Jedro

Policisti morajo nadzorovati gibanje oseb, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju države, saj je to njihova naloga, zato policijskega pridržanja, čeprav v neprijetnih okoliščinah, ni mogoče opredeliti kot nečloveško ali poniževalno.

Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavila, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, torej postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica.

2. Iz uvodnih pojasnil toženke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 4. 2023 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je 3. 4. 2023 vanjo tožnika kot prosilca vnesla Republika Hrvaška. Zato je toženka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 18. 4. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 2. 5. 2022 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Toženka je tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in nato z njim 8. 5. 2023 opravila osebni razgovor, njegovo vsebino pa povzela na 2. - 4. strani izpodbijanega sklepa. Ugotovila je, da je tožnik na osebnem razgovoru zgolj pavšalno navedel, da je bil na Hrvaškem deležen ponižujočega in rasističnega ravnanja. Dejal je, da ni razumel, kaj so govorili hrvaški policisti, zaradi njihovega načina govora pa je prepričan, da je bilo govorjenje rasistično. Toženka se s s tem ni mogla strinjati. Menila je, da če tožnik ni razumel, kaj so policisti govorili, ni mogel vedeti ali je bila vsebina pogovora rasistična. Način govora in neupoštevanje verskih praks posameznika med obravnavo na hrvaški policiji ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo s tožnikom v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Obravnavali ga bodo v azilnem (in ne v policijskem) postopku, sprejele pa ga bodo uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve.

4. Kot malo verjetne je ocenila tožnikove izjave, da se tekom postopka v Republiki Hrvaški ni sporazumeval s policijo. Na določeno komunikacijo kaže njegova izjava, da ga je hrvaška policija ob zaključku obravnave odslovila z besedami »to je vse« in ga napotila v hotel na naslovu, ki je bil naveden na dokumentu, ki ga je dobil ob odhodu. Ugotovila je, da je tožnik s hrvaško policijo komuniciral tudi takrat, ko ga je ustavila na vlaku na poti v Slovenijo in ga napotila nazaj v Zagreb. Če bo vrnjen v Republiko Hrvaško, s komunikacijo ne bo imel nobenih težav, saj mu bo omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, ki zagotavlja tudi pravico do tolmača. 5. Da je tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito primarno izkazujejo njegovi prstni odtisi v kategoriji „1“, ki so bili vneseni v evidenco Eurodac. Na to kaže tudi tožnikova izjava, da so ga policisti napotili v hotel v Zagrebu - prvič iz policijske postaje, kjer so mu zajeli prstne odtise, drugič pa na vlaku proti Republiki Sloveniji. Če na Hrvaškem ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, bi ga ti morali obravnavati kot tujca. Tožniku postopek mednarodne zaščite ni neznan - iz evidence Eurodac je razvidno, da ga je Helenska republika v tekočem letu enkrat obravnavala zaradi nelegalnega prehoda meje, drugič pa kot prosilca za mednarodno zaščito.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Prav tako po mnenju toženke ni potrebe po aktivaciji diskrecijske klavzule, ki jo je izpostavila tožnikova pooblaščenka.

7. V nadaljevanju se je toženka vsebinsko opredelila do Informacij o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 15. 5. 2023. Ocenila je, da se jih veliko navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške, poročilo Amnesty International za Hrvaško pa se nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila. Vse pa za tožnikov primer ni relevantno. Pojasnila je, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tisti, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v to državo ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Predane osebe na letališču sprejme uradna oseba hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

8. Izpodbijani sklep vsebuje tudi analizo nekaterih odločb tujih nacionalnih sodišč. V zvezi s sklepom št. 15 B 3250/22 Upravnega sodišča v Hannovru in sklepom št. A16 K 3603/22 Upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022, je toženka izpostavila, da prosilca v Republiki Hrvaški azilni sistem varuje pred vrnitvijo v izvorno državo, dokler le-ta ni pravnomočno končan. Sodba Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 2 A 26/22 z dne 24. 5. 2022, je ugotovila znake sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, vendar pa iz nje tudi izhaja, da ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga nemška sodišča. Toženka je poudarila, da ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bi bil takoj deportiran naprej v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, ki jih nikakor ne gre posploševati na vse predaje. Glede na prakso držav se te v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo.

