Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker se določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 v spornem obdobju še niso uporabljale, tožena stranka na podlagi teh odločb tožniku s statusom delovnega invalida ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešne poklicne rehabilitacije.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka dne 22. 12. 2005 tožniku (1. točka izreka) in ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 24. 12. 2005 dalje (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter v njegovo delovno knjižico vpisati delovno dobo od 24. 12. 2005 dalje ter mu od tega dne obračunati mesečno plačo v višini 110.759,20 SIT bruto ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja, od bruto plače pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca in neto zneske plače in druge prejemke izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila, to je do 18. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila, vse v roku 15-ih dni pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 232.190,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (4. točka izreka) ter da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka (5. točka izreka).
Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča, ki ga navaja, da je delovnemu invalidu možno odpovedati pogodbo o zaposlitvi šele s 1. 1. 2006, in sicer na podlagi določila 102. člena ZPIZ, v povezavi s 110. členom ZPIZ in uredbo Vlade Republike Slovenije 62/3. člena ZPIZ. Po mnenju sodišča pred 1. 1. 2006, ko je pričela veljati navedena uredba, delovnega razmerja ni bilo možno odpovedati v primer neuspešne poklicne rehabilitacije, saj se določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 niso uporabljale. Navedeno pa seveda ne pomeni, da pogodbe o zaposlitvi ni možno odpovedati na drugi, takrat veljavni podlagi. Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala na podlagi takrat veljavne in obstoječe pravne podlage, to je določil ZDR. Sodišče v nadaljevanju sodbe ugotavlja, da delavcu ni mogoče očitati hude malomarnosti pri kršitvi svojih obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji, na navedeno pa sklepa na podlagi dejstva, da je trikrat zaprosil za podaljšanje roka. Glede na to, da je ZPIZ-1 dvakrat podaljšal šolanje, tretjič pa ne, sodišče meni, da tožnik ni huje kršil pogodbenih obveznosti. Dejstvo, da je bilo tožniku dvakrat podaljšano šolanje seveda ne pomeni, da tožnik že takrat ni bil malomaren pri izpolnjevanju svojih obveznosti. Glede na to, da tretjič šolanje ni bilo podaljšano na podlagi istih razlogov, je možno sklepati, da niti prvič, niti drugič ni bilo dejansko nobenih pravnih razlogov za podaljšanje in je bilo tožniku podaljšano šolanje iz razloga, da bi mu omogočali to šolanje tudi zaključiti. Tožnik ves čas prekvalifikacije ni nikogar obvestil, da ima zdravstvene težave. Tudi invalidska komisija jih v tretje ni našla, oziroma ni našla poslabšanja zdravstvenega stanja. Šele potem, ko se je iztekla doba, v kateri bi moral tožnik končati šolanje, je o svojih težavah obvestil ZPIZ in še to v prošnji za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti. Posebnega obvestila toženi stranki pa ni posredoval. Tožnik je ob podpisu pogodbe o prekvalifikaciji očitno menil, da je sposoben končati poklicno rehabilitacijo. V primeru, da je tožnik kasneje, to je v teku izobraževanja menil, da zaradi zdravstvenih težav izobraževanja ne bo sposoben zaključiti, bi moral o tem nemudoma obvestiti oba sopogodbenika. Tega ni storil, bil je doma, prejemal je plačilo, pri tem pa ni hodil niti na predavanja, še manj na izpite. Po mnenju tožene stranke je hudo malomarno ravnanje tožnika v obravnavani zadevi nedvomno izkazano. Tožnik niti na zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni obvestil tožene stranke o svojih zatrjevanih težavah, ki naj bi onemogočale ali bistveno otežile šolanje. Po mnenju tožene stranke, sklicevanje na zdravstvene težave v postopku pred sodiščem v tem primeru ni možno, saj je delodajalec dolžan delavcu omogočiti zagovor in na podlagi navedb v zagovoru in ostalih njemu znanih okoliščin sprejme odločitev o odpovedi delovnega razmerja. Pred sodiščem se nato presoja zakonitost odpovedi delovnega razmerja in v primeru, da delavec delodajalca ne obvesti o vseh bistvenih okoliščinah, ki so vplivale na kršitev, jih delodajalec pri odpovedi delovnega razmerja tudi ne more upoštevati.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo zadrži v celoti v veljavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi 22. 12. 2005 nezakonita, ker po 110. členu ZDR morajo obstajati razlogi, ki jih določa zakon in izpolnjen mora biti nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Ta dva kumulativna pogoja v predmetni zadevi nista bila izpolnjena. V predmetni zadevi ne gre za hudo malomarnost, saj malomarnost take stopnje tožniku ni mogoče očitati. Težave s šolanjem, ki so bile posledica izkazanih tožnikovih zdravstvenih težav nedvomno niso huda malomarnost. Prav tako pa ni izpolnjen nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj izredna odpoved sploh ne vsebuje obrazložitve o izpolnjenosti tega pogoja.