Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta oprli odločitev predvsem na dve ugotovitvi: da je toženka v letih 1972 ali 1973 zahtevala postavitev prometnega znaka "divjad na cesti" ter da je v letu 1992 celo prekoračila plan odstrelitve jelenjadi za pet primerkov, zaradi česar da je storila vse kar je bila dolžna in da zato ni odškodninsko odgovorna za trčenje jelena z avtomobilom tožnice na cesti. Ti dve ugotovitvi pa nista zadostni za zaključek, da ni podana toženkina odgovornost: zahteva za postavitev prometnega znaka je bila podana skoraj dvajset let pred nastankom obravnavanega škodnega dogodka ter zaradi njene časovne odmaknjenosti in v odsotnosti s to zahtevo povezanih drugih ugotovitev, ne bo mogla biti pravno pomembna; ugotovitev o odstrelu jelenov v letu 1992 pa je tudi nezadostna, ker časovno ni opredeljena. Škodni dogodek namreč pada v čas lovopusta, ki je trajal do konca leta (ter bo v odsotnosti drugih ugotovitev pomemben podatek o staležu jelenjadi predvsem iz konca leta 1991). Navedeni dve ugotovitvi zato ne utemeljujeta zaključka o tem, da toženka ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravne podlage, ki sta jo sodišči druge in prve stopnje uporabili in po kateri veljajo za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč - Ur. list SRS, št. 25/76 in 29/86 - naprej zakon o lovu), v zvezi s prvim odstavkom 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V skladu s to podlago je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Po tej pravni podlagi je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde.

V zvezi z revizijskimi izvajanji o različni sodni praksi je opozoriti, da je sedaj v Sloveniji večinska taka sodna praksa kot je navedena spredaj. Iz baze podatkov vseh publiciranih odločb itd. pa je ugotoviti, da je del prakse sprejemal tudi objektivno odgovornost lovskih organizacij, izhajajoč iz ugotovitve, da je divjad živa nevarna stvar, zaradi česar da gre v primerih škod zaradi trčenja divjadi z avtomobilom za konkurenco dveh objektivnih odgovornosti (z možnimi rešitvami po 178. členu ZOR). Ta del izvajanj ima pomen tudi materialnopravnih naziranj, za katera velja, da nižja sodišča nanja niso vezana.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala od tožene stranke plačilo škode, ki ji je nastala na avtomobilu zaradi trčenja z jelenom v višini 228.953,00 SIT in 4.015,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ali pa spremenita. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je podana odškodninska odgovornost toženke v 71. členu lovskega zakona, pri čemer je treba izhajati iz načela domnevne krivde lovske organizacije v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZOR. Vendar pa sta sodišči ugotovljeno dejansko stanje pravno zmotno presodili. Odločbe sodišč so glede odgovornosti lovskih organizacij zelo različne, saj temeljijo ene na objektivni odgovornosti lovskih organizacij, ker je divjad živa nevarna stvar, nekatera sodišča pa izhajajo iz krivdne odgovornosti lovskih organizacij. V danem primeru je sodišče oprostilo odškodninske odgovornosti lovsko organizacijo, ker je ta zahtevala pred dvajsetimi leti postavitev prometnega znaka "divjad na cesti", kar naj bi se nanašalo na traso, kjer je prišlo do sporne lovske škode. Tožena stranka v tem primeru ni ukrepala tako kot je bila dolžna, saj od leta 1974 pa do 1993 ni zahtevala realizacije svojega predloga glede postavitve znaka. Ugotovitev, da je toženka v letu 1992 prekoračila odstrel jelenjadi, sam po sebi ne pove ničesar, ker je lovna doba od avgusta do decembra, do nezgode pa je prišlo 23.10.1992. Zanimivo je tudi, da je toženka v marcu 1993 torej po nastanku škodnega dogodka, zahtevala postavitev prometnega znaka "divjad na cesti" in to prav na odseku, kjer je prišlo do nezgode. Navedene ugotovitve kažejo, da sta obe nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

Sodba sodišča druge stopnje ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v njenih razlogih obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih in med vsebino listin ali zapisniki ter vsebino razlogov sodbe. Lovska organizacija z loviščem upravlja in gospodari ter mora preprečevati škodo, ki jo napravi divjad. Gospodarjenje z lovišči ji prinaša tudi koristi ter mora zato povrniti škodo, ki jo povzroča divjad. V tem primeru je podana odgovornost lovske organizacije, ker pravočasno ni opozorila na znan prehod divjadi, čeprav so zanj lovci vedeli. Te okolnosti potrjuje tudi dejstvo, da je toženka zahtevala marca 1993 postavitev znaka prav na spornem mestu.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizija sicer ni utemeljena v delu, s katerim uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Predvsem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ki se je more uveljavljati, če je zagrešena v postopku na drugi stopnji, revizija ni konkretizirala in je zato v tem delu ostala neobrazložena. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni bila podana, ker sodbi nižjih sodišč nimata očitanih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogli preizkusiti, saj so razlogi sodb v skladu z izvedenimi dokazi in sprejeto odločitvijo.

