Jedro

Že dejstvo, da je med drugim na neizpolnitev obveznosti vplivalo tudi tožnikovo psihično stanje, pomeni, da kršitev ni mogla biti posledica njegove skrajne nepazljivosti.

Dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije z omejitvami pri delu, ne terja že samo po sebi uporabe 118. člena ZDR.

Presoja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je odvisna od okoliščin in interesa obeh pogodbenih strank, ki morajo biti v postopku (pred sodiščem prve stopnje) zatrjevane in dokazane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2005, priznalo tožniku delovno razmerje pri toženi stranki od 24. 12. 2005 dalje, toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu vpiše v delovno knjižico delovno dobo za čas od 24. 12. 2005 dalje ter mu od tega datuma obračuna mesečno plačo v višini 110.759,20 SIT bruto ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja, od bruto plače pristojnim organom plača davke in prispevke ter izplača tožniku neto zneske in druge prejemke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik s tem, da ni uspešno opravil prekvalifikacije, ni naklepoma oziroma iz hude malomarnosti kršil pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Odločitev je utemeljilo z zaključkom, da na neizpolnitev obveznosti ni vplivala le tožnikova neaktivnost, ampak med drugim tudi njegovo psihično stanje. Določbe drugega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) tožena stranka ni mogla uporabiti, ker tedaj še ni veljala.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritrdilo zaključku, da je neizpolnitev tožnikove obveznosti iz pogodbe o prekvalifikaciji med drugim tudi posledica njegovega psihičnega stanja. Poleg tega v pogodbi o poklicni rehabilitaciji ni bilo navedeno, da tožniku zaradi neizpolnitve obveznosti grozi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Strinjalo se je tudi s stališčem, da tožniku zaradi kršitve pogodbe o poklicni rehabilitaciji ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 102. člena ZPIZ-1, ker je ta določba pričela veljati šele s 1. 1. 2006. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje nejasni in tudi med seboj v nasprotju, mestoma pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. To kršitev je ponovilo tudi sodišče druge stopnje. Stališče, ki ga zavzemata sodišči o uporabi določb ZPIZ-1, na podlagi katerega naj bi bilo mogoče delovnemu invalidu, ki ni končal poklicne rehabilitacije v določenem roku, odpovedati pogodbo o zaposlitvi, je zmotno. Po določbah ZPIZ-1, ki v spornem obdobju, ko je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi še niso veljale, ne morejo predstavljati nikakršne podlage za odločitev. Tožena stranka je uporabila določbo 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) saj je tožniku očitala hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno iz hude malomarnosti. Sodišči sta odločitev utemeljili z ugotovitvijo, da do neizpolnitve obveznosti ni prišlo iz razloga, ker bi se tožnik premalo učil, temveč, da je to „med drugim“ posledica njegovega psihičnega stanja; izraza „med drugim“ nista pojasnili. Tožena stranka ni imela razloga, da dvomi v mnenje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ugotavlja, da ni zdravstvenih razlogov za podaljšanje šolanja. Tožnik je v postopku pred sodiščem navajal različne razloge, zaradi katerih izpitov ni uspešno opravljal oziroma jih sploh ni opravljal in je šele na koncu, kot enega od razlogov navajal zdravstveno stanje. Iz njegovega zagovora je moč zaključiti, da se mu dejansko ni ljubilo šolati in opravljati izpitov, ker bi pri toženi stranki raje opravljal kakšno drugo delo, kot tisto, za katerega se je zavezal prekvalificirati. Povsem neobrazložen in predvsem v nasprotju z listinami ter izpovedbo tožnika je zato zaključek sodišča, da tožnik ni izpolnil obveznosti, ker bi se premalo učil, temveč je to med drugim posledica njegovega psihičnega stanja. Bistvena kršitev pa je podana tudi s tem, ko sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče in v zvezi z ugotavljanjem tega pogoja ni predlagala nobenega dokaza. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla, da nadaljevanje delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni možno do izteka odpovednega roka in da je kršitev vplivala na medsebojna razmerja in zaupanje strank oziroma na možnost nadaljevanja sodelovanja. Dejstvo, da v pogodbi o poklicni rehabilitaciji oziroma o dokvalifikaciji za poklic tožnik ni bil opozorjen na posledice neizpolnitve, ne more vplivati na zakonitost odpovedi. Tožnik se je zavedal, kakšne so njegove obveznosti, saj je bila pogodba sklenjena zaradi ohranitve delovnega razmerja. Ker tožena stranka drugega dela za tožnika nima, dokvalifikacije za poklic pa ni opravil, tudi ni prav, da sodišči nista razmišljali o uporabi 118. člena ZDR, čeprav glede na ugotovljeno invalidnost III. kategorije in omejitve pri delu tožnik prejšnjega dela po pogodbi o zaposlitvi ne sme in ne more opravljati. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ali pa samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. 6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in so ti razlogi dovolj jasni, da je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je uporabilo materialno pravo, ki v spornem obdobju še ni veljalo. Sodišče tega ni storilo, je pa obrazložilo, da bi bilo mogoče v primeru, če bi določba drugega odstavka 102. člena ZPIZ-1 že veljala, pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedati le na njeni podlagi, kar sicer ne drži, vendar pa to stališče na pravilnost odločitve ni vplivalo.

