Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je brez odredbe nadrejenega odpeljal voziček, ki je vseboval uporabno surovino, do konfiskata in kljub opozorilu vodje črevarne vsul vsebino v kontejner za odpadno blago, in da je nagovarjal sodelavca, naj mu iz podjetja odpelje približno dva metra plastične folije, ker jo rabi doma. Opisani ravnanji – upoštevaje, da delo v skladišču ni bilo tožnikovo običajno delo, da ni bil zadolžen za oceno, ali je blago za odpis ali ne, ter da ni imel namena odtujiti blaga – po obsegu in intenzivnosti ne ustrezata pravnemu standardu hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožniku, razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 5. 2007 in še traja, zato je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 8. 5. 2007 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo nadomestilo plače kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, vse v 15. dneh in pod izvršbo (1. in 2. tč./I tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 1.368,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (3. tč./I. tč. izreka). V II. tč. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 10.766,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča I. stopnje dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zaključek naslovnega sodišča, da je tožnik sicer ravnal napačno, ni pa kršil svojih delovnih dolžnosti, ni pravilen in utemeljen. ZDR v 2. alinei 1. odst. 111. čl. ne govori le o hujši kršitvi delovnih dolžnosti v smislu konkretnih delovnih nalog delavca, kot je to očitno razumelo naslovno sodišče, temveč o pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja, kar pa je veliko širši pojem od delovnih nalog. Pri obeh ravnanjih je šlo za kršitev pogodbene in zakonske obveznosti vestnega opravljanja dela ter prepovedi škodljivega ravnanja. Tožena stranka je tožniku očitala, da je izvedel delo, ki mu tega dne ni bilo odrejeno in da je to delo izvršil naklepoma nevestno in v škodo tožene stranke. Utemeljenost takšne trditve potrjujejo tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato povsem neutemeljeno zavzelo stališče, da kršitve niso tako znatne, da bi predstavljale utemeljen razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa sodišče svojega stališča sploh ni argumentirano obrazložilo. Tožnik je pri obeh kršitvah deloval naklepoma v škodo tožene stranke. Tožnik je jasno izrazil namero škodovati toženi stranki in odločenost takšno dejanje tudi izvršiti (to potrjujejo vztrajnost tožnikovega nagovarjanja sodelavca, da mu pomaga pri odtujitvi folije in dejstvo, da je tožnik vsul uporabno meso v konfiskat po tem, ko je že bil opozorjen, da gre za uporabno surovino, ki ni za odpad). Do materialne škode ni prišlo izključno le zaradi vestnega ravnanja ostalih zaposlenih. Dejstvo, da je tožnik pred tem korektno izvrševal svoje obveznosti, teže njegovih dejanj, ki so bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, nikakor ne more zmanjšati. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno navaja, da tožena stranka v izredni odpovedi in v postopku ni utemeljila, kateri so tisti razlogi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tako v izredni odpovedi, kot tudi kasneje v odgovoru na tožbo te razloge pojasnila. Iz podanih navedb tožene stranke izhaja, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Spoštovanje prepovedi škodljivega ravnanja, ki jo je tožnik med drugim kršil, je že samo po sebi razumljiv interes delodajalca. Razumljivo pa je tudi, da v primeru, ko je zaradi naklepnega ravnanja toženi stranki grozila materialna škoda, od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi tožniku še naprej zaupala in ga obdržala v delovnem razmerju. Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari ,je nepravilna odločitev tudi o stroških postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere se le pavšalno sklicuje tožena stranka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je v navedeni zadevi že odločalo in sicer z odločbo opr. št. Pdp 726/2008 z dne 12. 11. 2008, s katero je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je po dodatno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik sicer kršil pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, da pa očitani dejanji nimata takšne teže, da bi ju bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi kot takšna opravičevala oz. utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi in v tem postopku ni utemeljevala in utemeljila, kateri so tisti interesi in okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je bistven element za zakonitost izredne odpovedi. Ker tožena stranka tega elementa niti ni ugotavljala, je odpoved tudi iz tega razloga nezakonita.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku dne 8. 5. 2007 (priloga A4) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 1. 3. 2006 (priloga A13), zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, to je iz razloga, navedenega v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku očitala, da je v času med 18. 4. 2007 in 19. 4. 2007 med nakladanjem mesa iz skladišča svežega mesa na sedežu podjetja nagovarjal delavca Z.K., kateri je za podjetje vršil službene prevoze mesa, da bi zanj odpeljal v službenem vozilu iz podjetja plastično folijo, ki je last podjetja in se nahaja na rampi v skladišču svežega mesa. Očitala mu je tudi, da je dne 20. 4. 2007 v dopoldanskem času brez pisnega ali ustnega naloga samovoljno in naklepno odpeljal v zgornji konfiskat, ki se nahaja na sedežu podjetja, v 200 litrskem napolnjenem vozičku uporabno surovino (143,40 kg MG vratu brez kosti (vakumiranega) in 21,80 kg slanine s kožo) in kljub ustnemu opozorilu vodje črevarne M.P., da je slanina še uporabna, to surovino vsipal v kontejner za zbiranje maščob, namenjenih za odvoz odpadkov.

