Jedro

Sodišče na svojo odločitev o tem, katere dokaze bo na naroku izvedlo, ni vezano, saj gre za odločitev procesnega vodstva. Ker je bila tožnica v zadevi že zaslišana, pa ni navedla novih trditev, ki bi narekovali njeno ponovno zaslišanje, je sodišče, kljub temu da ji je pravilno vročilo vabilo na zaslišanje stranke, ni dolžno ponovno zaslišati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da nepremičnina parc. št. 1363/3, vl. št. 3004 k.o. ... spada v skupno premoženje pravdnih strank ter je delež tožnice na tem premoženju 1/2. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožnica kot poštena graditeljica vlagala v nepremičnino parc. št. 1363/3 k.o. ... in je tako postala lastnica objekta in funkcionalnega zemljišča. Posledično je tožnici naložilo, da je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.996,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica ter uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da se zadnjega naroka za glavno obravnavo ni mogla udeležiti zaradi zdravstvenih težav. Pooblaščenka tožeče stranke je bila seznanjena z dejstvom, da je njena stranka hospitalizirana, zjutraj pred obravnavo in je prosila sodišče za preložitev naroka. Ponovno zaslišanje tožnice je bilo potrebno zaradi odločitve o obstoju skupnega premoženja. Sodišče je narok pogojno preložilo, če tožeča stranka izkaže, da je bila na dan naroka hospitalizirana. Tožnica je v roku predložila sodišču potrdilo Zdravstvenega doma Ljubljana Vič Rudnik, iz katerega izhaja, da v času naroka zaradi bolezni ni bila sposobna za zaslišanje. Razlogovanje sodišča, da predloženega potrdila ne šteje za opravičilo, pomeni kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zdravnica je kot strokovnjakinja presodila, da tožeča stranka na dan naroka ni bila sposobna za zaslišanje, sodišče pa ni obrazložilo, zakaj dvomi v resničnost teh navedb. Ker sodišče na podlagi arbitrarne ocene, kakšno opravičilo šteje za primerno, ni razpisalo ponovnega naroka, je z nezakonitim postopanjem tožnici odreklo možnost sodelovanja v postopku. Poleg tega sodišče o razlogih za odločitev prihaja samo s seboj v nasprotje, saj navede, da bi razpisalo ponoven narok in zaslišalo stranko, če bi predložila dokaz, da je bila na dan naroka hospitalizirana, obenem pa navede, da takšno zaslišanje ne bi bilo potrebno. Sodišče tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo materialnega prava pri oceni premoženja, ki je bilo ustvarjeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče se je o razlogih sodbe zgolj osredotočilo na vprašanje, kdo je fizično sodeloval pri gradnji hiše, kot povsem nerelevanten pa je štelo prispevek stranke za gradbeni material, notranjo opremo, skrb za delavce in njeno skrb za družino. V skladu z ustaljeno sodno prakso pri ugotavljanju skupnega premoženja ni pomemben zgolj prispevek v obliki kredita ali fizičnega dela pri gradnji nepremičnine, temveč se upošteva tudi prispevek žensk v obliki skrbi za dom in družino, saj lahko zaradi tega prispevka drugi od partnerjev sorazmerno več prispeva za pridobivanje materialnih dobrin. Tožeča stranka ocenjuje, da izpovedi prič, da je toženec sam delal na hiši ali da je on tisti, ki jim je fizično izplačal sredstva za delo, ne morejo biti odločilen dokaz, da je stanovanjska hiša njegovo posebno premoženje. Bistveno je, da je skupno premoženje zakoncev oblika originarne pridobitve lastninske pravice in bi sodišče moralo ugotavljati, kaj je bilo na sporni stanovanjski hiši narejeno v času trajanja zunajzakonske zveze in kolikšen delež na premoženju je tožeča stranka pridobila na ta račun. Tega sodišče ni ugotovilo. Poleg tega je sodišče pri podajanju odločilnih dejstev uporabilo nenavaden način, saj je naštelo zgolj razlog ali dva, nato pa