervnih delov niso povezana z razlogi, določenimi v Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) in v nobenem primeru ne morejo pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite.

Če bi navedeno držalo, potem pristojni organ ne more razumeti, zakaj si je prosilec odprl svojo lastno delavnico, saj je vedel, da se bo z odprtjem delavnice izpostavil stalnemu nadzoru kubanskih oblasti in psihičnim pritiskom, kot je sam navedel. Poudarja, da prosilec v zvezi z izvajanjem pritiska oblasti nanj, ni ničesar pojasnil. Navedel je samo, da oblasti večkrat zahtevajo dokumente in te pustijo čakati na policijski postaji nerazumno dolgo brez kozarca vode. Pri tem je še povedal, da so ga vsaj trikrat v roku zadnjih dveh mesecev odpeljali na policijsko postajo. V zvezi s tem ni ničesar več pojasnil niti ni navedel, zakaj oblasti večkrat zahtevajo dokumente, kakršen je vzrok temu niti kakšen je bil konkreten razlog, zakaj so ga odpeljali na policijo, kdaj konkretno so ga odpeljali in kako dolgo so ga zadrževali, kako se je pri tem počutil in ali je imel zaradi tega kakšne posledice. Prosilec namreč teh splošnih navedb, da je bil deležen stalnega psihičnega pritiska, ni z ničemer konkretiziral, zaradi česar bi jim bilo pripisati kakšno težo. V primeru, da bi bil res deležen stalnega psihičnega pritiska, bi zagotovo v zvezi s tem kaj več povedal ob predpostavki, da se je postopek mednarodne zaščite začel na njegovo pobudo, ob upoštevanju dejstva, da ga je uradna oseba pred pričetkom prošnje opozorila, da mora sam odgovarjati čimbolj natančno in po resnici.

Prosilec je v vlogi tudi navedel, da je delal kot informatik v državni službi in s tem prejemal 211 kubanskih pesov, kar znaša 7 USD, torej je bil zaposlen, prejemal je redno plačilo in je tako imel zagotovljen redni mesečni prihodek. Poleg redne zaposlitve je delal še tudi kot mehanik in s tem zaslužil še dodatno 5 ali 6 USD. Tako je tudi v lastnoročni izjavi in na Postaji letališke policije Brnik izjavil, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razmer, da prosi za ekonomski azil, ker želi izboljšati svoje življenje in išče boljše pogoje v razviti državi, kjer bo lahko delal in pomagal svoji družini na Kubi. Povedal je tudi, da si želi boljšega in svobodnejšega življenja, kar pa na Kubi ni mogoče. Organ se nato sklicuje na 26. člen ZMZ. Pravi, da prosilec utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Ker prosilec ni uveljavljal preganjanja po Ženevski konvenciji, je pristojni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Nato se organ opira na 28. člen ZMZ. Pravi, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena. Prosilec pa v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi in ravno tako ne, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda. V zvezi s tem pa pristojni organ poudarja, da prosilec ni nič pojasnil, zakaj bi bil zaprt, kako dolgo bi bil v zaporu in kakšne posledice bi občutil zaradi tega ter ali je to ustaljena praksa ob vrnitvi v izvorno državo oziroma ali se navedeno nanaša zgolj nanj. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je imel na Kubi kakšne težave z uradnimi organi, ko si je urejal dovoljenje, da odpotuje iz Kube, je prosilec navedel, da ni imel težav, ker je dobro plačal. Vse si je uredil brez podkupovanja. Iz vsega navedenega pristojni organ zaključuje, da prosilec v izvorni državi ni imel težav z uradnimi organi, saj si je potni list, ki je namenjen prehajanju državnih mej, brez problemov oz. podkupovanja tudi uredil. Pristojni organ je na podlagi splošnih informacij o izvorni državi nadalje tudi ugotovil, da v izvorni državi prosilca ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prav vsakega civilista v izvorni državi prosilca. Prosilec je pri podaji prošnje tudi navedel, da nima dokumentov, saj vse uradne dokumenta shranjuje vlada, ker se boji, da bi dokazi prišli na dan v tujini. Vlade ne more zaprositi za dokumente, prav tako ne njegovih sorodnikov, saj bi jih zaprli in zasliševali, kjer se nahaja. Uradna oseba je sicer prosilcu naložila 30-dnevni rok za predložitev navedenih dokumentov, ki je začel teči dne 25. 6. 2012. V navedem roku prosilec ni pridobil nobenih dokumentov oziroma dokazil, ki bi potrdila njegove navedbe in izjave iz prošnje, niti ni pojasnil, zakaj si jih v tem času ni pridobil, za dodaten rok pa tudi ni zaprosil, zato je pristojni organ odločil na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedel prosilec pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ker je prosilec med drugim v Republiko Slovenijo vstopil iz ekonomskih razlogov in ker je v postopku pridobitve mednarodne zaščite navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, prosilcu pa tudi ne grozi resna škoda iz tretje alineje 28. člena ZMZ, je pristojni organ na podlagi tretje alineje 52. člena ZMZ in ob upoštevanju 54. člena ZMZ odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

V tožbi tožnik pravi, da je ob podaji prošnje izrecno poudaril, da si želi svobodnega življenja, kar pa na Kubi ni mogoče. Isaiah Berlin v knjigi pravi, da je posameznik svoboden toliko, kolikor ga nihče drug oziroma nobena ustanova v njegovi dejavnosti ne ovira. Če pa to območje drugi skrčijo preko določenega minimuma, se lahko človeka šteje za prisiljenega in ravno ta prisila pomeni namerno vmešavanje drugih ljudi v območje človekovega delovanja. Pod pojmom „biti svoboden“ je v tem smislu razumljeno, da se drugi ne vtikajo v posameznika in širše kot je območje nevmešavanja, širša je človekova svoboda. Liberalizem je gospodarski in politični nazor, ki je nastal in se razvil v meščanski družbi, poudarja pa predvsem ekonomsko in politično svobodo. Je družbeni in življenjski nazor naprednega meščanstva, ki je bilo zainteresirano za odpravo gospodarskih, trgovskih, političnih, nazorskih in drugih omejitev. Liberalizem pomeni držo individualne svobodnosti, kar zadeva gospodarjenje, politično angažiranje, mišljenje in izražanje. Tožnik pa je v matični državi prikrajšan za takšno svobodno politično prepričanje, saj ne more svobodno opravljati poklica, ki si ga je izbral, ker mu je država kljub dovoljenju za opravljanje dejavnosti zaplenila računalnike in orodje, ki jih potrebuje za opravljanje svojega poklica. Poleg tega pa je ob zaplembi na Kubi navada, da državni organi preiščejo vso stanovanje in odnesejo, kar se jim zdi. Po drugi strani pa kdor želi delati za državne institucije, mora najprej postati član Komunistične stranke Kube, kar so zahtevali tudi od tožnika, vendar on to ni želel storiti. Tožnik tako zaradi svojega političnega prepričanja ne more uživati varstva države, saj je v svoji matični državi s strani oblasti preganjan zaradi svobodne liberalne miselnosti. Čeprav se na prvi pogled zdi, da pritiski, ki jih je bil deležen s strani državnih organov ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ, pa tožnik poudarja, da je zaradi pritiskov ogrožena njegova eksistenca oziroma preživljanje njega in njegove družine. Popolnoma neutemeljen pa je očitek tožene stranke, da tožnik ni bolj natančno pojasnil navedb o psihičnih pritiskih s strani države, saj ima uradna oseba ob podaji prošnje pravico in dolžnost, da skladno z določbo 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pred izdajo odločbe ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, stranki pa mora omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Če torej tožena stranka meni, da prosilec ni dovolj natančno pojasnil razlogov, je njena dolžnost, da s prosilcem opravi osebni razgovor, kjer razčisti vse nejasnosti in pomanjkljivosti. Določba 45/3. člena ZMZ namreč določa, da v osebnem razgovoru uradna oseba ugotavlja tudi razloge s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo in vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev. Zato sklicevanje na nepomembnost in nezadostnost izjav v konkretnem primeru kaže samo na to, da tožena stranka sama ni ukrenila vse potrebno, da bi se razčistilo dejansko stanje. Tožnik ob tem opozarja, da tudi, če ga ob zapustitvi matične države policija še ni „dovolj“ preganjala kot političnega nasprotnika, pa se je sedaj položaj spremenil. Če bi ga sedaj vrnili v matično državo, to ne bi pomenilo samo „resne škode“ v smislu 28. člena ZMZ, ampak preganjanje apolitičnega nasprotnika. Deportacija tožnika nazaj na Kubo zanj pomeni gotovo politično preganjanje s strani policije ter pristanek v kubanskih zaporih in to ob nespornem dejstvu, da tožnik ni sam storil ničesar prepovedanega. V primeru deportacije v matično državo bi ga zaprli, ker je odšel iz države brez dovoljenja državnih organov iz Kube. Prošnjo za mednarodno zaščito bi obravnavali kot izdajo domovine, zaradi česar bi bil kaznovan z zaporom od 20 do 25 let. Na podlagi tega dejstva je tožnik upravičen do statusa zatečenega begunca (sur place). V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje. V obravnavani zadevi so zato navedbe tožnika o uveljavljanju statusa zatečenega begunca bistvene za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe MNZ. Vlaga izjavo, s katero bi rad še dodatno pojasnil svojo prošnjo za mednarodno zaščito. S tem, ko je bila izdana odločba v pospešenem postopku pa je bil tožnik prikrajšan vsaj za obrazloženo odločbo in pošteni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da izpostavljena knjiga Isaaha Berlina na ocenjevanje potreb po mednarodni zaščiti nimajo nobenega vpliva, oziroma vsaj ne v takšni meri, kot to navaja tožeča stranka. Prosilec je namreč v izvorni državi bil zaposlen kot informatik v državni službi, zaradi tega je dobival mesečni zaslužek. Poleg redne zaposlitve je delal še kot mehanik, s tem delom pa si je dodatno še kaj prislužil. Iz tega razloga ni mogoče trditi, da prosilec ni imel svobode pri svojem delu, ravno nasprotno, imel je dovolj svobode, saj je lahko opravljal dve dejavnosti. Prosilec je bil namreč tik pred pričetkom podaje prošnje s strani predstavnikov PIC seznanjen oziroma informiran o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito, kar je potrdil. Dolžnost predstavnikov PIC je, da prosilca informirajo o vseh pravicah in dolžnostih na razumljiv način ter mu natančno pojasnijo postopek pridobitve mednarodne zaščite. Prav tako prosilca pred pričetkom podaje prošnje uradna oseba pristojnega organa še enkrat opozori, da mora prosilec vse podatke in izjave, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici ter da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine sam. On je tisti, ki mora sam pojasniti okoliščine, ki so pomembne za njegov postopek. Ni naloga tožene stranke, da iz prosilcev „vleče“ razloge za mednarodno zaščito, ampak mora prosilec sam navesti razloge za zapustitev izvorne države, kar je jasno zapisano v 21. členu ZMZ. Navedbe tožeče stranke, da bi prosilca v primeru deportacije v matično državo zaprli, ker je odšel iz države brez dovoljenja državnih organov, so popolnoma neverodostojne, oziroma kažejo na to, da svetovalka za begunce, ki je napisala tožbo, ni v zadostni meri preučila prosilčevega dejanskega stanja. Prosilec ima namreč v potnem listu v rubriki vize prilepljeno Dovoljenje za izhod iz države, ki ga je izdala služba za priseljence in tujce, tipa PVE, zato tožena stranka ne more razumeti navedb tožeče stranke, da je prosilec odšel iz države brez dovoljenja državnih organov. Pri tem je treba poudariti, da je prosilec izvorno državo zapustil legalno. Treba je povedati tudi, da na Kubi poznajo dva tipa izhodnih dovoljenj, in sicer začasno potno dovoljenje in dovoljenje za pot v tujino. PVE je za državljane, ki želijo potovati v tujino in vsi možni potniki se morajo prijaviti na krajevnem uradu za priseljevanje. PVE organ izda za dobo 30 dni in se lahko podaljša do 10 mesecev in 29 dni od datuma, ko imetnik dovoljenja zapusti državo. Da bi podaljšal dovoljenje mora imetnik oditi na najbližji konzulat in plačati takso. V nekaterih primerih pa je možno podaljšati bivanje za več kot 11 mesecev iz „humanitarnih razlogov“ s priloženimi dokazili. Tožena stranka resnično ne more razumeti, zakaj bi prosilec ob morebitni vrnitvi šel v zapor, saj na Kubi ni storil ničesar prepovedanega, kot je navedla v tožbi tudi njegova pooblaščenka in zakaj bi potem takem ob morebitni deportaciji bil politično preganjan s strani policije. Pri tem je potrebno poudariti, da tožeča stranka ni navedla, na podlagi česa to sklepa, saj navedenega dejstva prosilec ni niti omenil pri podaji prošnje. Glede na to, da je prosilec legalno zapustil Kubo, prav tako pa ni storil ničesar prepovedanega, ne bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel nikakršne škode.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik zaradi dejanj preganjanja in okoliščin, ki jih navaja v prošnji in tožbi, ni pripadnik določene družbene skupine v smislu 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ. Ni pripadnik določene družbene skupine v tem smislu, bi mu bila prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo. Tudi njegovo „prepričanje“ o konceptu svobode, ki ga navaja v tožbi, ni utemeljeval v smeri, da je le-to „tako temeljnega pomena za njegovo identiteto oziroma zavedanje,“ da se ga ne bi smelo z sorazmernimi ukrepi siliti, da bi se navedenemu prepričanju odrekel (1. alineja 5. odstavka 27. člena ZMZ). ZMZ na podlagi mednarodne prakse o zaščiti beguncev (prava EU in Ženevske konvencije) takšne zaščite beguncem ne daje. Tožnik pa tudi ni v postopku predložil primera interpretacije 4. alineje 1. odstavka 27. člena in 1. alineje 5. odstavka 27. člena ZMZ, ki bi govoril v prid njegovemu zahtevku. Ob tem tožnik niti ne zatrjuje, da je čisto vsakršna – tudi z ekstenzivnim javnim interesom omejena - svobodna profesionalna iniciativa in nastopanje na trgu na Kubi, popolnoma prepovedana, ampak navaja, ker mu je država pobrala vse orodje, računalnik in rezervne dele, potem ko je 7 mesecev pred tem dobil dovoljenje za odprtje delavnice, ki jih je imel za opravljanje poklica avtomehanika, ni mogel več preživljati svoje družine. Po njegovih navedbah ima zelo malo ljudi svoja podjetja in da država poseže v svobodo ljudi takrat, ko nekdo „preveč zasluži.“ V tej zadevi tudi ni izkazana morebitna podlaga za preganjanje iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ – politično prepričanje. Tožnik ni namreč izkazal, da bi kjer koli javno izražal mnenja, stališča, ali prepričanje o potrebnih političnih spremembah na Kubi v smeri uresničevanja in varstva večjih svoboščin na področju podjetništva ali splošne svobode ljudi. Zgolj s podjetjem, ki naj bi mu prinašal večji zaslužek, kot je to sprejemljivo za državno politiko na Kubi, pa ni mogoče reči, da je izražal mnenje, prepričanje ali stališče, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali.