Delodajalec je odločil, da takšno delavčevo ravnanje predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je izgubil zaupanje v delavca, to pa predstavlja tako okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožnik je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, kasneje pa smiselno enako tudi v pritožbi zatrjeval, da očitanih kršitev ni storil oz. da je vse kar je storil, to, da je pospravil hodnik ter vozičke iz hodnika odpeljal pred konfiskat in da se je sodelavcu zahvalil za pivo, ki ga je ta pripeljal v tovarno.

Sodišče prve stopnje je po dodatno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče dejansko stanje: tožnik je spornega dne brez odredbe nadrejenega odpeljal voziček, ki je vseboval uporabno surovino, do konfiskata in kljub opozorilu M.P., da to ni roba, ki naj bi šla v konfiskat, vsul vsebino v kontejner za odpadno blago. Tožnik tega ni storil naklepno ali iz hude malomarnosti. Delo v skladišču ni bilo tožnikovo običajno delo; med delovne dolžnosti delavcev v skladišču pa je spadal tudi odvoz odpadnega materiala iz skladišča v konfiskat, ni pa bila njihova dolžnost, da ocenijo, ali je blago za odpis ali ne; sum odtujitve ni bil potrjen, saj je bilo blago še v ponedeljek v kontejnerju. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik storil tudi drugo očitano dejanje, to je, da je nagovarjal Z.K., naj mu iz podjetja odpelje kakšna 2 metra plastične folije, ki bi ju rabil tudi sam doma.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da očitani dejanji predstavljata takšno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ne opravičuje najstrožje sankcije, za katero se lahko v primeru kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja odloči delodajalec, to je izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z navedenim pravnim naziranjem sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. Upoštevaje dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikovo ravnanje po obsegu in intenzivnosti ne ustreza pravnemu standardu hujše kršitve delovnih obveznosti.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je tako prvo kot drugo očitano dejanje storil naklepoma oziroma iz hude malomarnosti. Vsebino vozička je vsul v konfiskat, kljub opozorilu M.P. Vendar pa tožena stranka ne pove, kakšen motiv naj bi tožnika pri tem vodil. Tožnik uporabnega mesa ni odtujil, kot je to ugotovila že tožena stranka sama. Tožena stranka pa tožniku tudi ni očitala, da je imel namen še uporabno meso odtujiti in s tem toženi stranki povzročiti škodo. Pritožbenemu sodišču se zato ne zdi verjetno, da bi tožnik, še posebej, ker je bil do spornega dogodka vzoren delavec, uporabno meso vsul v konfiskat zgolj iz objestnosti, prav tako pa mu tudi ni mogoče očitati hude malomarnosti. Tožnik ni bil pristojen za to, da oceni, ali je meso za odpis ali ne. Da bi bil za takšno oceno mesa, ki se nahaja v vozičku, pristojna priča M.P., tožena stranka ni zatrjevala. Priča M.B. je povedal, da se roba, ki ji je potekel rok trajanja in roba, ki jo odredi vodja skladišča predhodno stehta ter zabeleži, navede se razlog, zakaj se bo odpeljala v konfiskat, meso pa se takoj po tehtanju odpelje v konfiskat. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno verjelo tožniku, ki je pojasnil, da ni vedel, da slanina, ki je že bila na vozičku ni za konfiskat. Tožnik je pojasnil, da ni sam polnil vozičkov, tožena stranka pa temu dejstvu ni oporekala (list. št. 59). Tožena stranka niti ni zatrjevala, da so bili na hodniku še drugi vozički, katerih vsebina ni bila namenjena za konfiskat. Za prevoz vozičkov v konfiskat po izpovedbi priče M.B. ni odrejenih posebnih delavcev, temveč robo iz skladišča običajno odpelje nekdo iz skladišča (list. št. 130). Tožnik je bil navedenega dne razporejen v skladišče in je tako lahko utemeljeno verjel, da je njegova naloga (posebej, ker je bil petek, ko se po izpovedbi priče J.L., odpadki običajno vozijo v konfiskat), da vozičke odpelje v konfiskat ter da je bilo meso, ki je bilo na vozičku, katerega ni sam napolnil, že ocenjeno in je zato za konfiskat tudi primerno. Tako je mogoče zaključiti, da se je tožniku glede navedene kršitve zgodila nenamerna napaka, ki je bila v tem, da je brez izrecnega naloga nadrejenega odpeljal voziček, vendar pa ta napaka (kršitev) ob dejstvu dotedanje tožnikove neoporečnosti ne more imeti posledic, kot jih je povzela tožena stranka. Tožniku glede navedene kršitve tako ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti, zato glede te kršitve ni pogojev, ki jih ZDR predvideva za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR).

