Jedro

Samovoljno ravnanje, ki neposredno privede ali bi lahko privedlo do povzročitve škode, in pri katerem delavec vztraja kljub očitno tehtnemu opozorilu sodelavca, da se tako ne dela, ima vse elemente naklepa.

Sodišče druge stopnje je zmotno štelo, da je glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja bistveno, da na tožnikovi strani v zvezi z mesnimi izdelki, odvrženimi v konfiskat, ni bil ugotovljen prisvojitveni namen. Ob namerno povzročeni škodi, ko za takšno ravnanje tožnik niti ni hotel pojasniti subjektivnega motiva, je bila tožena stranka le še v dodatni negotovosti. Ob upoštevanju z vidika varstva potrošnikov občutljivo prehrambeno proizvodnjo, s katero se ukvarja toženka, je pogoj za kakršnokoli sodelovanje v proizvodnem procesu ta, da delavec utemeljeno uživa vsaj osnovno zaupanje v njegovo korektno delo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s I. delom izreka sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Razveljavi se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2007, ki jo je izdala tožena stranka.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 5. 2007 in še traja, zato mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu čas od 8. 5. 2007 dalje do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za ta čas izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopkov v višini 1.368,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku dne 8. 5. 2007 podala tožena stranka, ugotovilo, da tega dne tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo in toženi stranki naložilo, da tožniku tudi od tega dne dalje zagotovi pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in ga pozove na delo ter mu povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je pred odpovedjo tožena stranka tožniku omogočila zagovor, ki se ga tožnik sicer ni udeležil, da je bila sporna izredna odpoved podana pravočasno ter da je tožnik storil v odpovedi očitana ravnanja, vendar naj ne bi šlo za hujše kršitve iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), poleg tega pa tožena stranka v postopku odpovedi ni utemeljila razlogov, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je pred potekom roka za njeno vložitev še dopolnila s posebno vlogo. Navajala je, da je glede na dejanske ugotovitve sodišče neutemeljeno zaključilo, da je šlo pri odvozu in vsipanju uporabnih izdelkov v konfiskat (kontejner z odpadki) za nenamerno napako in da je neutemeljeno presodilo, da niso bile podane okoliščine, zaradi katerih tožnikovega delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Poleg tega je tožnik zamolčal, da se je že 23. 7. 2007 zaposlil pri drugem delodajalcu, tako da so mu bile za isto obdobje nezakonito dosojene pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki, vključno z vrnitvijo na delo.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Nelogičnosti, na katere opozarja revizija, se nanašajo na pravni pomen vsebine listin in posameznih dejstev, kot ga je ugotavljalo sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe. Takšna pravna ocena vsebine posameznih dokazov in dejstev se presoja v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in ne pomeni nasprotja med posameznimi dejstvi in listinami v smislu določb 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato revizijski očitek navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri izdaji izpodbijane sodbe ni utemeljen.

7. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v prvem odstavku 110. člena ZDR določen dodatni pogoj, da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

8. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku prišlo do naslednjih dejanskih ugotovitev: Tožnik, ki je sicer redno delal v obratu klanje živine, je v času med 18. in 19. 4. 2007 nagovarjal sodelavca Z. K., ki je bil zaposlen kot voznik kamiona za razvoz mesa, da mu iz prostorov tožene stranke za lastne potrebe prepelje del plastične folije, last tožene stranke, ki se je nahajala na skladiščni rampi, vendar sodelavec na to ni pristal. Dne 20. 4. 2007 je bilo tožniku v skladu s pogodbo o zaposlitvi odrejeno delo v skladišču izdelkov. V času, ko so šli ostali delavci na malico, je iz hodnika med proizvodnimi prostori in skladiščem brez naloga nadrejenega odpeljal v konfiskat (prostor s kontejnerjem za neuporabne odpadke) voziček z zabojem, napolnjenim s preko 140 kg vakumiranega vratu brez kosti in preko 20 kg slanine s kožo. Ne glede na opozorilo vodje oddelka črevarne, ki ga je srečal na poti, da to ni roba, ki naj bi šla v konfiskat, je navedene izdelke vsul med odpadke.

Tožnikovo ravnanje je videl vodja obrata, ki se je v okviru kontrolnega obhoda ravno takrat nahajal v konfiskatu. Vakumirane izdelke je naslednji delovni dan tožena stranka odbrala iz kontejnerja z odpadki, slanina, ki je prišla v neposredni stik z odpadki, pa je bila za toženo stranko izgubljena.

Sum namena odtujitve oziroma protipravne prisvojitve blaga, ki ga je tožnik samovoljno odpeljal v konfiskat, ni bil potrjen.

Tožnik se zagovora pred odpovedjo neutemeljeno ni udeležil, pred sodiščem pa je očitana ravnanja v smislu protipravnih kršitev zanikal. Sicer je bil dolgoletni delavec tožene stranke in pred tem glede kršitve delovnih obveznosti z njim ni bilo težav.

