Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da trditve tožeče stranke v tožbi utemeljujejo le vrnitveni zahtevek po stvarnem pravu (92. člen SPZ), kar naj bi posledično pomenilo, da premoženje tožeče stranke (ki zajema tudi premoženjske pravice) ni zmanjšano in ji zato vtoževana škoda (še) ni nastala. Zahtevek za plačilo denarne vrednosti predmeta ima lahko naravo odškodninskega zahtevka, če tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženka odtujila njeno stvar (tj. radiofrekvenčni generator za ablacijo ven), zato je bila prikrajšana v višini njene vrednosti (tj. nakupne vrednosti aparata). Te trditve v zadostni meri utemeljujejo odškodninski zahtevek, in sicer zahtevek za povrnitev premoženjske škode, pri čemer gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja zaradi protipravnega odvzema stvari (navadna škoda).

Tožeča stranka je v postopku dokazala, da je toženka odtujila radiofrekvenčni generator za ablacijo ven oziroma, da zaradi njenega nedopustnega ravnanja sporni aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda. Ker so izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti toženke (nedopustno ravnanje toženke, ker zaradi njenega ravnanja aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, toženkina krivda v obliki naklepa, vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo ter nastanek škode), je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 3.091,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.619,63 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišči prve in druge stopnje sta o tožbenem zahtevku v tej zadevi odločali že večkrat. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. I Pd 1393/2010 z dne 19. 5. 2015 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožeča stranka glede aparata za ablacijo ven ni izkazala prisvojitvenega namena toženke, glede drugih potrošnih dobrin pa je izključilo odškodninsko odgovornost toženke zaradi nedokazanosti trditev, da jih je odtujila ravno toženka. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke citirano sodbo s sklepom opr. št. Pdp 945/2015 z dne 21. 3. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinjalo se je z odločitvijo sodišča prve stopnje glede ostalih potrošnih dobrin, glede radiofrekvenčnega generatorja za ablacijo ven A. pa je sodišču prve stopnje očitalo zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje je dalo napotek, naj razišče vse okoliščine v zvezi z ravnanjem toženke kot bivše direktorice družbe B. d. o. o. glede radiofrekvenčnega generatorja za ablacijo ven in po potrebi dopolni dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 785/2016 z dne 23. 12. 2016 tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo. Tudi zoper to sodbo se je tožeča stranka pritožila, pritožbeno sodišče pa je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 217/2017 sodbo potrdilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka v zvezi z ostalimi potrošnimi stvarmi. V preostalem delu, tj. v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v zvezi z radiofrekvenčnim generatorem za ablacijo ven in glede stroškov postopka, pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V razveljavitvenem sklepu z dne 11. 7. 2017 je zavzelo enako stališče kot v predhodnem razveljavitvenem sklepu in sodišču prve stopnje dalo smiselno enake procesne napotke.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 16. 11. 2017 ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi škode, ki je nastala tožeči stranki zaradi toženkinega ravnanja v zvezi z radiofrekvenčnim generatorjem za ablacijo ven A.. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti njene stroške postopka v znesku 2.335,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

3. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je toženka na zaslišanju zanikala, da bi bil stroj, ki ga je na policijsko postajo prinesel njen bivši zakonec, sporni stroj. Toženka stroja vse do danes ni vrnila tožeči stranki. Navaja, da kazenski postopek zoper toženko, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. IV K 13601/2017, še ni končan. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča, da ima tožeča stranka le pravico do vrnitvenega zahtevka, saj je spregledalo, da je eden izmed pogojev za vrnitveni zahtevek dokaz, da se lastnikova stvar nahaja pri nasprotni stranki. Prav ta element pa je v obravnavanem primeru sporen, saj toženka zanika, da je sporni predmet pri njej. Sklicuje se na pravnomočno odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 389/2011 z dne 14. 9. 2011 o izključitvi toženke kot družbenice iz družbe B. d. o. o. zaradi ravnanja proti interesom družbe. Toženka je tožeči stranki onemogočila uporabo osnovnega sredstva - radiofrekvenčnega generatorja za ablacijo ven, ki ga je odpeljala v Ameriko, ta stroj pa tožeči stranki ni bil vrnjen. Sodišče kljub jasnim dokazom o odtujitvi spornega stroja napačno zaključuje, da tudi v primeru protipravnega ravnanja toženke ni mogoče ugotoviti nastanka pravno priznane škode, ker ima tožeča stranka pravico zahtevati vračilo stroja, ne pa tudi škode za odtujeni stroj. To pa pomeni, da bi lahko zahtevala povrnitev škode šele po tem, ko bi bil njen vrnitveni zahtevek delno ali v celoti neuspešen. Navaja, da ji je v obravnavanem primeru škoda nastala v obliki zmanjšanja premoženja. Po splošnih obligacijskih pravilih je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Ker tožena stranka tožeči stranki stroja ni vrnila, ji mora izplačati odškodnino. Bistveno je, da se je s trenutkom, ko je tožena stranka odtujila sporni stroj, njeno premoženje zmanjšalo za vrednost tega stroja. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbeno sodišče je v obravnavanem individualnem delovnem sporu skladno z določbo drugega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) opravilo pritožbeno obravnavo.

