Jedro

V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeči stranki kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A. d. o. o. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A. d. o. o.)

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki II in III izreka glede obdobja teka zakonskih zamudnih obresti od zneskov 75.390,47 EUR, 37.910,98 EUR in 424,77 EUR ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v preostalem delu točke II ter III izreka in v celoti v točki I ter IV potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

IV. Pritožbi prvega in drugega stranskega intervenienta se zavrneta ter v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Prvi in drugi stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 112967/2017 z dne 29. 11. 2017 (I. točka izreka). Razsodilo je, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 75.390,47 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2017 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka plačati tožnici znesek 37.910,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 dalje do plačila, znesek 424,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2018 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 15.750,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zatrjuje, da sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ni odgovorilo na sporno vprašanje glede vrstnega reda pridobitve zastavne pravice na terjatvi družbe A. d.o.o. Podaja pravna naziranja glede pravilne uporabe materialnega prava. Uveljavlja podredne pritožbene razloge in navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu teka zakonskih zamudnih obresti. Toženka je namreč položila sodni depozit, s čimer se je razbremenila zamude. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je tožnici neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti tudi za čas po izpolnitvi toženke. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje navedeno izpolnitev upoštevati tudi pri odmeri stroškov toženke v skladu z analogijo iz 158. člena ZPP. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Prvi stranski intervenient (v nadaljevanju prvi intervenient) se pritožuje zoper celotno odločitev sodišča prve stopnje. Uveljavlja kršitve v zvezi s presojo ničnosti in zmotne uporabe materialnega prava 206. in 209. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 282. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Meni, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo neutemeljenega odstopa od sodne prakse Višjega sodišča v Mariboru z zadevi opr. št. I Cpg 179/2020, ki je obravnavalo istovrstno dejansko in pravno stanje. Sodba ima tudi takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti in nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni dokazno ocenilo ugovora A. d.o.o. z dne 16. 6. 2017, danega v izvršilnem postopku opr. št. I 69/2017. V dokazni sklep ni povzelo dokaza izvedenskega mnenja dr. B. B., ki je bil pridobljen v istovrstnem postopku v zadevi opr. št. I Pg 3/2018. Tega dokaza ni niti zavrnilo oziroma ni podalo nobene obrazložitve za zavrnitev. Graja dokazno oceno zaslišanih prič C. C. in D. D. ter izpostavlja po njegovem mnenju zavajajočo trditveno podlago tožnice, da naj bi se v notarskem zapisu z dne 20. 6. 2017 potrjevala listina z dne 14. 4. 2017. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper celotno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje drugi stranski intervenient (v nadaljevanju drugi intervenient) iz vsebinskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožbi prvega in drugega stranskega intervenienta nista utemeljeni.

6. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, izpodbijana odločitev pa glede obdobja teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, tako da je objektivno ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. V predmetni zadevi tožnica od toženke uveljavlja terjatve, ki predstavljajo dolg toženke do drugega intervenienta. Pravico do plačila utemeljuje na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017, Sporazumu o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 14. 4. 2017, s katerim je bila toženka obveščena z obvestilom, ki ga je prejela dne 6. 6. 2017, ter na notarskem zapisu št. SV 582/17 Sporazuma o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 20. 6. 2017. Zatrjevala je, da je pridobila ločitveno pravico pred začetkom stečajnega postopka nad drugim intervenientom, zato jo lahko na podlagi 282. člena ZFPPIPP uveljavi zunajsodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico. Toženka je priznala obstoj vtoževanih terjatev tako po temelju kot po višini, vendar je zatrjevala, da ni gotova, komu jih je dolžna poravnati, saj plačilo od nje zahteva tudi prvi intervenient na podlagi sklepa o rubežu terjatev Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni opr. št. I 69/2017 z dne 5. 6. 2017, ki ji je bil vročen dne 13. 6. 2017. Iz tega razloga je v postopku pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu položila sodni polog vtoževanega dolga v višini 145.415,57 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi trditev vseh pravdnih strank zaključilo, da sta tožbena zahtevka v celoti utemeljena. Kot bistveno je ugotovilo, da ima tožnica na podlagi 206. člena v zvezi z 209. in 208. členom SPZ zakonito ločitveno pravico na odstopljeni terjatvi v zavarovanje, ki vključuje njeno predhodno poplačilno upravičenje, ki se lahko uveljavi zunajsodno, kar pomeni, da lahko tožnica kot prevzemnik terjatve tudi v primeru stečaja odstopnika uveljavlja poplačilo svoje terjatve izven stečaja z izterjavo terjatve, kot mu to dovoljuje 282. člen ZFPPIPP. Sodišče je kot bistveno za odločitev štelo sklenjeno fiduciarno cesijo v zavarovanje terjatev tožnice, kot izhaja iz notarskega zapisa št. SV 582/2017 z dne 20. 6. 2017, v katerega sta pogodbeni stranki zajeli tako pogodbo o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017, posojilno pogodbo z dne 13. 4. 2017 in sporazum z dne 14. 4. 2017, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta jih pogodbeni stranki sklenili pred navedenim notarskim sporazumom. Ugovor ničnosti navedenih pravnih poslov toženke, prvega in drugega intervenienta je zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je o pravnih učinkih navedenih pravnih poslov med tožnico in A. d.o.o. že odločilo Vrhovno sodišče v revizijski zadevi III Ips 27/2021 z dne 25. 1. 2022, v kateri se je obravnavalo isto dejansko in pravno stanje. V tej zadevi je Vrhovno sodišče dopustilo vprašanje, ki je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, in sicer ali je bila tožena stranka ob začetku stečajnega postopka nad A. d.o.o. odstopljene terjatve dolžna poravnati tožnici ali stečajnemu dolžniku. Kot izhaja iz obrazložitve te revizijske zadeve je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem vprašanju izhajalo iz istih dejanskih in pravnih okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu.