Glede druge kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik nagovarjal Z.K., naj mu iz podjetja odpelje plastično folijo. Navedena kršitev je dokazana z izpovedbo Z.K.. Z.K. folije za tožnika ni odpeljal, toženi stranki škoda ni nastala, bi ji pa lahko nastala, v kolikor bi Z.K. za tožnika folijo dejansko tudi odpeljal. Prepoved škodljivega ravnanja delavcu nalaga 35. člen ZDR. Ta člen določa, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Čeprav toženi stranki zaradi ravnanja tožnika ni nastala materialna škoda, za kršitev navedene obveznosti zadostuje že verjetnost, da bi neko dejanje lahko delodajalcu škodilo. Pritožbeno sodišče zato sicer soglaša s toženo stranko, da ni mogoče tolerirati ravnanj (v konkretnem primeru takšnega delavčevega nagovarjanja), ki bi lahko delodajalcu škodilo. Vendar pa glede na naravo in težo očitane kršitve ter tudi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče zaključiti, da je v zadevi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati "utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved" (drugi odstavek 82. člena ZDR). V povezavi z 2. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR to pomeni, da mora biti (ob navedeni obliki krivde) hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitnih drugih okoliščinah konkretnega primera takšna, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Način storitve in vrsta kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti morata biti taki, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem. Gre predvsem za takšno porušenje ali bistveno omajanje medsebojnih razmerij strank pogodbe o zaposlitvi, da njuno nadaljnje delo in sodelovanje nista več mogoči. Sama kršitev pogodbe o zaposlitvi mora biti taka, da pomembno vpliva na poslovanje delodajalca, na njegove odnose do strank na področju trga, na medsebojne odnose v podjetju (obratu) in podobno. Prva okoliščina je osebne, druga stvarne narave in je na obstoj dokazanosti utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved, sklepati iz obeh navedenih vidikov. Vsaka kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti ne more pomeniti razloga iz drugega odstavka 82. člena ZDR. Tako na primer za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan utemeljen razlog, če gre za majhen pomen kršitve in če je tudi napoved za nadaljnje sodelovanje strank lahko ugodna, če so pravilno vrednotene okoliščine, ki so za to pomembne, na primer: dolgoletno, uspešno in zadovoljivo sodelovanje med strankama, dotedanja neoporečnost delavca, njegova zvestoba in privrženost delodajalcu, ustrezno delo delavca po obsegu, kakovosti in podobno.

Tožena stranka je sicer navajala (tako v izredni odpovedi, kot v odgovoru na tožbo), da je zaupanje delodajalca do delavca porušeno in da z njim ni mogoče ohraniti delovnega razmerja. Vendar pa tožena stranka ni navajala, v postopku pa tudi ni dokazovala, da je njeno zaupanje do tožnika porušeno do takšne mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega odpovednega roka. Narava in teža očitanih kršitev nista objektivno tako zavržni, torej takšni, da bi v vsakem človeku povzročili tolikšno mero nezaupanja, da bi bila odpoved brez odpovednega roka sankcija, ki bi bila sama po sebi umevna. Prav iz tega razloga ZDR omogoča tako izpeljavo disciplinskega postopka, kot tudi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Izredna odpoved je le ultima ratio, saj ima za delavca hude posledice. Glede na navedbe tožene stranke ter ob tehtanju interesov obeh pogodbenih strank, zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi tožnikovih kršitev, ob upoštevanju dolgoletnega vzornega tožnikovega dela, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, nadaljevanje delovnega razmerja za toženo stranko ni postalo objektivno nevzdržno do te mere, da s tožnikom ne bi bilo mogoče ohraniti delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tako je zaključiti, da manjka bistven element za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je le ta nezakonita.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).