9. Stališč Upravnega oddelka Državnega sveta (Raad van State, Afdeling Bestuursrechtspraak št. 202102939/1 /V3 in 202104072/1/V3) v sodbi z dne 13. 4. 2022, po oceni toženke ni mogoče posploševati na vse primere, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Iz navedene sodbe ne izhaja, da se tja prosilcev ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek. Toženka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico EU, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

10. Podobno stališče je po oceni toženke razvidno iz sodbe št. F - 5675/2022 iz januarja 2022, s katero je švicarsko Zvezno upravno sodišče odpravilo sklep državnega sekretariata za migracije (SEM) o vrnitvi in zadevo vrnilo v ponovno reševanje pristojnemu organu. Ob tem je sodišče izpostavilo dva ključna elementa, do katerih se mora pristojni organ natančneje opredeliti. Prvi se nanaša na vprašanje morebitnega avtomatskega prenosa pristojnosti za reševanje prošnje za mednarodno zaščito na Švico, ker naj bi roki dublinske zakonodaje začeli teči že med prvim nezakonitim in nedokumentiranim prehodom meje med Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH) ter Hrvaško in izgonom s strani hrvaških oblasti, ne pa šele z uspešnim, po navedbah prosilca kar sedemnajstim poskusom prečkanja meje. Drugi element pa se nanaša na vprašanje ravnanja "push back", v zvezi s katerim je sodišče SEM očitalo sumarno in površno obravnavo. Priznava sicer, da iz predložene dokumentacije izhaja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, vendar meni, da se to ne sklada s številnimi drugimi poročili in da pritožnikove navedbe niso bile zadosti raziskane. Zato je zahtevalo, da se SEM do tega vprašanja opredeli na podlagi aktualnejših virov.

11. Po presoji toženke gre tudi v navedeni zadevi za odločitev v individualnem primeru, zato navedena švicarska sodba ne more veljati na vse predaje v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Opozarja, da sodišče v navedeni zadevi ni v celoti zavrnilo možnosti vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, kar je razvidno tudi iz kasnejših sodb. V sodbi št. F - 4998/2022 iz dne 9. 11. 2022 je ocenilo, da ne glede na kritična stališča številnih organizacij (zlasti Sveta Evrope), hrvaški azilni sistem nima sistemskih pomanjkljivosti ali dokazanih tveganj vrnitev na meji z BiH, ko gre za prosilce, ki so že vložili prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jih ta država izrecno prevzame v okviru dublinskega postopka. Po presoji sodišča v okoliščinah, ko na Hrvaškem ni dokazane trenutne prakse sistematičnega kršenja standardov EU na tem področju, ni ovržena domneva, da ta država spoštuje svoje obveznosti glede pravic prosilcev za azil, sprejetih po dublinskem postopku. Sprejeto je bilo stališče, da izjave pritožnikov ne dajejo podlage za drugačno oceno, saj niso dokazno podprte.

12. V predloženih informacijah sta povzeti tudi dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki se nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017. Prva obravnava je potekala leta 2020 in se je nanašala na še starejši primer, druga pa je obravnavala dogajanje v letu 2021. Zastarele informacije pa po presoji toženke odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma naslanjajo na dogajanje v letu 2021 ali prej. Posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja, zato po mnenju toženke pri odločanju v tej zadevi ne nosi posebne teže. 13. Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja (v nadaljevanju PIC) je na Hrvaški pravni center naslovil vprašanje ali v Republiki Hrvaški obstaja organizacija ali organ, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki in ki bi lahko zagotovil, da lahko vsi, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško po dublinskem postopku, dejansko vstopijo v hrvaški azilni postopek, če to želijo. Hrvaški pravni center je odgovoril, da organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki ni, saj je to v domeni hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve. Novih informacij o situaciji na terenu nimajo, ker že skoraj tri leta niso prisotni v sprejemnih centrih. Po njihovem vedenju iz prejšnjih let pa so bili tisti, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, če so njihovi primeri še vedno potekali ali pa so bili prekinjeni in so zaprosili za mednarodno zaščito. Po mnenju toženke dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, ne pomeni, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Glede na to, da je prav Hrvaški pravni center partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano AIDA poročilo, pa je toženka štela, da ima ta organizacija poln in zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj.