5. Na obravnavi je tožeča stranka vztrajala pri navedbah v pritožbi in izpostavila, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba Stvarnopravnega zakonika. Vztrajala je pri odškodninskem zahtevku, ker je toženka že v prvem postopku izpovedala, da je sama stroj poslala v Ameriko na popravilo in ga tudi nima v posesti. Toženka pa tudi sama izjavlja, da ne ve, kateri aparat se nahaja na Okrajnem sodišču v Ljubljani in ni potrdila, da bi šlo za sporni aparat, ki je predmet tega postopka. Poudarja, da je v tej zadevi bistveno razčiščevanje zadev med bivšima zakoncema.

6. Toženka je na obravnavi navajala, da aparat obstaja in da ni uničen. Nahaja se na Okrajnem sodišču v Ljubljani in ga lahko tožeča stranka zahteva nazaj v okviru premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku, zato ji škoda do sedaj še ni nastala.

7. Na obravnavi je pritožbeno sodišče ponovilo že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje in v soglasju s strankama na podlagi tretjega odstavka 302. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP prebralo zapisnike naroka glavne obravnave s prepisi zvočnih posnetkov glavne obravnave, izpovedi strank, tj. zakonite zastopnice tožeče stranke C.C. in tožene stranke, prič D.D., bivše direktorice tožeče stranke in E.E., bivšega zakonca toženke in listine v spisu, in sicer: račun št. ... z dne 5. 3. 2010 (priloga A1), ugotovitev inventure (priloga A2), pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 11. 2009 (priloga A3), izpis iz AJPES za tožečo stranko (priloga A4), sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 387/2011 - 13 (priloga A5), sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 2/2012 (priloga A6), zapisnik V Pg 389/2011, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 1646/2011 (priloga B1). Vpogledalo in prebralo je dopis Policijske uprave F., Policijske postaje G. z dne 21. 7. 2017, dopis Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 31. 7. 2017 in dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 8. 2017 s prilogami.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialno pravne presoje, da na podlagi trditev tožeče stranke ni mogoče zaključiti, da ji je nastala škoda (češ da njene trditve utemeljujejo zgolj vrnitveni zahtevek po stvarnem pravu), ni presojalo obstoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti toženke in zmotno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost toženke za tožeči stranki nastalo škodo.

10. Toženka (po nasprotni tožbi) je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas trajanja mandata, s 1. 10. 2009 imenovana za direktorico družbe B. d. o. o., ki je bila pravna prednica tožeče stranke (po nasprotni tožbi). Toženka je bila kot direktorica te družbe razrešena dne 30. 6. 2010. Po razrešitvi je bila pri toženki opravljena inventura, v okviru katere je bil ugotovljen manko blaga, med drugim tudi radiofrekvenčnega generatorja za ablacijo ven. Med strankama je sporno, ali je toženka sporni predmet odtujila. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da je toženka radiofrekvenčni generator za ablacijo ven odtujila in ji ga kljub pozivom ni vrnila, zaradi česar ji je nastala škoda v višini vrednosti predmeta, tj. 14.400,00 EUR. Zato v tem individualnem delovnem sporu od toženke uveljavlja povračilo škode v višini vrednosti spornega predmeta.

11. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana odškodninska odgovornost toženke, ker tožeči stranki do konca glavne obravnave ni nastala zatrjevana škoda.

12. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da trditve tožeče stranke v tožbi utemeljujejo le vrnitveni zahtevek po stvarnem pravu (92. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ; Ur. l. RS; št. 87/2002 in nasl), kar naj bi posledično pomenilo, da premoženje tožeče stranke (ki zajema tudi premoženjske pravice) ni zmanjšano in ji zato vtoževana škoda (še) ni nastala. Zahtevek za plačilo denarne vrednosti predmeta ima lahko naravo odškodninskega zahtevka, če tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženka odtujila njeno stvar (tj. radiofrekvenčni generator za ablacijo ven), zato je bila prikrajšana v višini njene vrednosti (tj. nakupne vrednosti aparata). Po presoji pritožbenega sodišča pa te trditve v zadostni meri utemeljujejo odškodninski zahtevek, in sicer zahtevek za povrnitev premoženjske škode, pri čemer gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja zaradi protipravnega odvzema stvari (navadna škoda).

13. Pravno podlago tega spora predstavlja določba prvega odstavka 182. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki ureja odškodninsko odgovornost delavcev. Po tej določbi je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Trditveno in dokazno breme prvih treh predpostavk splošnega civilnega delikta je na tožeči stranki, na toženki pa je zaradi obrnjenega dokaznega bremena breme dokazovanja, da je škoda nastala brez njene krivde.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi skladnih izpovedi zakonite zastopnice tožeče stranke C.C. in priče D.D. (direktorice tožeče stranke v času po odpoklicu toženke s te funkcije v letu 2010) ugotovilo, da je bila po razrešitvi toženke kot direktorice družbe B. d. o. o. opravljena inventura, v okviru katere je bil ugotovljen manko blaga, med drugim tudi radiofrekvenčnega generatorja za ablacijo ven. Navedeno potrjuje tudi listinska dokumentacija, tj. seznam manjkajočega blaga, ugotovljenega v inventuri po zamenjavi direktorja družbe B. d. o. o (A2). Tožeča stranka je toženki očitala odtujitev tega aparata, pri tem pa se je sklicevala na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 389/11 z dne 14. 9. 2011 (A5), potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 2/12 z dne 13. 3. 2012 (A6), s katero je bila toženka kot družbenica izključena iz družbe B., d. o. o., tj. pravne prednice tožeče stranke. Ugotovljeno je bilo, da je bil razlog za izključitev toženke iz družbe njeno ravnanje proti interesom družbe. Med drugim je bilo ugotovljeno, da je toženka družbi onemogočila uporabo aparata za ablacijo ven, ki je bil odpeljan v Ameriko na testiranje v začetku junija 2010 in ki zaradi spora med strankama (v zvezi z izključitvijo toženke kot družbenice te družbe) ni bil vrnjen v posest pravne prednice tožeče stranke, čeprav je toženka vedela, kje se aparat za ablacijo ven nahaja, da je popravljen in deluje v redu, vendar serviserju ni hotela povedati, kam naj aparat vrne. Zgolj na podlagi teh ugotovitev še ni mogoče zaključiti o protipravnem ravnanju toženke, kot se ji očita v obravnavanem sporu, saj sodišče ni vezano na ugotovitve sodišča v gospodarskem sporu, vendar pa kot bo pojasnjeno v nadaljevanju toženkina izpoved v gospodarskem sporu v povezavi z izvedenimi dokazi v tem sporu (zlasti toženkino izpovedjo in izpovedjo njenega bivšega zakonca E.E.) predstavlja zadostno podlago za zaključek, da zaradi toženkinega nedopustnega ravnanja po tem, ko je sporni aparat poslala na servis v Ameriko, ta aparat ni bil vrnjen družbi B. d. o. o. oziroma tožeči stranki.

15. Iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 389/11 z dne 14. 9. 2011 namreč izhaja, da je toženka zaslišana kot stranka izjavila, da je bil radiofrekvenčni generator za ablacijo ven v začetku junija 2010 odpeljan v Ameriko na testiranje in da ji je znano, da je popravljen in da v redu deluje, v družbo B. d. o. o. pa ni bil vrnjen zaradi spora, ki je v teku (tj. spora v zvezi z njeno izključitvijo iz družbe).

16. Pravdni stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje skladno navedli, da je toženkin bivši zakonec E.E. na policijo prinesel radiofrekvenčni generator za ablacijo ven A.. V zvezi s tem je E.E. na zaslišanju pojasnil, da gre za aparat, ki ga je toženka hranila v kleti stanovanja, v katerem sta živela skupaj. Izpovedal je, da mu je toženka v zvezi s tem aparatom rekla, da ga ima doma, da ga ni poslala v Ameriko in da ga je želela prodati. Ker ji to ni uspelo, ga je zaprosila za pomoč. Pojasnil je še, da je bil to zanj velik šok, zato ji je predlagal, da aparat odnese nazaj v družbo B. d. o. o., ali pa ga bo on odnesel na policijo, kar se je tudi zgodilo.