9. Glede na navedene dejanske ugotovitve je potrebno tožnikovo ravnanje opredeliti kot napeljevanje k protipravni odtujitvi in kot povzročitev škode toženi stranki v vrednosti v konfiskat samovoljno odstranjenih izdelkov (ki jo je tožena stranka v odpovedi ocenila na 560,56 EUR), s tem da je tožena stranka večji del škode kasneje preprečila z odbiranjem vakumiranih izdelkov iz kontejnerja z odpadki. Eno in drugo ravnanje pomenita kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR, na podlagi katerega se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

10. Ob ugotovitvah, da je tožnik voziček z uporabnimi izdelki samovoljno odpeljal proti konfiskatu in izdelke vsul v kontejner z odpadki kljub predhodnemu opozorilu vodje drugega oddelka, da to ni odpadna roba, ki bi šla v konfiskat, je sodišče očitno pravno zmotno presodilo, da je šlo za „nenamerno napako“. Tega tožnik tudi sam ni zatrjeval. Samovoljno ravnanje, ki neposredno privede ali bi lahko privedlo do povzročitve škode, pri katerem delavec vztraja kljub očitno tehtnemu opozorilu sodelavca, da se tako ne dela, ima vse elemente naklepa. Ob tehtnem opozorilu sodelavca se delavec ne more sklicevati na pomoto, temveč lahko gre samo za izrecno hoteno ravnanje, za katero tožnik ni imel nobenega kritja. Ob opozorilu, da gre za uporabne izdelke, tudi ni vzdržna presoja, da se tožnik ni zavedal škode, ki bo nastala toženi stranki, če take neoporečne izdelke odvrže v kontejner z odpadki. Takšno ravnanje je torej tožnik lahko storil le hote, zavedajoč se nedovoljenosti ravnanja in zavedajoč se nastanka škode. Elementi naklepa so bili torej v celoti podani. Kakšni motivi so tožnika pri tem vodili, za samo opredelitev naklepa niti ni bistveno, sicer pa motivov tožnik tudi ni bil pripravljen pojasniti.

11. Nagovarjanje k odtujitvi predmetov delodajalca in naklepno povzročanje vsekakor večje škode gotovo pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato je sodišče zmotno presodilo, da tožena stranka tožniku take kršitve ni dokazala, oziroma da tožnik kršitve v smislu gornje zakonske določbe ni storil. 12. Tudi presoja, kdaj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pomeni pravni standard. Pri tem je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da v smislu pogoja za zakonitost izredne odpovedi takih okoliščin in interesov delodajalcu ni treba navajati že v sami izredni odpovedi, temveč jih lahko navaja in dokazuje tudi pred sodiščem. Pri presoji okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, je potrebno upoštevati tako pogoje stvarnega, kot tudi pogoje subjektivnega značaja. Prve je potrebno presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, v smislu pogojev subjektivnega značaja pa je predvsem pomembno, kako kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vpliva na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja in podobno (1).

13. Tožena stranka je že v svoji izredni odpovedi izrecno ugotovila, da je zaradi njegovega ravnanja do tožnika izgubila zaupanje, zaradi česar ni mogoče ohranjati delovnega razmerja, tako da pride v poštev izredna odpoved. Sodišče zmotno šteje, da je glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja bistveno, da na tožnikovi strani v zvezi z mesnimi izdelki, odvrženimi v konfiskat, ni bil ugotovljen prisvojitveni namen. Ob namerno povzročeni škodi, ko za takšno ravnanje tožnik niti ni hotel pojasniti subjektivnega motiva, je bila tožena stranka le še v dodatni negotovosti. Upoštevanje z vidika varstva potrošnikov občutljivo prehrambeno proizvodnjo, s katero se ukvarja toženka, je pogoj za kakršnokoli sodelovanje v proizvodnem procesu, da delavec utemeljeno uživa vsaj osnovno zaupanje v njegovo korektno delo. Prav takšno zaupanje pa je tožena stranka v tožnika zaradi njegovih kršitev in ponašanja v zvezi z njimi utemeljeno izgubila, tako da bi bilo ob ustreznem sankcioniranju njegovo zadrževanje v delovnem procesu za toženo stranko absolutno rizično. Tožena stranka utemeljeno pričakuje od svojih delavcev spoštljiv odnos pri ravnanju z njenimi izdelki, namenjenimi prehrani ljudi. Namerno vsipanje večje količine neoporečnih izdelkov med odpadke s tega vidika pomeni nesprejemljivo ravnanje, ki tožnika diskvalificira od nadaljnjega sodelovanja v proizvodnem procesu. Sicer pa je bil tožniku v zvezi s prvo očitano kršitvijo dokazan tudi namen protipravne prisvojitve lastnine tožene stranke in celo nagovarjanje sodelavca na sodelovanje pri tem, ki ga tožnik ni uresničil zgolj zaradi nepripravljenosti sodelavca na sodelovanje. Ne glede na to, da je tožena stranka kasneje nastanek večje materialne škode v posledici tožnikove druge kršitve preprečila, je bil zato v celoti izpolnjen pravni standard nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, tudi le do izteka odpovednega roka.

14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.

Op. št. (1): Glej sklep VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005.