8. Sodišče presoja zakonitost tistega načina odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delavcu podal delodajalec. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Presoja zakonitosti delodajalčeve odločitve je zato odvisna od pravilne uporabe določb ZDR o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožniku je bilo očitano, da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker v določenem roku (ki je bil dvakrat podaljšan) ni opravil prekvalifikacije. Po drugem odstavku 82. člena ZDR je dolžna utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni dokazan. Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde – naklep ali hudo malomarnost. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventualen in se presoja po konkretnih merilih, medtem ko se malomarnost presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka (povprečne, običajne pri hudi malomarnosti, večje, posebne pri navadni malomarnosti). Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka.

10. Ni dvoma, da tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Vendar pa tudi huda malomarnost ni dokazana. Že dejstvo, da je med drugim na neizpolnitev obveznosti vplivalo tudi tožnikovo psihično stanje, pomeni, da kršitev ni mogla biti posledica njegove skrajne nepazljivosti. Zato je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da odpovedni razlog ni podan. Glede na to revizijske navedbe o napačni presoji drugega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi – nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka – niso odločilnega pomena, zato se do njih ni potrebno opredeljevati.

11. V zvezi z očitkom, da sodišči nista niti razmišljali o možnosti uporabe 118. člena ZDR, tožena stranka kot zmotno uporabo materialnega prava navaja dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije, ki zaradi omejitev ne more in ne sme opravljati dela, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, kadar sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ne uporabi kakšne določbe zakona, pa bi jo moralo ali jo uporabi napačno. V tej zadevi ne gre za tak primer, saj dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije z omejitvami pri delu, ne terja že samo po sebi uporabe 118. člena ZDR.

12. Ne glede na predlog strank ima sodišče v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR možnost razvezati pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sodne razveze niti ni predlagala. Navajala je le, da nima delovnega mesta, kjer bi tožnika lahko zaposlila, pa še to pretežno v zvezi s tožbeno navedbo, da bi mu namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko ponudila drugo ustrezno delo. Presoja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je odvisna od okoliščin in interesa obeh pogodbenih strank, ki morajo biti v postopku (pred sodiščem prve stopnje) zatrjevane in dokazane. Sodišče prve stopnje okoliščin in interesa ni ugotavljalo, pritožba pa mu v zvezi s tem nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni očitala. Ker revizije zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti in ker okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ki bi narekovali uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR niso ugotovljeni, tudi ta revizijski očitek ni utemeljen.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.