10. Iz 22. člena Ustave RS izhaja pravica, da morajo za dejansko in učinkovito sodno varstvo sodišča pravo v istovrstnih primerih uporabljati enako in enotno na vsem območju, za katero velja formalni pravni vir.1 Glede na ustavnopravni položaj Vrhovnega sodišča, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, je pritožbeno sodišče pri razlagi pravilne uporabe materialnega prava v obravnavanem primeru izhajalo iz odločbe III Ips 27/2021, ki je v odgovoru na revizijsko vprašanje obravnavalo identično pravno vprašanje kot je bilo obravnavano v predmetnem sporu.

_K pritožbi toženke_

11. Neutemeljena je pritožbena graja o zmotni uporabi materialnega prava. Glede na revizijsko odločitev, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbe 206., 207. in 209. člena SPZ ter 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter 282. člena ZFPIPP.

12. Kot je obrazložilo revizijsko sodišče, je odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija), ki je relevanten v konkretnem primeru, po prvem odstavku 207. člena SPZ oblika zavarovanja terjatve, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice s cedenta na cesionarja. To pomeni, da je s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. 4. 2017 terjatev drugega intervenienta do toženke tega dne prešla iz njegove premoženjske sfere. Zato prvi intervenient kot upnik na podlagi sklepa o rubežu z dne 5. 6. 2017 ni mogel na spornih terjatvah pridobiti zastavne pravice v smislu tretjega odstavka 107. člena ZIZ, saj te terjatve tedaj niso bile v pravni sferi toženke. Sklep o rubežu se torej na te terjatve ni mogel nanašati.

13. Tega v ničemer ne spremeni okoliščina, da ob izdaji in nato vročitvi sklepa o rubežu odstop terjatev ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa (tretji odstavek 209. člena SPZ). Namen obličnosti je namreč preprečevanje zlorabe, povezane z negotovostjo glede datuma izvedbe transakcije, pri čemer pa nevarnost ne obstaja tedaj, ko je fiduciarna cesija naznanjena dolžniku odstopljene terjatve, torej ko je bila toženka (dolžnikov dolžnik) o prenosu terjatev tudi obveščena.

14. Notarski zapis kot oblika sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje je pomembna zlasti za primer plačilne nesposobnosti cedenta. Po drugem odstavku 209. člena SPZ se namreč v primeru plačilne nesposobnosti cedenta smiselno uporabljajo določila 206. člena tega zakona samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. V zadevno relevantnem drugem odstavku 206. člena SPZ pa je določeno, da ima fiduciar (cesionar pri fiduciarni cesiji) ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni premičnini (terjatvi pri fiduciarni cesiji) ločitveno pravico.