14. Z informacijami, na katerih temelji izpodbijani sklep, je toženka seznanila tožnika, ki ji je nato po pooblaščencu poslal komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško. V tem komentarju ji očita, da je gradivo, predvsem poročilo AIDA, okrajšala v taki meri, da so iz njega izpuščene vse informacije, ki podpirajo njegovo stališče. Toženka je v zvezi s tem zatrdila, da je skrbno preučila celotno posredovano gradivo. V nadaljevanju je ugotovila, da se deli poročila, za katera se ji očita, da jih je načrtno izpustila, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki jo je tožnik posredoval 15. 5. 2023 in do katere se je v izpodbijanem sklepu že opredelila, oziroma da ti deli poročil ne odražajo v celoti obstoječega in aktualnega stanja ali pa so brezpredmetni za ta primer.

15. Toženka je zagotovila, da je posebej skrbno preučila posredovano informacijo o sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 269/22 z 8. 5. 2023 ter njen vpliv na sodno prakso Zvezne republike Nemčije. Navedena sodba je zavrnila vsa jamstva Republike Hrvaške in jo obtožila kolektivnih izgonov. Na podlagi pričevanja o prisilni vrnitvi prosilca na področje BiH je ugotovila, da ni dovolj jamstev, da dublinski povratniki po vrnitvi ne bodo izpostavljeni prisilni vrnitvi v to državo. Nasprotno pa je Upravno sodišče v Kölnu je s sklepom št. 6 L 858/23. A s 7. 6. 2023 zavrnilo zahtevo po odložitvi vrnitve, saj v obrazložitvi ni pritrdilo razlagi »... nekaterih prvostopenjskih sodišč, ki razlagajo manjko vedenja o tem ali so tudi dublinski povratniki podvrženi nelegalnim push-backom in verižnim deportacijam tako, da tega ni mogoče izključiti in zato sklepajo na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.«. Upravno sodišče v Karlsruheju se je v obrazložitvi k sodbi št. A 19 K 216/23 z 29. 6. 2022 izčrpno posvetilo navedeni sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu. Izpostavilo je, da širok nabor pričevanj o »push backih« ne kaže, da bi bili dublinski povratniki ali druge osebe, vključene v postopek mednarodne zaščite, proti svoji volji odpeljani iz države. Omenjeni sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu je očitalo, da določa standarde za obrnjeno dokazno breme znotraj sistema medsebojnega zaupanja, ki niso združljivi s pravom EU. Dodatno potrditev, da je bil sistem medsebojnega zaupanja med Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Nemčijo še do nedavnega trden, so tudi statistični podatki hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, iz katerih izhaja, da je Zvezna Republika Nemčija v prvi četrtini letošnjega leta tja vrnila 47 oseb (v letu 2022 pa 89 oseb). Glede na vse navedeno je toženka presodila, da sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 269/22 z 8. 5. 2023 ni mogoče obravnavati kot posebej tehtne pri odločanju v zadevi.

16. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je v nadaljevanju razvidno, da se toženka do navedenih odločitev, ki jih je sprejel The Council for Alien Law Litigation - Belgium [CALL] ni posebej opredeljevala, saj je iz AIDA poročila o Kraljevini Belgiji razvidno, da je bila v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih. Vračanja iz Kraljevine Belgije v Republiko Hrvaško niso zaustavljena, po statističnih podatkih hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve je Kraljevina Belgija tja v prvi četrtini leta 2023 v okviru dublinskih postopkov vrnila kar 28 prosilcev. Prav tako se toženka ni opredelila do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije, Švicarskega sveta za begunce, ki ga je povzelo poročilo EUAA2 za lansko leto, saj tega v letošnjem poročilo ni več najti. Je pa izpostavila sodbo švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023, po kateri je pri dublinskih transferjih treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, tam dostop do azilnega postopka.