V tožbi tožnik uveljavlja, da je postal begunec „sur place“, ker ga bodo državni organi obravnavali kot političnega nasprotnika, ker je zapustil Kubo brez dovoljenja državnih organov in je zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar bo kaznovan z zaporom od 20 do 25 let. V tem elementu je tožnik izkazal visoko mero neverodostojnosti, saj je z razliko od navedb v tožbi, v prošnji jasno povedal, da je dobil dovoljenje za izhod iz države. V taki situaciji bi tožnik moral, glede na to, da ga zastopa pooblaščenka za begunce, v upravnem sporu predložiti ustrezne informacije o tem, da osebam v primerljivih okoliščinah na Kubi zaradi pobega iz države kot oblike političnega prepričanja grozi tako strog zapor ali preganjanje, da ta dejanja dosegajo naravo in stopnjo dejanj iz 26. člena ZMZ. Poleg tega tožnik niti ni dokazoval, da mu je dovoljenje za izhod že poteklo oziroma da ga ne more podaljšati.

Tako v predmetni zadevi tudi ni mogoče reči, da je podana podlaga za preganjanje zaradi političnega prepričanja iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena in 7. odstavka 27. člena ZMZ.

V zvezi z zavrnitvijo prošnje za subsidiarno zaščito pa sodišče ugotavlja naslednje: V predmetni zadevi je (kvečjemu) možno izpodbijani akt presoditi z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, saj tožnik pravi, da se v primeru vrnitve ne bo mogel preživljati in ne bo mogel preživljati svoje družine. Sodna praksa Sodišča EU (SEU) in upravno-sodna praksa v Sloveniji sicer na tem področju še nista razviti, tako da ni ustaljene prakse, katere oblike in intenzivnosti nečloveškega (nehumanega) ravnanja ali kaznovanja lahko pomenijo podlago za subsidiarno zaščito. Zato edino usmeritev v tem smislu daje Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) na podlagi sodne prakse v zvezi z 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je na podlagi sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07, 17. 2. 2009, odst. 28) relevantna tudi z vidika 15b. člena Direktive št. 2004/83/ES oziroma 2. alineje 28. člena ZMZ. Iz te sodne prakse pa izhaja, da bi v bistveno hujših okoliščinah, kot jih navaja tožnik v tem postopku, lahko računal na možnost zaščite bodisi v zvezi s 3. ali 8. členom MKVČP (na primer: sodbe oziroma odločbe ESČP v zadevah D. proti Združenemu kraljestvu 2. 5. 1997; Rrustemaj in ostali proti Švedski, 15. 11. 2005, Hukić proti Švedski, 27. 9. 2005; Bensaid proti Združenemu kraljestvu, 6. 2. 2001; Salkić in ostali proti Švedski, 29. 6. 2004) 1

ali pa na zaščito pred „flagrantno kršitvijo poštenega postopka“ iz 6. člena MKVČP s posledicami nehumanih razmer v zaporu (sodba ESČP v zadevi Othman (Abu Qatada) proti Združenemu kraljestvu, 17. 1. 2012). Brez da bi tožnik uveljavljal in z zadostno mero zanesljivosti izkazal, da mu grozi nesorazmerno dolga zaporna kazni ali pa nehumane razmere v zaporu, pri čemer je po praksi ESČP dokazno breme na pritožniku, standard dokazovanja za razmere v zaporu pa onkraj utemeljenega dvoma (sodba ESČP v zadevi Koktysh proti Ukrajini, 10. 12. 2009, odst. 90), sodišče nima podlage, da bi podvomilo v zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke.

Kar pa zadeva procesne vidike odločanja v tej zadevi, pa sodišče ugotavlja naslednje: Tožena stranka sicer pravil pospešenega postopka ni uporabila restriktivno, kot navaja tožeča stranka v tožbi, saj je za zavrnitev prošnje za status begunca vendarle potrebna dovolj premišljena razlaga in interpretacija določb 27. člena ZMZ, pri čemer je v predmetni zadevi tudi tožena stranka po nepotrebnem prepletala vprašanje podlage za preganjanje z intenzivnostjo dejanj preganjanja in je tudi odločbo oprla na napačno pravno podlago. Kadar je namreč vsaj do neke mere vprašljiv obstoj podlage za preganjanje v zvezi z statusom begunca, tožnik pa ne uveljavlja samo ekonomskih razlogov za preganjanje (1. točka 55. člena ZMZ, ki se veže na pogoje iz 27. člen ZMZ), tožena stranka nima zakonite podlage, da odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora. Kajti 3. točka 55. člena ZMZ ne zajema situacije, ko je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito v zvezi z 27. členom ZMZ, če poleg ekonomskih razlogov navaja še nekatere druge neekonomske razloge za preganjanje; ampak tožena stranka lahko opusti osebni razgovor samo, ko prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, ali pa če navaja izključno ekonomske razloge. Določbe 1. točke 55. člena ZMZ pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker je tožnik poleg ekonomskih razlogov sicer pavšalno navedel tudi, da bo kaznovan, če bo vrnjen na Kubo z nesorazmerno zaporno kaznijo.

2

Vendar pa procesna napaka, da tožena stranka ni s tožnikom opravila še osebnega razgovora, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti tožnik je imel možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP), pa tudi v tožbi ne argumentira, kako je lahko dejstvo, da tožnik ni bil zaslišan na osebnem razgovoru, vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnika je ob podaji prošnje zastopal pooblaščenec iz PIC. Poleg tega dejanske okoliščine primera, kot jih je navedel tožnik, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, oziroma, če že ni „na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, odst. 12), pa je to jasno po razumnem premisleku in pravilni razlagi določb o pogojih za priznanje statusa begunca in subsidiarne zaščite. Ugovor procesne narave v tožbi, da bi morala tožena stranka v večji meri razčistiti in ugotoviti navedbe o psihičnih pritiskih na tožnika s strani države, ne more pripeljati do drugačne odločitve glede subsidiarne zaščite. Tovrstna pomanjkljivost v postopku namreč ni absolutno bistvena kršitev določb postopka in bi tožeča stranka, ki jo v upravnem sporu zastopa pooblaščenka, morala v tožbi navesti in argumentirati vsebino in naravo omenjenih pritiskov, da bi sodišče lahko presojalo, ali je zatrjevana procesna pomanjkljivost lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, pa tega ni storila.

Sodišče je tako razsodilo (3. alineja 2. odstavka 63. člena ZUS-1), da je izpodbijana odločba zakonita, vendar na drugi pravni podlagi, torej ne na podlagi 1. in 2. točke 55. člena ZMZ, ampak na podlagi 3. točke 55. člena ZMZ z zvezi z 3. alinejo 1. odstavka 52. člena ZMZ glede subsidiarne zaščite, glede statusa begunca pa na podlagi 1. alineje 53. člena ZMZ.