naredilo tri pike. Gre za nejasnost v obrazložitvi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 3.2.2005, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1823/2005 z dne 12.10.2005, pravnomočno ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost od jeseni 1983 do 1.5.1988. V nadaljnjem postopku se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali v skupno premoženje pravdnih strank sodi nepremičnina parc. št. 1363/3 k.o. ..., na kateri tožnica zahteva polovični delež. Po določilu 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, pa je njuno skupno premoženje. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, opisanih na 6. in 7. strani sodbe, da je v času pričetka izvenzakonske skupnosti toženec na vtoževani parceli, ki jo je sam kupil, že imel zgrajeno hišo, po vselitvi tožnice pa je bila na hiši izdelana le fasada, ki jo je financiral toženec iz svojega posebnega premoženja. Gre torej za vložek toženca, ki ga je pridobil s prodajo tovornjaka kot posebnega premoženja, v svoje posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala, da bi vtoževana nepremičnina sodila v skupno premoženje pravdnih strank, saj ni bila zgrajena s sredstvi, pridobljenimi z delom partnerjev v izvenzakonski skupnosti. Pritožbene navedbe, da sodišče v sodbi ni upoštevalo tožničinega prispevka v obliki skrbi za dom in družino, so neutemeljene, saj tega prispevka, niti njegove vloge k pridobitvi skupnega premoženja, tožnica v trditveni podlagi ni zatrjevala. Sodišče je tudi ustrezno ocenilo tožničino izpovedbo o njenem prispevku v obliki gradbenega materiala in opreme (list. št. 7 sodbe), saj jo je primerjalo z listinskimi dokazi, pri čemer je prišlo do zaključka, da so bili v času izvenzakonske skupnosti s strani tožnice opravljeni zgolj nekateri nakupi pohištva oz. vrat, ki še niso bila vgrajena. Glede teh stvari pa tožnica zahtevka, da spadajo v skupno premoženje, ni postavila niti na njih svojega deleža ni zahtevala. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so v primeru vlaganja v nepremičnino kot posebno premoženje drugega zakonca za morebiten stvarnopravni delež na tej nepremičnini relevantna zgolj investicijska vlaganja in ne vlaganja v posamezne premičnine oz. pohištvo.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je sicer svoj izostanek z naroka naknadno opravičila, vendar pa ji sodišče s tem, ko naroka ni ponovno razpisalo, ni kršilo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Na zadnjem naroku je bila namreč kljub odsotnosti pravilno vabljene tožnice prisotna njena pooblaščenka, ki je imela možnost sodelovanja v postopku. Ponovnega zaslišanja tožnice ta pooblaščenka pred izvedbo naroka ni predlagala. Res je sicer sodišče prve stopnje tožnico vabilo na narok za glavno obravnavo z vabilom na zaslišanje, vendar pa je odločitev o tem, katere dokaze bo sodišče na naroku izvedlo, odločitev procesnega vodstva, na katero sodišče ni vezano (4. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo odločitev o tem, zakaj šteje, da ponovno zaslišanje tožnice v postopku ni bilo potrebno (4. stran sodbe), pri čemer je zavzelo pravilno stališče, da izpoved stranke ne more dopolniti in popraviti pomanjkljivo postavljene trditvene podlage, tožnica pa je bila o postavljenem zahtevku že podrobno zaslišana v prvem postopku. Ker tožeča stranka na zadnjem naroku tudi ni navedla razlogov v smislu 4. odstavka 286. člena ZPP glede kakšnih novih dejstev, glede katerih bi bilo potrebno tožnico vnovič zaslišati, sodišče z opustitvijo izvedbe tega dokaza določb pravdnega postopka ni kršilo.

Pritožba tožeče stranke je glede na navedeno neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu odločitve sodišča prve stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.