17. Toženka je menila, da je pravno pomembno, da iz odgovora Republike Hrvaške, s katerim je ta sprejela svojo odgovornost za obravnavo tožnikovega primera z dne 2. 5. 2023 izhaja, da bo njegova vloga obravnavana v razumnem času ter da bo nameščen v sprejemnih kapacitetah skladnih s standardi EU. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je lahko le obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Te pomanjkljivosti pa v konkretni zadevi niso podane.

_Tožnikove trditve_

18. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

19. Glede tega kdaj so podane sistemske pomanjkljivosti, se tožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, ki pravi, da se v takšnem primeru dokazno breme glede okoliščin v državi prevali na toženko. Navaja, da so sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški razvidne iz njegovih izjav, potrjujejo pa jih tudi predložene "Informacije o stanju na Hrvaškem" in "Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško" z dne 27. 4. 2023. Ti dokumenti potrjujejo verodostojnost njegovih navedb in izkazujejo, da je bilo ravnanje hrvaških policistov poniževalno in nečloveško. Toženki očita, da je nekatera posredovana poročila tako okrajšala, da so bile izpuščene skoraj vse informacije, ki podpirajo njegovo stališče in informacije, ki govorijo o prekinitvah predaj na Hrvaško s strani različnih držav EU.

20. Ne strinja se z dokazno oceno toženke, da je malo verjetno, da s hrvaško policijo ni komuniciral. Da komunikacije ni bilo, kaže že okoliščina, da je Republika Hrvaška sprejela njegovo prošnjo, čeprav le-te ni podal. V postopku ni imel tolmača, zato mu je bilo komuniciranje na Hrvaškem onemogočeno. O enakih okoliščinah so izpovedovali tudi prosilci v že omenjenih upravnih zadevah.

21. Tožnik meni, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Pri oceni pojma mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so na primer čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito.

22. Nadalje se tožnik sklicuje na sodbi Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi Jawo in v zadevi C: 578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Sloveniji z dne 16. 2. 2017, v kateri je bilo sprejeto stališče, da je treba 4. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena.

23. Toženki očita, da ni pridobila individualnega jamstva o njegovih pravicah kot predane osebe. Sprejem odgovornosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo res imel zagotovljen dostop do azilnega postopka na Hrvaškem, saj se bo tam štelo, da je prošnjo za mednarodno zaščito umaknil. Obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH.

24. Tožnik tudi predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem zatrjuje, da bi mu lahko nastala škoda že s samo predajo Republiki Hrvaški, kjer bi bile njegove pravice lahko ogrožene.

_Trditve tožene stranke_

25. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu.

_Presoja tožbe_

26. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

27. Tožba ni utemeljena.

28. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

29. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala. Tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil in da se ga že zato v to državo ne sme vrniti.

30. Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20033). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

31. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samo vložitvijo namere, kljub temu da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, ni vložil, ampak je to storil šele v Republiki Sloveniji.