15. Ob začetku stečajnega postopka nad A. d.o.o. (cedent) 5. 3. 2018 se je odstopljena terjatev na podlagi zakona avtomatično vrnila v cedentovo premoženjsko sfero; tožnica (cesionar) pa je, ker je tedaj že razpolagala s sporazumom o odstopu terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 20. 6. 2017, na terjatvah pridobila ločitveno pravico (drugi odstavek 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 206. člena SPZ).

16. Ker ob izdaji sklepa o rubežu (5. 6. 2017) po 107. členu ZIZ sporne terjatve niso bile v premoženjski sferi A. d.o.o. in ker se sklep o rubežu nanje potemtakem ni mogel nanašati, tožnica in A. d.o.o. dne 20. 6. 2017, ko sta sporazum o odstopu terjatev sklenili (oziroma potrdili) v obliki notarskega zapisa, nista kršili določbe prepovedi razpolaganja iz prvega odstavka 107. člena ZIZ, ki določa, da sodišče s sklepom, s katerim dovoli rubež denarne terjatve (sklep o rubežu), prepove dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku; dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati.

17. Tožnica je torej ob stečaju nad A. d.o.o. pridobila ločitvene pravice na spornih terjatvah, za katere so v 282. členu ZFPPIPP določena posebna pravila glede njihovega zunajsodnega uveljavljanja. Ločitveni upnik tudi po začetku stečajnega postopka obdrži pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi plačila terjatve, če ima po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja (prvi odstavek 282. člena ZFPPIPP). Pravice in zavarovane terjatve mu v stečajnem postopku tudi ni treba prijaviti (prim. drugi odstavek 282. člena ZFPPIPP).

18. V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeči stranki kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A d.o.o. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A. d.o.o.)

19. Glede na povzeto materialnopravno razlago spornih pravnih razmerij med pravdnimi strankami, ki jo je zavzelo Vrhovno sodišče v izpostavljeni revizijski zadevi, se toženka v pritožbi neutemeljeno zavzema za drugačno uporabo spornih določil SPZ o odstopu terjatve v zavarovanje. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi podalo vse razloge o odločilnih dejstvih, saj je glede učinkov obravnavanih pravnih poslov in pravice tožnice do zunajsodnega poplačila terjatev po 282. člena ZFPPIPP podalo vse pravno relevantne razloge, ki jih je ugotovilo Vrhovno sodišče v omenjeni revizijski zadevi. Iz tega razloga ni podana uveljavljena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaključilo, da je toženka položila znesek dolga v višini 145.415,57 EUR v skladu s 302. in 303. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu v zadevi opr. št. N 51/18, pri čemer dolga toženka ni poravnala niti odstopniku niti prevzemniku terjatve. Glede na učinek položitve, ki se kaže v tem, da dolžnikova zamuda preneha (drugi odstavek 306. člena OZ), bi se moralo sodišče prve stopnje v primeru, ko je toženka položila sodni depozit, do vprašanja obdobja teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov brez dvoma jasno opredeliti in pri tem jasno obrazložiti vsa pravno relevantna dejstva za (ne)uporabo drugega odstavka 306. člena OZ. Zaključek sodišča prve stopnje iz 55. točke obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da sta tožbena zahtevka, ki vključujeta tek zakonskih zamudnih obresti do plačila dosojenih zneskov, v celoti utemeljena, je ob ugotovitvi položitve sodnega depozita pomanjkljiv, saj ne vsebuje vseh odločilnih dejstev o obdobju teka zakonskih zamudnih obresti. Iz tega razloga je v tem delu obrazložitve podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Zaradi izpostavljenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v II. in III. točki izreka glede obdobja teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem končne (pravnomočne) odločitve pred sodiščem druge stopnje. Gre namreč za ugotovljeno kršitev, ki je pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. V obravnavanem primeru je pri presoji razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanje potrebno upoštevati predvsem to, da je tožnica glede obdobja teka zakonskih zamudnih obresti zatrjevala pravno relevantna dejstva, ki bi bila prvič celovito vsebinsko obravnavana šele v pritožbenem postopku, s čimer bi bila kršena ustavna pravica strank do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

22. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje opraviti vsebinsko presojo učinka položitve sodnega depozita na obdobje teka zakonskih zamudnih obresti Upoštevati bo moralo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, da lahko stranke v novem postopku navajajo nova dejstva in dokaze le, v kolikor jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Svojo odločitev bo moralo ustrezno pojasniti na način, da jo bo mogoče vsebinsko preizkusiti.

