Jedro

Kadar stranka vloži tožbo pred nepristojnim sodiščem, ki nato zadevo odstopi pristojnemu sodišču, je s tem začela postopek, katerega mora pristojno sodišče nadaljevati (na podlagi tožbe ali predloga v nepravdnem postopku). To bi v obravnavanem primeru pomenilo, da je z vložitvijo tožbe pred domnevno nepristojnim upravnim sodiščem tožeča stranka sprožila nepravdni postopek, ki bi ga moralo sodišče, kateremu bi bila zadeva odstopljena v pristojno reševanje, nadaljevati po pravilih ZNP. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati subjektivno opredelitev, ki jo je navedla tožeča stranka, to je v tem primeru kot nasprotno stranko A. Ta pa ne more biti stranka v nepravdnem postopku po 3. odstavku 113. člena ZZZDR in proti njej tožeči stranki ne bi mogli učinkovito varovati svojih pravic. V obravnavanem primeru se s tožbo ne zahteva ureditev razmerja med staršema, ampak ugotovitev kršitve ustavnih pravic, ki naj bi jih tožena stranka storila z nezakonitim dejanjem. Zato tožnicama ni zagotovljeno drugo sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti, ampak le sodno varstvo po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 in je sodišče v nasprotju s to določbo odstopilo zadevo v reševanje sodišču splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za sojenje o zahtevku tožnic na ugotovitev kršitev človekovih pravic prvotožeče in drugotožeče stranke in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v .... Predmet tega upravnega spora je zahtevek tožnic na ugotovitev kršitev človekovih pravic prvotožeče stranke in drugotožeče stranke zaradi nezakonitosti oziroma protiustavnosti dejanj tožene stranke, ker je le-ta dne 12.6.2008 sprejela premestitev prvotožeče stranke iz klinike na dan 12.6.2008. Tožena stranka je mladoletno tožnico sprejela proti njeni volji in proti volji matere drugotožnice in zdravljenje še vedno izvaja. Sodno varstvo po 1. odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je subsidiarno sodno varstvo in sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika samo v primerih, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po presoji sodišča je v predmetni zadevi zagotovljeno (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, to je sodno varstvo pred Okrožnim sodiščem v ..., po pravilih nepravdnega postopka, glede ureditve stikov med prvotožnico in njenim bratom, pa pred Okrožnim sodiščem v ..., po določbah pravdnega postopka. Za rešitev tega spora je bistveno, da se drugotožeča stranka in prizadeta stranka (oče) v tem upravnem sporu nista mogli sporazumeti o brez dvoma razvojno pomembnem vprašanju hospitalizacije mladoletne prvotožnice že v času, ko je bila nastanjena na psihiatrični oddelek klinike in tudi, ko je bila sprejeta in nastanjena pri toženi stranki: drugotožeča stranka je temu nasprotovala in še nasprotuje, prizadeta stranka(oče), pa temu ne nasprotuje, kar izhaja iz njenih odgovorov na tožbo in drugih podatkov v spisu. Sodišče je ocenilo, da gre za spor v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice, za reševanje teh sporov pa je po 3. odstavku 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pristojno za odločanje sodišče splošne pristojnosti v nepravdnem postopku. To je primarno in učinkovito sodno varstvo, saj si mora sodišče po določbah 5. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čim prej ugotovijo in zavarujejo. V okviru nepravdnega postopka bo po presoji sodišča prve stopnje, tožnicama zagotovljeno učinkovito sodno varstvo človekovih pravic tudi zoper dejanje tožene stranke. Po določbah 5. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), si mora sodišče ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čim prej ugotovijo in zavarujejo, postopki za ureditev družinskih razmerij, pa so nujni. Sodišče mora ukreniti vse potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok ter s tem v zvezi lahko izda tudi začasno odredbo na predlog stranke, ali pa po uradni dolžnosti.