32. Podlage za drugačno sklepanje ne daje niti njegova izpoved na glavni obravnavi. Čeprav je v prošnji za mednarodno zaščito izjavil, da jo je vložil le v Republiki Sloveniji, je nato zaslišan na naroku priznal, da je to storil tudi v Grčiji4 - izjavo v zvezi s to okoliščino je torej brez pojasnila spremenil. Poleg tega je na osebnem razgovoru povedal, da je od hrvaške policije prejel naslov hotela v Zagrebu, kamor so ga napotili. Tja so ga ponovno usmerili tudi hrvaški policisti, ki so ga kasneje prijeli na vlaku proti Sloveniji. Sodišče zato ne more sprejeti, da tožnik v Republiki Hrvaški (vsaj ustno) ni zaprosil za mednarodno zaščito oziroma, da tam ni v zvezi s tem izrazil nobene namere. Dokazni postopek je pokazal, da so tožnikove izjave tudi glede bivanja v hrvaškem hotelu nekonsistentne in zato neverodostojne. Na osebnem razgovoru je zatrdil, da v ta hotel ni odšel, da tam ni prespal, saj je bil na Hrvaškem manj kot 1 dan. Zaslišan je nato v zvezi s tem povedal drugače. Dejal je, da je v hotelu, v katerega so ga napotili hrvaški policisti enkrat prenočil, nato pa pot nadaljeval proti Republiki Sloveniji. Na vprašanje sodišča, kako komentira, da so ga hrvaški policisti napotili v hotel, kjer je lahko bival, kljub temu, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, tožnik ni odgovoril ničesar. Glede na to, da je spreminjal relevantne izjave v postopku, in ni pojasnil vseh pravno pomembnih okoliščin, po oceni sodišča ni uspel ovreči formalnega dokaza iz evidence Eurodac, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito.

33. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III5, v katerem je ta država kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena6 dolžna tudi obravnavati.7

34. Sporna je pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine8, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

35. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,9 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje10. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.11

36. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.12

37. Utemeljeno pričakovanje, da bo navedeno dolžnostno ravnanje spoštovano, daje zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške toženi stranki z dne 2. 5. 2023, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, če bo predan, sprejeta v razumnem roku, in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi.13 Tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi toženka morala pridobilti individualno jamstvo o njegovih pravicah kot predane osebe, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstvenih, družinskih..), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju ustreznega individualnega zagotovila od Republike Hrvaške.

38. Tožnik zatrjuje, da je bilo ravnanje hrvaške policije nevzdržno in poniževalno, nadaljevalo pa naj bi se tudi po tem, ko ga je ta evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito. Meni, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna dokazna ocena njegovih navedb o ravnanju hrvaške policije, v zvezi s tem je toženka le posplošeno ugotovila, da niso podane okoliščine, ki bi nasprotovale njegovi vrnitvi na Hrvaško. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da so njegove trditve o poniževalnem in rasističnem postopanju hrvaške policije pavšalne. Na podobna nehumana ravnanja hrvaških varnostnih organov so opozorili že prosilci v zadevah I U 810/2023, I U 833/2023 in I U 891/2023, ki jih je obravnavalo naslovno sodišče. Izpostavlja tudi stališče v sodbi tega sodišča I U 333/2023 z dne 9. 3. 2023, da ni mogoče strogo ločiti med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite. Po presoji sodišča te tožbene navedbe niso utemeljene.

39. Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru izhaja, da naj bi ga hrvaška policija po prijetju za 8 do 9 ur zaprla v hišo brez oken. V tem času ni imel na voljo vode in WC-ja, ničesar mu niso pojasnili, z njim niso komunicirali. Nanj so vpili, da naj utihne. Podpisati je moral dokument, ki ga ni razumel, saj tolmača ni bilo.

40. Sodišče pritrjuje toženki, da morajo policisti nadzorovati gibanje oseb, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju države, saj je to njihova naloga, zato policijskega pridržanja, čeprav v neprijetnih okoliščinah, ni mogoče opredeliti kot nečloveško ali poniževalno. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da se je želel izogniti mejni kontroli ter nadaljevati pot v notranjost EU. Uredba (EU) št. 603/201314 države članice v 9. in 14. členu zavezuje, da v centralno evidenco Eurodac v najkrajšem možnem času, najkasneje pa v 72 urah, vnesejo prstne odtise vseh vsaj 14 let starih prosilcev in državljanov tretje države, prijetih zaradi nezakonitega prehoda meje države članice.

41. Sodišče je v 32. točki ugotovilo, da je tožnik že tekom postopka svoje izjave brez obrazložitve spreminjal. Zaslišan na nekatera vprašanja sodišča ni želel odgovoriti, čeprav so se nanašala na okoliščine, ki so za odločitev v tej zadevi pravno pomembne. Zaradi navedenega ravnanja tožnika v postopku je sodišče podvomilo v resničnost njegovih ostalih izjav – tudi teh, ki se nanašajo na domnevno poniževalno in nevzdržno ravnanje hrvaških varnostnih organov, in jih ni mogolo šteti kot verodostojnih.