Je pa utemeljena revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč niso bile ugotovljene vse pravno relevantne okoliščine, ki so bile potrebne za pravilno presojo spora. Sodišči prve in druge stopnje sta oprli odločitev predvsem na dve ugotovitvi: da je toženka v letih 1972 ali 1973 zahtevala postavitev prometnega znaka "divjad na cesti" ter da je v letu 1992 celo prekoračila plan odstrelitve jelenjadi za pet primerkov, zaradi česar da je storila vse kar je bila dolžna in da zato ni odškodninsko odgovorna za trčenje jelena z avtomobilom tožnice na cesti. Ti dve ugotovitvi pa nista zadostni za zaključek, da ni podana toženkina odgovornost: zahteva za postavitev prometnega znaka je bila podana skoraj dvajset let pred nastankom obravnavanega škodnega dogodka ter zaradi njene časovne odmaknjenosti in v odsotnosti s to zahtevo povezanih drugih ugotovitev, ne bo mogla biti pravno pomembna; ugotovitev o odstrelu jelenov v letu 1992 pa je tudi nezadostna, ker časovno ni opredeljena. Škodni dogodek namreč pada v čas lovopusta, ki je trajal do konca leta (ter bo v odsotnosti drugih ugotovitev pomemben podatek o staležu jelenjadi predvsem iz konca leta 1991). Navedeni dve ugotovitvi zato ne utemeljujeta zaključka o tem, da toženka ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravne podlage, ki sta jo sodišči druge in prve stopnje uporabili in po kateri veljajo za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč - Ur. list SRS, št. 25/76 in 29/86 - naprej zakon o lovu), v zvezi s prvim odstavkom 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V skladu s to podlago je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Po tej pravni podlagi je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde.

V zvezi z revizijskimi izvajanji o različni sodni praksi je opozoriti, da je sedaj v Sloveniji večinska taka sodna praksa kot je navedena spredaj. Iz baze podatkov vseh publiciranih odločb itd. pa je ugotoviti, da je del prakse sprejemal tudi objektivno odgovornost lovskih organizacij, izhajajoč iz ugotovitve, da je divjad živa nevarna stvar, zaradi česar da gre v primerih škod zaradi trčenja divjadi z avtomobilom za konkurenco dveh objektivnih odgovornosti (z možnimi rešitvami po 178. členu ZOR). Ta del izvajanj ima pomen tudi materialnopravnih naziranj, za katera velja, da nižja sodišča nanja niso vezana.

V zvezi s prometnim znakom "divjad na cesti" velja še dodati, da predstavlja ta znak zgolj opozorilo, ki zahteva od voznika večjo pazljivost in ustrezno zmanjšanje hitrosti, da bo lahko po potrebi pravočasno zavrl. Če voznik takega znaka med vožnjo ne upošteva, je lahko odgovoren za svoj del krivde to je za tisti del škode, ki jo je ob trčenju z divjadjo pripisati prehitri njegovi vožnji. Ta ugotovitev pojasnjuje tudi pomen, ki ga lahko ima navedeni prometni znak v odškodninskem sporu.

Spredaj navedeni razlogi pojasnjujejo, da je revizijsko sodišče moralo razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo potrebno zanesljivo pojasniti obstoj že spredaj navedenih okoliščin, ki sta ju sodišči nižjih stopenj ocenili za pravno odločilni (dogajanje v zvezi s postavitvijo prometnega znaka "divjad na cesti" in stalež jelenjadi v lovišču toženke). K razlogom o pravni podlagi pa je zgolj še dodati, da je bila ta predmet tudi pravne teorije, med katero je predvsem omeniti: dr. Strohsack: Žival in škoda; Kostanjevec; Povračilo škode po bivših in sedanjih lovskih predpisih v SR Sloveniji - Pravnik št. 10 do 12 letnik 1976, stran 365 in 366 itd. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.