Jedro

Sodišče pri odločanju ni ugotovilo, da stranki nista ustvarili skupnega premoženja, temveč le, da sporna nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank. Zato je pravilen zaključek sodišča, da tožnica ni pridobila lastninskih upravičenj (ne v obliki skupnega premoženja, kot tudi ne kot posledica skupne gradnje) na sporni nepremičnini, ki predstavlja toženčevo posebno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin primarni zahtevek, da nepremičnina parc. št. 1363/3, vl. št. 3004, k.o. R. spada v skupno premoženje pravdnih strank ter je delež tožnice na tem premoženju 1/2. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožnica kot poštena graditeljica vlagala v navedeno nepremičnino in tako postala lastnica objekta in funkcionalnega zemljišča. 2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski zavrnilni sodbi.

3. Tožnica v reviziji proti sodbi pritožbenega sodišča trdi, da je sodišče s tem, ko ni razpisalo ponovnega naroka za njeno zaslišanje „kršilo možnost obravnavanja pred sodiščem“. Pooblaščenka je na naroku navedla, da bi bilo treba obema strankama pri zaslišanju predočiti račune, ki nedvomno izkazujejo obstoj vlaganj v spornem obdobju, šele nato pa bo mogoče ugotoviti potrebo po predlaganju novih dokazov. Revidentka je prepričana, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da „skupno premoženje pravdnih strank med trajanjem izvenzakonske skupnosti ni bilo ustvarjeno“. Ko sodišče ugotavlja deleže na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri nastanku, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prispevala h gradnji hiše s pospravljanjem in kuhanjem za delavce, prav tako pa s skrbjo za opremo hiše, vendar se je postavilo na napačno materialnopravno stališče, da je v primeru vlaganj v posebno premoženje enega zakonca za morebiten stvarnopravni delež na tej nepremičnini relevantno zgolj investicijsko vlaganje. V konkretnem primeru sta bila izpolnjena oba pogoja za nastanek skupnega premoženja, in sicer izven zakonska skupnost ter prispevek tožnice v obliki dela (pospravljanje hiše, kuhanje za delavce, opremljanje stanovanja).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ustrezno pojasnilo (drugi odstavek na tretji strani sodbe), zakaj sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zaslišanjem tožnice. Zmotno je tudi stališče revidentke, da bi lahko predlagala nove dokaze šele po ponovnem zaslišanju strank, saj sodišče ne izvaja informativnih dokazov (dokazov, katerih izvedba bi omogočila nove trditve in navedbe)(1).

6. Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče pri odločanju ni ugotovilo, da stranki nista ustvarili skupnega premoženja, temveč le, da sporna nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank. Takšen zaključek je pravilen ob revizijsko neizpodbojnih ugotovljenih dejstvih: - toženec je že pred pričetkom partnerske skupnosti s tožnico, kupil zemljiško parcelo in zgradil hišo; - kasneje je bila izdelana le fasada, toženec pa jo je financiral iz sredstev, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje; - tožnica je sodelovala pri nakupu pohištva in nekaterih drugih premičnin.

7. Ob tako ugotovljenih relevantnih dejstvih je pravilen zaključek sodišča, da tožnica ni pridobila lastninskih upravičenj (ne v obliki skupnega premoženja, kot tudi ne kot posledica skupne gradnje) na sporni nepremičnini, ki predstavlja toženčevo posebno premoženje(2). Odločitev sodišča tudi ne izključuje tožničinih morebitnih lastninskih upravičenj na pohištvu in drugih premičninah, ki so bile morda pridobljene z delom v času dalj časa trajajoče skupnosti. Vendar premoženjske pravice na teh stvareh niso bile predmet tožbenega zahtevka.

8. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP, zavrnitev revizije pa implicira tudi zavrnitev revidentkinega predloga za povrnitev pravdnih stroškov(3).

Op. št. (1): Primerjaj določbo 212. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR.

Op. št. (3): Primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP.