Jedro

Letnica proizvodnje v trgovini kupljenega novega avtomobila je njegova bistvena lastnost, dogovorjena s kupoprodajno pogodbo. Zato gre pri vozilu, ko je bilo dejansko izdelano 14 mesecev prej, kot je bilo deklarirano, za stvarno napako. Če bi tožena stranka, ki se poslovno ukvarja s prodajo vozil tega tipa, ob njihovem prevzemu ravnala s potrebno skrbnostjo, bi za tako napako vedela ali morala vedeti. Zato je kupcu zanjo odgovorna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da plača tožeči stranki 29.326,00 SIT (in ne 41.326,00 SIT) pravdnih stroškov.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 50.108,00 SIT skupaj z zakonitimi obrestmi od 10.9.1990 dalje ter ji povrniti pravdne stroške, odmerjene na 41.4326,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, to pa od izdaje prvostopne sodbe, to je od 28.10.1993 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, podrejeno pa predlaga, da se zahtevek tožene stranke zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka za vozilo Chrysler plačala ceno, ki je za to konkretno vozilo veljala in meni, da napaka pri zapisu letnika izdelave ni napaka, ki bi bistveno vplivala na ceno vozila, saj je bilo vozilo ob nakupu novo, nerabljeno. Navaja tudi, da se 13 % stopnja manjvrednosti vozila, določena s sodnim izvedencem, izbranim s strani tožeče stranke, ne more uporabiti, saj se taka stopnja manjvrednosti uporablja pri cenitvah že rabljenih vozil in ne novih. Tožeča stranka se pritožuje tudi zaradi odmerjenih pravdnih stroškov, saj je tožeča stranka tožbeni zahtevek skrčila in v izpodbijani sodbi ni uspela po vtoževanem znesku, zaradi česar je stroškovni del sodbe nepravilen.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno stališče, da napaka pri zapisu letnika izdelave avtomobila ni bistvena, stvarna napaka, je zmotno, saj je ravno letnik izdelave pri avtomobilih zelo pomemben, predvsem zaradi novosti in izboljšav.

Tožnik je iz tega razloga imel težave tudi pri seviserju. V kolikor bi prodajalec, to je tožena stranka, ki se poslovno ukvarja s prodajo določenih tipov avtomobilov, pri prevzemu vozil tega tipa ravnala s potrebno poslovno skrbnostjo, bi za tako napako vedela ali bi morala vedeti. Zato je na podlagi 485. čl. ZOR za to napako kupcu tudi odgovorna.

Iz mnenja izvedenca avtomobilske stroke T. Š. izhaja, da je v izračunu stopnje manjvrednosti avtomobila izrecno upošteval, da je bilo vozilo novo in nerabljeno. Od njegove vrednosti je zato odštel vrednost enoletne amortizacije le v obsegu 13 % in ne 20 % vrednosti avtomobila. Strokovnosti in nepristranosti tega izvedenca tožena stranka pred sodbo ni ugovarjala. V te njegove kvalitete tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomiselkov. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi stvarne napake ugodilo zahtevku za znižanje kupnine v skladu s čl. 498 Zakona o obligacijskih razmerjih, je pravilna. Pritožba glede glavne stvari torej ni utemeljena.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje glede odločitve o pravdnih stroških. Prvotno je tožeča stranka terjala od tožene stranke 326.288,00 SIT, ta znesek skrčila najprej na 290.873,00 SIT, nato pa na 50.108,00 SIT in umaknila zahtevek za nemontirani avtoradio.

Sodišče prve stopnje je odmerilo pravdne stroške, kot da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti uspela. Vendar pa je treba v skladu s čl. 154 Zakona o pravdnem postopku upoštevati tudi pravdne stroške, ki so nastali toženi stranki v zvezi s tistim delom tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka pozneje skrčila.

Tožena stranka je prijavila stroške za takso in sicer na l. 20, ki se nanašajo na odgovor na tožbo. Pripada ji povrnitev takse za razliko od tedaj vtoževanega zneska 326.288,00 SIT in prisojenega zneska 50.108,00, ki znaša v času izdaje prvostopne sodbe 4.000,00 SIT.

Nadalje pa ji pripada povrnitev takse za prvo pritožbo v znesku 8.000,00 SIT, vse odmerjeno v skladu z zakonom o sodnih taksah.

Toženi stranki je treba torej povrniti 12.000,00 SIT pravdnih stroškov. Ob pobotanju s stroški, ki jih je dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 41.326,00 SIT, se ta njena obveznost zmanjša na znesek 29.326,00 SIT. V tem obsegu je bilo treba ugoditi pritožbi in spremeniti sklep o stroških v izpodbijani sodbi, kot je razvidno v izreku.

Do povrnitve pritožbenih stroškov zoper drugo pritožbo tožena stranka ni upravičena, ker s to pritožbo glede odločitve o glavni stvari ni uspela (čl. 154 in 166 ZPP).