Jedro

Za presojo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka je bistvenega pomena to, kako ravnajo državni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na to, da se je zatrjevano ravnanje policije, upoštevajoč ugotovljeno sosledje dogodkov, lahko dogodilo kvečjemu prej, v predhodnem policijskem postopku (česar pritožba ne izpodbija), ki ga ni mogoče enačiti z azilnim postopkom, so tpritožbene navedbe glede ravnanja hrvaške policije, v konkretnem primeru nerelevantne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1916/2023/11 (121-11) z dne 25. 8. 2023, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da je sklep toženke zakonit in da temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o tem, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito (česar tožnik ni uspel izpodbiti) in je Republika Hrvaška na podlagi prošnje za ponovni sprejem tožnika kot prosilca potrdila svojo odgovornost. Pritrdilo je toženki, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep toženke odpravi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi, da je v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ponavlja tožbene navedbe, da ni vedel, da je v azilnem postopku, saj mu tega ni nihče pojasnil, pač pa so mu dali v podpis nek dokument, brez pojasnil o tem, za kakšen postopek gre. Upravnemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z njegovim statusom v Republiki Hrvaški. To je namreč pritrdilo toženki, ki je na podlagi podatkov iz sistema Eurodac ugotovila, da ima pritožnik v Republiki Hrvaški status prosilca za mednarodno zaščito, in presodilo, da tega pritožnik ni uspel izpodbiti. Ne strinja se z ugotovitvama, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj in da ravnanje hrvaške policije z migranti ni pomembno za presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški.

7. Iz vsebine pritožnikovih ponovljenih navedb, ki jih je zavrnilo že Upravno sodišče, izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, pri čemer ne ponudi vsebinskih argumentov, ki bi to oceno omajali.2 V pritožbi namreč navaja splošno oceno, da iz njegovih izjav na sodišču izhaja, da ni razumel postopka na Hrvaškem in podaja kratek povzetek svoje izpovedbe, kar je upravno sodišče zavrnilo v 32. točki. Po presoji njegove izpovedbe o posameznih dogodkih in primerjavi te izpovedbe z njegovimi prejšnjimi izjavami v postopku (v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru), je presodilo, da ni uspel ovreči dokaza iz evidence Eurodac, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega pritožnik zgolj pavšalno trdi, da ni mogel podati odgovora na _posamezna vprašanja na glavni obravnavi_, ker ni razumel postopka, ob tem, da je imel pritožnik v sodnem postopku odvetnico, s katero bi se lahko posvetoval. S čim drugim pa pritožnik ugotovitve o izpolnjenosti pogojev za njegov ponovni sprejem, za katerega je odgovorna Republika Hrvaška, ni izpodbijal. 8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, kot ovire za predajo iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

9. Upravno sodišče je namreč presojalo, ali je bila morda izpodbita domneva, da vse države članice EU spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice. Ugotovilo je, da iz dopisa pristojnega organa Republike Hrvaške z dne 2. 5. 2023, v katerem je ta navedel, da bo pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito, če bo predan, sprejeta v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemen centru, ki je skladen z evropskimi standardi, izhaja utemeljeno pričakovanje, da bo dolžnostno ravnanje v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic spoštovano. Presodilo je, da pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. V nadaljevanju je nato presojalo pritožnikove očitke o ravnanju hrvaških policistov in po ugotovitvi, da je relevantno le ravnanje hrvaških organov z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, pritrdilo toženkini ugotovitvi, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer se je sklicevalo na razloge v izpodbijanem aktu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. To (celovito) presojo je pritožnik poleg očitkov glede ravnanja hrvaške policije, do česar se Vrhovno sodišče opredeljuje v nadaljevanju, izpodbijal z navedbo, da gre za tipske dopise Republike Hrvaške, in s pavšalnimi trditvami, da iz poročil in informacij, ki so jih v postopku predložili tožnikovi pooblaščenci, med drugim izhaja, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in jim bo kršena pravica do mednarodne zaščite in bi morala toženka raziskati specifične okoliščine vsakega konkretnega primera. Pri tem pa tudi v pritožbi ni navedel (osebnih) okoliščin, zaradi katerih bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško prav on deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ustreza 3. členu (Evropske) konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

11. Upravno sodišče je zaključek, da v konkretnem primeru ovire iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III niso podane, utemeljilo (tudi) s tem, da tožnikove trditve o ravnanju hrvaške policije, tudi če bi bile resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne bi utemeljile tehtnih razlogov niti sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Sklicevalo se je na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023 (12. tč.), in navedlo, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zatrjevano ravnanje policije pa se je, upoštevajoč ugotovljeno sosledje dogodkov, lahko dogodilo kvečjemu prej, v predhodnem policijskem postopku (česar pritožba ne izpodbija), ki ga ni mogoče enačiti z azilnim postopkom. Glede na ugotovitev, da ima pritožnik v Republiki Hrvaški status prosilca za mednarodno zaščito, je navedeno stališče v konkretnem primeru pravilno. Posledično so pritožbene navedbe glede ravnanja hrvaške policije, v konkretnem primeru nerelevantne.

12. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021.