Jedro

Lovska družina oziroma upravljalec lovišča odgovarja krivdno za škodo, ki jo povzroči divjad pri trčenju z motornim vozilom na javni cesti. Svoje odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da do škode ni prišlo pri organiziranem lovu (pogon), če dokaže, da ni zanemarila staleži divjadi in če je storila vse potrebne ukrepe za postavitev ustreznega prometnega znaka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva od tožene stranke plačilo 228.953,00 SIT ter 4.015,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1993 dalje do plačila.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev prvega sodišča napačna, saj velja načelo domnevne krivde povzročitelja škode. Ta ima možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde oziroma možnost dokazovanja, kaj je ukrenil za varnost prometa na cesti. Pri tem se tožnica sklicuje na spis I Cp ..... Tožnica očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je storila vse, kar je prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti G. - M. ter da je brez primerne kritične ocene sprejelo trditev, da je tožena stranka v letu 1992 prekoračila odstrel jelenjadi za 5 jelenov. Pri tem je sodišče prezrlo, kdaj je bil odstrel jelenjadi izvršen. Tožnica trdi, da v času nezgode tu odstrel ni bil izvršen, prav tako pa tožena stranka ni storila vsega, kar bi prispevalo k varnosti prometa na cesti, preko katere prehaja divjad, čeprav je za te prehode tožena stranka vedela. Nadalje tožnica očita sodišču prve stopnje, da se neutemeljeno sklicuje na 20 let stara opozorila SO C. za postavitev prometnih znakov, še zlasti, ker je v letu 1976 stopil v veljavo nov Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, ki je drugače in na novo uredil odškodninsko odgovornost lovskih organizacij. Tožena stranka od takrat naprej ni storila ničesar v tej smeri. Od takrat je prišlo tudi do sprememb v številčnosti divjadi in sprememb prehodov. Pri tem se tožnica sklicuje na rekonstrukcijo ostrega zavoja, kjer je prišlo do trčenja. Nadalje tožnica očita sodišču prve stopnje, da obveščanje ustreznih organov o potrebi postavitve prometnih znakov, glede na 68. člen Zakona o lovstvu ne zadostuje, saj navedeni člen lovski organizaciji nalaga preprečevanje škode in ne le ukrepe za preprečevanje. Tožena stranka v letu 1972 in 1974 tudi ni konkretizirala, kje naj bi bili znaki postavljeni. To je storila šele v letu 1993. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke v 71. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur. list SRS 25/76 in 29/86 v nadaljnjem besedilu Zakon o lovstvu). Za odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (4. odst. 71. člena Zakona o lovstvu). Ob ugotovitvi, da je tožnici nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. čl. ZOR in je dolžna lovska organizacija, ki upravlja lovišče, povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V določbi 1. odst. 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu (čl. 219 ZPP), to pomeni, da je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme glede dejstev, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve krivde. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v izvedenih dokazih (dopis Zveze lovskih družin N.), da tožena stranka ni zanemarila staleža divjadi, saj je v letu 1992 prekoračila odstrel jelenjadi za 5 jelenov, kar kaže, da je plan odstrela v celoti izvršila in da je torej storila vse, da ne bi prihajalo do prekomernega števila teh živali in da je opozorila Skupščino občine C. za postavitev prometnega znaka "divjad na cesti" med drugim tudi na delu kjer je prišlo do trčenja tožničinega avtomobila z jelenom, kaj več pa ni mogla in ni smela storiti, kajti znaka ne more postaviti sama, ker postavitev znakov odreja upravljalec ceste v skladu s predpisi, ki jih citira sodišče prve stopnje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Sicer pa se v ostalem pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Nasprotne pritožbene trditve, da je nesprejemljivo stališče, da je tožena stranka storila vse, kar je pač morala, so neutemeljene, zlasti ob tem, ko na spornem predelu ni prihajalo do trčenj, tožena stranka ni dolžna, da na postavitev prometnega znaka opozarja vsako leto. Spremenjena zakonodaja od leta 1974, na katero se sklicuje tožnica, pa v ničemer ne spreminja obveznosti in dolžnosti tožene stranke. Tudi rekonstrukcija ostrega zavoja v ničemer ne vpliva na odgovornost tožene stranke. Neutemeljeno je sklicevanje, da zahteva za postavitev prometnega znaka ni konkretizirana, ko pa iz nje izhaja, da tožena stranka zahteva postavitev prometnih znakov v vsem lovišču, torej tudi na odseku ceste G.- M., kjer je prišlo do škodnega dogodka. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na zadevo I Cp ...., saj je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, stališče, zavzeto v tej zadevi, pa je tudi v skladu z zakonom. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pavšalni trditvi tožnice, da tožena stranka do škodnega dogodka ni prekoračila predvidenega odstrela, saj je ta trditev v nasprotju z dopisom Zveze lovskih družin N. Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, je bilo pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).