42. Iz enakih razlogov kot toženka (prim. 5. točko obrazložitve) tudi sodišče ne more sprejeti tožnikovega očitka, da hrvaški varnostni organi z njim niso komunicirali. Komunikacija se kaže že v tem, da so z njim opravili policijski postopek, ga fotografirali, mu vzeli prstne odtise in ga napotili v hotel, kamor je tožnik tudi uspešno prispel. Nedvomno je tožnik s hrvaško policijo komuniciral na vlaku proti Sloveniji, ko ga je ta napotila nazaj v Zagreb. Tožnik je njihova navodila razumel, a jih ni upošteval, temveč je pot nadaljeval proti hrvaško – slovenski meji.

43. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023 (12. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da je za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik sicer navaja, da naj bi se poniževalno ravnanje hrvaške policije nadaljevalo tudi po tem, ko so ga hrvaški varnostni organi evidentirali kot prosilca za mednarodno zaščito, vendar to iz njegovega opisa dogodkov ne izhaja. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da je postopek na policijski postaji po tistem, ko je podpisal dokument in so ga fotografirali, potekal zelo hitro. Dejal je, da je to trajalo 2 minuti, nato so ga odpeljali v drugo stavbo, kjer so mu odvzeli prstne odtise, mu izročili dokument ter ga napotili v hotel v Zagrebu. Navajal ni ničesar o tem, da bi hrvaški policisti tudi po opisanem dogodku z njim kakor koli neprimerno ravnali, tudi takrat ne, ko so ga kasneje prijeli na vlaku proti Sloveniji in ga napotili nazaj v Zagreb.

44. Upoštevaje ugotovljeno sosledje dogodkov se je lahko zatrjevano poniževalno ravnanje policije na policijski postaji dogodilo kvečjemu prej - v predhodnem policijskem postopku, ki ga ni mogoče enačiti z azilnim postopkom. V policijskem postopku tožnik ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, temveč je bil obravnavan kot tujec.

45. Četudi bi bile njegove trditve o postopanju hrvaške policije v policijskem postopku resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne bi mogle izkazovati tehtnih razlogov niti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

46. Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na stališče iz sodbe tega sodišča I U 333/2023-22 z dne 17. 3. 2023, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tudi v tej sodbi je sprejelo stališče, da je iz vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito (točka 14 obrazložitve).

47. Toženka je zelo obsežno in podrobno pojasnila, zakaj meni, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti in sodišče se z njenimi razlogi strinja. Zelo natančno se je tudi opredelila do predloženih poročil in sodb (ki jih ni mogoče posplošeno uporabljati v konkretnih primerih), obrazložila pa je tudi zakaj tega v zvezi s posameznimi dokazi ni storila. Izčrpno je tudi odgovorila na tožnikov ugovor glede okrajšanja poročil in ga prepričljivo vsebinsko ovrgla. Z njenimi razlogi se sodišče strinja.

48. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavila, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, torej postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača. Glede na uradno objavljene podatke baze AIDA, ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo namreč vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača za jezik, ki ga razumejo, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je BiH).

49. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

50. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

51. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

52. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. V tem primeru vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

53. Toženka trditve v zvezi z izdajo začasne odredbe prereka.

54. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 European Union Agency for Asylum 3 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 4 Da je tožnik v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, potrjuje tudi dopis Helenske republike z dne 25. 4. 2023, ki je del priloženega upravnega spisa. 5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 6 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, _X_, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 8 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 9 V tem smislu SEU v sodbi _N.S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 10 C-411/10 (88. točka). 11 Prav tam, 94. točka. 12 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 13 Navedeno zagotovilo je razvidno iz odgovora Republike Hrvaške z dne 2. 5. 2023, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. 14 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).