23. V ostalem se pritožba toženke zavrne in v preostalem delu točke II ter III izreka in v celoti v točki I ter IV potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Toženka je le delno uspela s pritožbo, in sicer samo v delu obdobja teka zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stranko (akcesorno terjatev), v posledici česar pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

25. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o priglašenih pritožbenih stroških toženke pridržalo za končno odločbo.

_K pritožbi prvega intervenienta_

26. Prvi intervenient neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljeno se sklicuje, da je Pogodba o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017 predstavljala zgolj t.i. plaščno cesijo, saj je Vrhovno sodišče v povzeti revizijski odločbi jasno zaključilo, da pri notarskem zapisu z dne 20. 6. 2017 ne gre za sklenitev novega pravnega posla, pač pa sta stranki poslu z dne 10. 4. 2017 dali dodatno kvaliteto (v obliki notarskega zapisa) in posledično za posel z dne 10. 4. 2017 določili, da „preneha veljati“. Izhajajoč iz tega pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da obvestilo A. d.o.o. z dne 30. 5. 2017, s katerim je toženko dne 6. 6. 2017 obvestil o odstopu terjatve tožnici, naj ne bi bilo veljavno, saj naj bi se nanašalo zgolj na „plaščno cesijo z dne 10. 4. 2017. Ugotoviti je, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih materialnopravnih ugovor prvega intervenienta in v novem sojenju posebej skrbno presodilo ugovore slednjega glede ničnosti izpostavljenih pravnih poslov.

27. Pritožbeno sodišče se ni posebej ukvarjalo s pritožbenimi navedbami prvega intervenienta o zmotni uporabi materialnega prava, zmotni dokazni oceni in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s presojo ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Glede na revizijsko stališče, da tožnica in A. d.o.o. dne 20. 6. 2017, ko sta sporazum o odstopu terjatev sklenili (oziroma potrdili) v obliki notarskega zapisa, nista kršili določbe prepovedi razpolaganja iz prvega odstavka 107. člena ZIZ, te pritožbene navedbe niso bile odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Glede izpostavljenega dokaza izvedenskega menja dr. B. B. pritožbeno sodišče glede na podatke spisa ugotavlja, da je navedeni dokaz prvi internevient priložil k pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2020 (l. št. 248 spisa). V tej pripravljalni vlogi je povzel trditve izvedenca dr. B. B. in kot dokaz teh trditev priložil pisno izvedensko mnenje z dne 30. 12. 2019. Izvenpravdno izvedensko mnenje je treba skladno z ustaljeno sodno prakso šteti kot del strankine trditvene podlage, zaradi česar sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti navedenega dokaza ali se do njegove izvedbe posebej opredeliti, kot to zatrjuje pritožba. Iz tega razloga s tem, ko v dokaznem sklepu v 13. točki obrazložitve poimensko ni navedlo navedenega dokaza (pri čemer je sicer v dokaznem sklepu zajelo vse listine v spisu), ni zagrešilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

29. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo prvega intervenienta zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (353. člen ZPP).

_K pritožbi drugega intervenienta_

30. Neutemeljena je pritožbena graja o zmotni uporabi materialnega prava. Kot je bilo že pojasnjeno v revizijski odločbi, pri notarskem zapisu z dne 20. 6. 2017 ni šlo za sklenitev novega pravnega posla, pač pa sta stranki poslu z dne 10. 4. 2017 dali dodatno kvaliteto (v obliki notarskega zapisa), zaradi česar drugi intervenient neutemeljeno izpostavlja materialnopravno naziranja, da je Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. 4. 2017 predstavljala t.i. obligacijsko cesijo.

31. Na podlagi materialnopravnega zaključka revizijskega sodišča o učinkih sklenjenih pravnih poslov, ki ga je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, se slednje ni bi bilo dolžno opredeljevati do ugovora drugega intervenienta glede same vrste sklenjenih cesijskih pogodb, saj ni bil pravno relevanten. Iz tega razloga ni podana uveljavljena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

32. Navedena kršitev tudi podana iz uveljavljenega razloga, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja vrstnega reda poplačila zastavne pravice v primeru večkratne zastavitve (136. člena SPZ), saj se je do tega vprašanja opredelilo v 48. in 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

33. Pritožbeno sodišče je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo drugega intervenienta zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu.

34. Prvi in drugi intervenient s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 351.