Tožeči stranki nasprotujeta odločitvi sodišča in v pritožbi navajata, da je nezakonita in da po pravilih nepravdnega postopka pred rednim sodiščem ne moreta učinkovito uveljavljati kršitve ustavnih pravic proti toženi stranki. V obravnavanem primeru ne gre za spor o izvrševanju roditeljske pravice med drugotožnico in očetom, ki se rešuje po postopku iz 113. člena ZZZDR, ampak za zahtevek za ugotovitev kršitve ustavnih pravic, ki jih je z dejanjem storila tožena stranka. Napačna je utemeljitev sodišča, da sporne zadeve ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, ker bi kakršnakoli odločitev hkrati nujno pomenila tudi odločitev o razmerju med drugo tožečo stranko in prizadeto stranko (to je med materjo in očetom) glede izvrševanja starševskih pravic in da zato obstoja sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku. Odločanje upravnega sodišča v tej zadevi spornem vprašanju ne bi pomenilo hkratnega odločanja o nobenem od razmerij, o katerih se že odloča, ali bi se lahko odločalo v drugih postopkih pred rednim sodiščem (o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo o odsotnosti sporazuma med očetom in materjo o hospitalizaciji hčerke, ki naj bi ga nadomestila sodna odločitev nepravdnega sodišča), saj ta postopek doslej sploh ni bil sprožen. Ker sporazuma med staršema o hospitalizaciji ni bilo, je bila ta nedvomno prisilno izvedena. Zanjo tudi ni bilo medicinskih indikacij, kar pomeni kršitev v tožbi navedenih ustavnih pravic. Za ugotavljanje takih kršitev ustavnih pravic, pa ne more biti pristojno sodišče splošne pristojnosti ampak, samo upravno sodišče v upravnem sporu.

Tožnici predlagata tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

Za odločitev o pristojnosti upravnega sodišča za reševanje sporov po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 (subsidiarno sodno varstvo), je pomemben odgovor na vprašanje ali je za razmerje med strankama predvideno drugo sodno varstvo in katero je to sodno varstvo. V obravnavanem primeru je tožena stranka A, zoper katero tožeči stranki uveljavljata zahtevo za ugotovitev kršitev ustavnih pravic z nezakonitim dejanjem.

Sodno varstvo v sporih v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice po 3. odstavku 113. člena ZZZDR lahko uveljavljata starša in sodišče odloči o predlogu enega ali obeh staršev. Pri tem lahko eden od staršev oblikuje tožbeni zahtevek (oziroma predlog) tudi tako, da zahteva od sodišča, naj drugemu od staršev prepove določeno konkretno dejanje, ki spada v okvir izvrševanja roditeljske pravice. Čeprav, kot izhaja iz podatkov v spisu, med staršema ni soglasja v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice in tudi ni bilo soglasja v zvezi s hospitalizacijo prvotožnice, ki bi ga v primeru sproženega nepravdnega postopka po 3. odstavku 113. člena ZZZDR lahko nadomestilo sodišče, to ne pomeni, da je v predmetnem postopku lahko na pasivni strani legitimirana tožena stranka. Sodišče lahko na podlagi navedene določbe ZZZDR prepove dejanje le drugemu od staršev, nikakor pa ne osebam, ki jim otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo in ne izvršujejo posameznih upravičenj iz roditeljske pravice. Tudi mladoletni otrok ne more biti predlagatelj v nepravdnem postopku in mu zakon ne daje aktivne legitimacije, saj se v tem postopku odloča o sporu med staršema glede izvrševanja roditeljske pravice, to pa po zakonu izvršujeta oba starša. Kadar stranka vloži tožbo pred nepristojnim sodiščem, ki nato zadevo odstopi pristojnemu sodišču, je s tem začela postopek, katerega mora to sodišče nadaljevati (na podlagi tožbe ali predloga v nepravdnem postopku). To bi v obravnavanem primeru pomenilo, da je z vložitvijo tožbe pred nepristojnim upravnim sodiščem tožeča stranka sprožila nepravdni postopek, ki bi ga moralo sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena v pristojno reševanje, nadaljevati po pravilih ZNP. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati subjektivno opredelitev, ki jo je navedla tožeča stranka, to je v tem primeru kot nasprotno stranko A Ta pa, kot je bilo navedeno, ne more biti kot stranka v nepravdnem postopku po 3. odstavku 113. člena ZZZDR in proti njej tožeči stranki ne bi mogli učinkovito varovati svojih pravic. V obravnavanem primeru se s tožbo ne zahteva ureditev razmerja med staršema, ampak ugotovitev kršitve ustavnih pravic, ki naj bi jih tožena stranka storila z nezakonitim dejanjem. Zato tožnicama ni zagotovljeno drugo sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti v nepravdnem postopku, ampak le sodno varstvo po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 in je sodišče v nasprotju s to določbo odstopilo zadevo v reševanje sodišču splošne pristojnosti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z določbo 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

O predlogu za oprostitev sodnih taks bo moralo odločiti sodišče prve stopnje.