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se tožniku očita kršitev pogodbe o poklicni rehabilitaciji, ker poklicne rehabilitaciji ni zaključil kljub dvakratnem podaljšanju v predvidenem roku. Za takšne primere Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 2. odstavku 102. člena določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi delovnemu invalidu s preostalo delovno zmožnostjo, če delovni invalid brez opravičljivih razlogov v določenem roku ne konča poklicne rehabilitacije. Zakon o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 100/2005) pa v 110. členu določa, da se določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 začnejo uporabljati z dnem uveljavitve Uredbe Vlade Republike Slovenije iz 3. odstavka 42. člena tega zakona. Ta Uredba pa je pričela veljati 1. 1. 2006 (Ur. l. RS, št. 111/2005), kar pomeni, da je bilo možno delovnemu invalidu, ki ni končal poklicne rehabilitacije v določenem roku, odpovedati pogodbo o zaposlitvi šele s 1. 1. 2006. V času, ko je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, to je dne 22. 12. 2005, omenjena določba še ni veljala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku dne 22. 12. 2005 ni bilo možno odpovedati pogodbe o zaposlitvi na tej pravni podlagi, zaradi neuspešne poklicne rehabilitacije. Res je, da se tožena stranka ni sklicevala na ta člen, ampak na določila člena 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1, ki so lex specialis in se lahko le-te določbe uporabljajo v primeru neuspešne poklicne rehabilitacije ter tako odpoved pogodbe o zaposlitvi v teh primerih po 110. in 111. členu ZDR ni možna, zato je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga.
Sodišče prve stopnje pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi na podlagi ugotovitve, da ni dokazan očitek tožene stranke, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz hude malomarnosti. Ugotovilo je, da je tožnik trikrat zaprosil za podaljšanje roka za dokončanje poklicne rehabilitacije in v vseh treh prošnjah navajal smiselno enake razloge, to je zdravstveno stanje ter družinske osebne razmere. Dvakrat je ZPIZ tej prošnji ugodil, tretjič pa ne, čeprav iz invalidskega spisa ni razvidno, da bi bilo dejansko stanje pri tretji prošnji kaj drugačno. Invalidska komisija je bila mnenja, da ni zdravstvenih razlogov za podaljšanje rokov za končanje poklicne rehabilitacije, sodišče pa je pri tem menilo, da to še ne pomeni, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz hude malomarnosti, saj iz mnenja psihiatra v izvidu z dne 4. 10. 2005, izhaja, da psihiatrična simptomatika tožnika ovira pri rednem opravljanju šolskih obveznosti. Na osnovi tega je sodišče zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti pri kršitvi svojih obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Tožnik ni izpolnil obveznosti, ker bi se premalo učil, temveč je to med drugim tudi posledica njegovega psihičnega stanja. Prav tako je pravilno ugotovilo, da v pogodbi o poklicni rehabilitaciji ni navedeno, da je tožniku zaradi neizpolnitve obveznosti lahko odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tako tožnik torej ni mogel vedeti, da ima nedokončanje šole zanj lahko tudi posledice glede obstoja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morata biti poleg pisne obdolžitve, zagotovitve pravice do zagovora in pravočasne podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjena tudi pogoja, ki ju opredeljuje 1. odstavek 110. člena ZDR. Po citirani določbi mora za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajati razlog, določen v ZDR (111. člen ZDR), razen tega pa mora delodajalec ugotoviti, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (če je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas). Za ta pogoj je pomembna ugotovitev, kako je ravnanje delavca, ki je pomenilo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vplivalo na medsebojna razmerja in zaupanje strank oziroma na možnost nadaljevanja sodelovanja. Obstoj tega pogoja je bila dolžna dokazati tožena stranka, saj je ob upoštevanju 2. odstavka 82. člena ZDR, kot tudi točke a, 2. odstavka 9. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ – mednarodne pogodbe, št. 4/84; akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 15/92) dokazno breme, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, na delodajalcu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2005 (priloga A3) ni navedla, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem tega drugega pogoja, ki mora biti izpolnjen, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, predlagala v izvedbo določene dokaze. Ker tožena stranka teh okoliščin in interesov iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni niti ugotavljala, niti navajala, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.
Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, to je, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz hude malomarnosti, čeprav ji navedenih pogojev ni bilo potrebno ugotavljati, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešne poklicne rehabilitacije z dne 22. 12. 2005 ni bila možna že zaradi določb ZPIZ-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je utemeljeno ugodilo tako delu tožbenega zahtevka za razveljavitev te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, sicer pa spada predmetni individualni delovni spor med spore o prenehanju delovnega razmerja in tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) kot delodajalec krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbo ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnik z vložitvijo tožbe oziroma s svojim ravnanjem v postopku, procesnih pravic ni zlorabljal. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve, tožnik sam novi svoje stroške pritožbenega postopka.