17. Dejstvo, da sporni aparat potem, ko je bil po volji toženke odpeljan iz družbe B. d. o. o., tej družbi ni bil vrnjen zaradi toženkinega namernega ravnanja, izhaja tudi iz toženkine izpovedi v obravnavanem sporu. Toženka je sicer v postopku zanikala, da je sporni predmet odtujila tožeči stranki in je zaslišana kot stranka sprva povedala, da je radiofrekvenčni generator za ablacijo ven že dne 20. 6. 2010, to je še v času, ko je opravljala funkcijo direktorice družbe B. d. o. o. (še preden je izvedela za svojo razrešitev s funkcije direktorice), poslala v Ameriko na testiranje, ker ta ni ustrezno deloval. V zvezi s tem je pojasnila, da je aparat poslala na točno določen naslov, ki ga še vedno ima, da je aparat še vedno v Ameriki, da jo občasno pokličejo ter vprašajo, kam naj aparat pošljejo, ona pa jim odgovori, da to še ni razčiščeno. Na vprašanje, zakaj serviserju v Ameriki ni sporočila naslova tožeče stranke, da bi tja vrnili sporni aparat, pa je toženka pojasnila, da ni vedela, kateri naslov naj jim da, saj to vprašanje na mediacijskih srečanjih ni bilo razčiščeno. Potem, ko je v nadaljevanju te pravde tožničin bivši zakonec E.E. na policijsko postajo prinesel radiofrekvenčni generator za ablacijo ven A. in je v zvezi s tem izpovedal, da gre za sporni aparat, ki ga je toženka hranila v kleti njunega stanovanja, pa je toženka na ponovnem zaslišanju spremenila svojo izpovedbo. V zvezi s strojem, ki ga je na policijsko postajo prinesel njen bivši zakonec, je povedala, da ji okoliščine v zvezi s tem niso poznane. Vztrajala je, da je sporni aparat sicer res poslala na servis v Ameriko, vendar pa ga ni poslala sama osebno, temveč preko svojega bivšega zakonca, ki ji je obljubil, da bo v zvezi s tem uredil vse potrebno. Ker sta imela kasneje z možem osebne težave (bila sta v razveznem postopku), ji ni znano, kaj se je v nadaljevanju dogajalo s spornim aparatom. Aparat ji ni bil nikoli vrnjen, niti ni vedela, ali ga je mož sploh poslal na servis. Zanikala je tudi, da naj bi bila v zvezi s spornim aparatom v kontaktu s serviserjem v Ameriki (čeprav je sprva izpovedala drugače) in pojasnila, da se je njena prvotna izpoved glede komunikacije s serviserjem v Ameriki nanašala na nek drug stroj, ki ga je sicer uporabljala v moževi družbi.

18. Pritožbeno sodišče toženkini spremenjeni izpovedbi v zvezi s spornim aparatom ne verjame in ocenjuje, da je bila njena prvotna izpovedba prepričljivejša. Še zlasti zato, ker je toženka o relevantnih okoliščinah, kot izhajajo iz njene prve izpovedi (da je stroj poslala na servis v Ameriko in da serviserju, s katerim je bila v kontaktu, zaradi spora, ki je tekel med strankama, ni sporočila naslova tožeče stranke, kamor naj stroj po popravilu vrne), enako izpovedala tudi v gospodarskem sporu, ki je tekel v zvezi z njeno izključitvijo iz družbe B. d. o. o, kot to izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 389/11. Pri presoji verodostojnosti toženkine izpovedi je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da je toženka svojo izpovedbo spremenila potem, ko je njen bivši mož na policijsko postajo prinesel radiofrekvenčni generator za ablacijo ven A. in v zvezi s tem izpovedal, da gre za sporni aparat, ki ga je toženka hranila v kleti njunega stanovanja. Glede na to, da toženkin bivši zakonec s svojo izpovedjo ni potrdil toženkinih navedb, da je bil on tisti, ki je urejal vse potrebno v zvezi s servisom spornega aparata, toženkina sprememba izpovedbe kaže na to, da je toženka v začetku pravdnega postopka izpovedovala po resnici in da je šele kasneje (po zaslišanju svojega bivšega zakonca) svojo izpoved prilagodila potrebam razvijajoče se pravde.

19. V zvezi s spornim aparatom (radiofrekvenčnim generatorjem za ablacijo ven A.), ki ga je toženkin bivši zakonec prinesel na policijsko postajo, je pritožbeno sodišče na podlagi listinske dokumentacije v spisu, to je dopisa PU F., PP G. z dne 21. 7. 2017, dopisa ODT Ljubljana z dne 31. 7. 2017 in dopisa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 8. 2017 s prilogami, ugotovilo, da je bil ta predmet, ki je bil zavarovan v predkazenskem postopku, ob vložitvi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt/410/2011 z dne 21. 3. 2017 zoper toženko poslan na Okrajno sodišče v Ljubljani, kjer se še vedno hrani. Toženki se v tem obtožnem predlogu očita storitev kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nadalj.). Iz navedene dokumentacije pa ne izhaja, ali je to aparat, v zvezi s katerim se toženki v tem sporu očita odtujitev. Tega dejstva ni potrdila niti toženka. Tožeča stranka pa je v zvezi s to napravo navedla, da vrnitve stroja ne more doseči, ker ne razpolaga s serijsko številko stroja, sicer pa je mnenja, da ne gre za isti aparat. 20. Ne glede na to, da na podlagi izvedenih dokazov v obravnavnem sporu ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali gre v obeh primerih za isti aparat, pa po prepričanju pritožbenega sodišča to ne vpliva na presojo toženkine odškodninske odgovornosti. Bistveno je, da sporni aparat, ki ga je toženka poslala na servis v Ameriko, tožeči stranki ni bil vrnjen zaradi njenega namernega ravnanja. Toženka zaradi spora s tožečo stranko (v zvezi z izključitvijo toženke kot družbenice iz družbe B. d. o. o.) serviserju v Ameriki namerno ni sporočila, kam naj po popravilu pošlje sporni aparat. O tem je toženka sama izpovedala na prvem zaslišanju. S takšnim ravnanjem pa je kršila svojo dolžnost, da serviserju v Ameriki sporoči, naj aparat vrne tožeči stranki ali da o tem, kje se aparat nahaja, obvesti tožečo stranko, zato je njeno ravnanje nedopustno. Toženka se s sklicevanjem na nerazrešena vprašanja s tožečo stranko zaradi drugega spora, kar je navajala kot razlog, da serviserju v Ameriki ni sporočila naslova, kam naj aparat vrne, svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Iz izpovedi bivšega toženkinega zakonca sicer izhaja, da naj bi se sporni aparat ves čas nahajal v kleti njunega stanovanja (da ga toženka ni nikoli poslala v Ameriko), kar bi še dodatno potrdilo navedbe tožeče stranke o odtujitvi spornega stroja, vendar pa glede na nasprotujoči izpovedi toženke in njenega bivšega zakonca glede spornega aparata in ob upoštevanju, da so odnosi med njima zaradi razveze zakonske zveze močno poslabšani, pritožbeno sodišče njegovi izpovedi v tem delu ni verjelo. Tudi sicer pa ta okoliščina, ali je bil sporni aparat po tem, ko je bil s strani toženke odpeljan iz družbe B. d. o. o., tudi resnično poslan na servis v Ameriko, ne vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi. Kot že rečeno, je bistveno, da tožeča stranka spornega aparata nima zaradi toženkinega nedopustnega ravnanja. Toženka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le tako, da bi poskrbela, da bi bil sporni aparat vrnjen tožeči stranki oziroma, da bi dokazala, da sporni aparat po tem, ko ga je po njenih navedbah odpeljala na popravilo v Ameriko, tožeči stranki ni bil vrnjen brez njene krivde, česar pa dokazni postopek ni potrdil. To pa pomeni, da je podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala tožeči stranki zato, ker ji aparat ni bil vrnjen in je bilo torej njeno premoženje zmanjšano za vrednost spornega predmeta. Dejstvo, da tožeča stranka v kazenskem postopku, ki teče zoper toženko, vrnitve aparata ne more doseči (ker po njenih trditvah ne razpolaga s serijsko številko stroja), ne vpliva na ugotovljeno odškodninsko odgovornost toženke v tem sporu. Kot že pojasnjeno, v postopku ni dokazano, da gre za isti aparat. Poleg tega pa glede na nedopustno ravnanje toženke ni sprejemljivo stališče, da je v vsakem primeru, tudi če bi šlo za isti aparat, razlog za to, da zaseženi aparat ni vrnjen lastniku, na strani tožeče stranke (pomanjkljiva evidenca oz. dokumentacija).

21. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožeča stranka v postopku dokazala, da je toženka odtujila radiofrekvenčni generator za ablacijo ven oziroma, da zaradi njenega nedopustnega ravnanja sporni aparat ni bil vrnjen družbi B. d. o. o. oziroma tožeči stranki, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda. Ker so izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti toženke (nedopustno ravnanje toženke, ker zaradi njenega ravnanja aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, toženkina krivda v obliki naklepa, vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo ter nastanek škode), je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dokazala tudi obseg škode, ki ji je nastala zaradi toženkinega nedopustnega ravnanja, in sicer v vrednosti spornega aparata. Iz predloženega računa, ki ga je dobavitelj izstavil tožeči stranki (A2), izhaja, da je cena radiofrekvenčnega generatorja za ablacijo ven 14.400,00 EUR (12.000,00 EUR z DDV v višini 2.400,00 EUR). Toženka je tako dolžna tožeči stranki povrniti premoženjsko škodo v višini 14.400,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2010 dalje, to je od trenutka njene zapadlosti. V skladu s 165. členom OZ se namreč odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

23. Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ugodilo je tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 14.400,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2010 dalje do plačila. Spremenilo pa je tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 351., 355. ter 1. alineje 358. člena ZPP.

24. Sodišče je o stroških postopka odločalo na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka je v tem sporu delno uspela, in sicer je bil tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na plačilo odškodnine zaradi odtujitve ostalih potrošnih stvari v višini 3.875,76 EUR pravnomočno zavrnjen s sodbo DSS opr. št. I Pd 785/2016 z dne 23. 12. 2016, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 217/2017, tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi odtujitve radiofrekvenčnega generatorja za ablacijo ven v višini 14.400,00 EUR, pa je pritožbeno sodišče v tem sporu v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008), ki se uporablja glede na datum vložitve tožbe in ob upoštevanju drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS; št. 2/2015).

25. Tožeči stranki je priznalo 510,90 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 v zvezi z 12. členom ZOdvT), 471,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 471,60 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku, 628,80 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210), 628,80 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) in 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002). K vsoti predhodno navedenih zneskov (2.731,70 EUR) je treba prišteti še 22 % DDV v višini 600,97 EUR (tar. št. 6007) in sodno takso za pritožbo v znesku 378,00 EUR. Skupaj znašajo potrebni stroški tožeče stranke 3.710,67 EUR, ob upoštevanju uspeha v višini 79 % (zaradi pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v zvezi z ostalimi potrošnimi stvarmi) pa 2.931,43 EUR. Tožeča stranka je upravičena še do povrnitve 440,40 EUR nagrade za narok v drugem ponovljenem postopku (upoštevaje znižano vrednost spornega predmeta), kar s prištetim 22 % DDV v višini 96,89 EUR znaša 537,29 EUR. Skupni potrebni stroški postopka tožeče stranke tako znašajo 3.468,72 EUR.

26. Toženki je priznalo 510,90 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 v zvezi z 12. členom ZOdvT), 471,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 471,60 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku in 20 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), to je skupaj 1.474,10 EUR. Toženka je upravičena še do 22 % DDV v višini 324.30 EUR (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 1.798,40 EUR. Ob upoštevanju uspeha v višini 21 % (zaradi pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v zvezi z ostalimi potrošnimi stvarmi) znašajo potrebni stroški toženke 377,66 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo nagrade za postopek v prvem in dodatno v drugem ponovljenem postopku, ker se na podlagi četrtega odstavka 3. opombe 3. dela tarife ZOdvT že nastala nagrada za postopek v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

27. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.091,06 EUR.

28. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene v skladu z ZOdvT. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 587,20 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210), 440,04 EUR nagrade za narok pred pritožbenim sodiščem (tar. št. 3212) in 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002), to je skupaj 1.047,24 EUR. Tožeča stranka je upravičena še do 22 % DDV v višini 230,39 EUR (tar. št. 6007) in do povračila sodne takse za pritožbo v znesku 342,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 1.619,63 EUR. Do višjih stroškov tožeča stranka ni upravičena, ker priglašeni stroški presegajo nagrade po ZOdvT.