Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je zakonita, saj je tožnica s tem, ko je varovanki dala zdravilo ob napačnem času, kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pri delu bi namreč morala dosledno spoštovati navodila zdravnika, ker kot strokovna delavka ni bila usposobljena za presojo, kdaj dati zdravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2008 iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki (4. 6. 2009), nezakonita in se razveljavi ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Zavrnilo je tudi poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz naslova pogodbe o zaposlitvi ter prijave za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 6. 7. 2009 dalje in obračuna bruto plače ter izplačila pripadajočih davkov in prispevkov in izplačila neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, vse v 15-ih dneh.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni uspelo zaznati, da bi tožena stranka načrtno uvedla disciplinski postopek zoper tožnico. Dejstva, ki so se izkazala v tem postopku, kakor tudi v postopku inšpekcije, so povsem nasprotna. Ni mogoče mimo strokovnih ugotovitev socialne inšpekcije, da so bile pri toženi stranki storjene hude kršitve z direktnimi posledicami za zavarovance, katerim je bila pomoč odklonjena, pa se zoper nikogar pri toženi stranki ni nič postopalo. Inšpekcijski nadzor je pokazal, da se pri štirih otrocih aktivnost in dejavnost ... ni izvajala, kot je predvidno s splošnimi akti. Le tožnica je bila tista, ki je opozarjala na neustrezno prakso pri toženi stranki in bila zato sankcionirana z disciplinskim postopkom. Tisti, ki pa so zagrešili bistveno hujšo kršitev z odklonitvijo sprejema otrok, pa se jim ni zgodilo nič. V kolikor bi bil zaslišan socialni inšpektor S., bi lahko dodatno pojasnil zgoraj navedene okoliščine, kakor tudi, da je tožnica delala od vseh uslužbenk tožene stranke najbolj vodeno, usmerjeno in strokovno. Drugi razlog, da se je tožnici odpovedala pogodba o zaposlitvi je dejstvo, da je direktorica na njeno mesto želela zaposliti svojega moža D.S.. Iz zapisnika socialne inšpekcije je razvidno, da je bil postopek sklenitve delovnega razmerja s to osebo izpeljan s kršitvijo 20. in 23. člena Zakona o delovnih razmerjih. Jasno je, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, da je bil lahko zaposlen S.. Pri zaposlovanju te osebe je bilo toliko kršitev, da je socialna inšpekcija o tem seznanila inšpekcijo za nadzor delovnih razmerij. Tu je iskati glavni razlog za postopke proti tožnici in ne iz razlogov, kot so ti navedeni v redni odpovedi, ki jo je tožnica prejela. Potrebno je izpostaviti tudi okoliščino, da iz zapisnika socialne inšpekcije izhaja vprašljiva doslednost izvajanja pri dogovorih, sklenjenih na timih, samo enkrat na teden, glede na to, da so bili otroci in mladostniki v ... praviloma nastanjeni do 21 dni, torej inšpektor sam stoji na stališču, da bi ti dogovori morali biti bolj fleksibilni in se večkrat spreminjati glede na trenutne potrebe varovancev. Edina, ki se je poskušala prilagajati trenutnim situacijam in dejanskim potrebam varovancev, v okviru pravil stroke, je bila tožnica in je bila zato zelo moteča. V pritožbi se tožnica ne bo opredeljevala več do kršitev, ki se nanašajo na spornost obiska mladostnika A. v njegovi sobi, ker sodišče prve stopnje zaključuje, da ta kršitev ni izkazana. Enako velja za kršitev, ki se nanaša na zaplet pri prevzemu deklice A. ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so glede tega dogodka podane okoliščine, ki tožnico opravičujejo, ker te deklice ni pravočasno pričakala pred ... zaradi njenega nepričakovanega hitrejšega odhoda iz šole. Torej sta ostali samo še dve kršitvi, ki sta edini razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Prvi dogodek se nanaša na deklico A., kateri je dala tožnica zdravilo proti uhajanju urina zjutraj namesto zvečer, pri čemer je potrebno poudariti, da ni bilo nikoli dogovora na timu, ki bi se nanašal na dajanje zdravil, da bi morali delavci ... pred vsakim dajanjem zdravil najprej poklicati zdravnika. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se navaja, da naj bi pred tem tožnica že enkrat nepravilno postopala pri dajanju zdravil, ko naj bi zdravilo dala eni izmed nameščenih varovank brez posvetovanja z zdravnikom, šlo pa je za deklico T., ki je imela močne agresivne napade. Tožnica je pri deklici A. sama ugotovila napako in takoj to povedala nadrejenim in tudi obvestila zdravnika. Zdravnik P. je potrdil, da zaradi navedenega pri deklici ni prišlo do nikakršnih škodljivih posledic. Tožnica je bila takrat preutrujena in bistveno preobremenjena. Nikakor tožnica ni kršila določbe 31. in 32. člena ZDR, kakor tudi ne 9. člena ZJU in določil pogodbe o zaposlitvi. Drugi očitek pa se nanaša na uporabo službenega vozila brez ustreznega potnega naloga. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi direktorice. Tožena stranka trdi, da se razlikujejo potni nalogi za potrebe interventne službe za območje ... od tistih, ki so namenjeni za vožnjo izven tega območja. Za potrebe interventne službe naj bi bili nalogi mesečni, za samo K. pa se izdajajo tedenski, za vožnjo izven teh območij pa izdani za vsako vožnjo posebej. Torej bi morale obstajati tri vrste potnih nalogov. Tožena stranka ni predložila treh različnih potnih nalogov za čas za nazaj, s katerimi bi utemeljila svojo trditev. Sodišče zaključuje, da je tožnica vedela za navodilo kdaj in za kakšne namene se uporablja službeno vozilo in to zaključuje iz izpovedi tožnice, da je eno teorija, v praksi pa je bilo drugače. Tudi če bi bila tožnica kontrolirana na sporni vožnji proti ..., bi vsak povprečen kontrolor ali policist zaključil enako in sicer, da gre za veljavni potni nalog. Vozilo se je uporabljalo z istim potnim nalogom tudi za ostale potrebe tožene stranke, ki ne sodijo v sklop interventne službe. Šele po opravljeni spornih vožnjah je bila tožnica seznanjena, da se zaradi recesije ne dovoljuje več voženj izven območja občine, od tu dalje tožnica tudi ni več kršila navodil. Glede spornega dogodka tožnica pojasnjuje, da sta bila takrat varovanca le 7-letna A. in in 17-letni A., pri čemer so nasproti ... preko S. opravljali hrupno dejavnost. Tožnica je varovanca peljala v ... in v lokal, ki leži na prijetni lokaciji in ob samem parku. Izlet je otrokoma veliko pomenil, saj sta do namestitve v ... poznala le trpljenje. Očitani kršitvi sta tako malenkostni in obrobni za uspešno izvrševanje dela tožnice pri toženi stranki, da zaradi teh kršitev ne bi smelo priti do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Kvečjemu bi lahko tožnici bil izrečen javni opomin ali druga ustrezna sankcija in ne odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka se ne strinja s pritožbenimi navedbami tožnice glede inšpekcijskega zapisnika št. ... z dne 27. 01. 2010. Prav tako se tožena stranka ne strinja glede zaposlitve moža direktorice D.S., saj je bila tožnica prvič opozorjena na kršitve svojih obveznosti v času, ko je bil D.S. zaposlen v popolnoma drugem podjetju. Iz personalnih map in pogodb o zaposlitvi je razvidno, da D.S. nadomešča Z.K., ki je na porodniškem dopustu. A.P. je nadomeščala L.T. preko programa aktivne politike zaposlovanja, nato kot pripravnica, od 1. 7. 2010 dalje pa je na njenem delovnem mestu zaposlena za določen čas D.K.. Socialni inšpektor sicer ugotavlja, da vsi zaposleni ne izpolnjujejo pogojev v skladu s sistemizacijo delovnih mest, standardi in normativi. Za nemoteno organizacijo dela je bila direktorica primorana sprejeti za določen čas tudi delavce, ki niso izpolnjevali pogojev. Glede primera deklice A., tožena stranka pojasnjuje, da so bili strokovni delavci na kolegiju dne 1. 3. 2009 posebej opozorjeni, da se zdravila dajejo izključno na podlagi navodil zdravnika. V konkretnem primeru resnično ni nastala neposredna škoda oziroma deklica ni bila neposredno ogrožena, lahko bi pa takšno dejanje imelo drugačne posledice. Glede tožničinega zatrjevanja, da je bil potni nalog veljaven za vožnjo tudi za ..., tožena stranka navaja, da je v Navodilih o načinu izvajanja notranje kontrole pri uporabi službenih vozil jasno napisano, v katerih primerih so vožnje dovoljene in kakšni potni nalogi so čemu namenjeni. Tožnica je bila z internimi akti seznanjena ob nastopu delovnega razmerja in se je od nje utemeljeno pričakovalo, da bo ravnala v skladu z njimi, kar se nanaša tudi na uporabo službenih avtomobilov. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da pri tožnici ni šlo za enkratne kršitve, pač pa za kršitve, ki so se kljub opozorilom tožene stranke ponavljale. Tožena stranka je bila večkrat opozorjena s strani neposredno nadrejene in sicer na strokovnih kolegijih oziroma timih, ravno tako pa je bila opozorjena s strani direktorice. Tožnica je bila na kršitev svojih obveznosti prvič opozorjena dne 27. 8. 2008, na tem pogovoru je bil med drugim sprejet tudi sklep, da so se pogovorov na strokovnih kolegijih dolžni držati vsi delavci, ne glede na to, da se jim dogovori v določenem primeru lahko zdijo nesmiselni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti, glede na podane pritožbene ugovore pa dodaja, da po določilih 3. alineje 1. odstavka 88. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) ) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov s strani delodajalca, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. Zakon določa v 2. odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo le, če je razlog utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Šesti odstavek 88. člena ZDR pa določa, da mora delodajalec v primeru krivdnega razloga podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih (objektivni rok) od nastanka utemeljenega razloga. Po določilih 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve tudi pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Delodajalec pa mora delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma, če delavec to izrecno odkloni, ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Tako sta postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in disciplinski postopek povsem različna in ju ni mogoče enačiti med seboj, kot si to očitno zmotno tolmači pritožba. Disciplinsko odgovornost ZDR ureja v členih 174 do 181. Tako v postopku redne odpovedi iz krivdnega razloga ni mogoče izreči „blažjega ukrepa“ opomina ali denarne kazni, kot to predlaga pritožba.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice in direktorice tožene stranke M.S. ter prič dr. D.P., I.G., A.K., K.L. in S.P., je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 4. 6. 2009 zaradi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz krivdnega razloga, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka predhodno 22. 12. 2008 izdala opozorilo o možni odpovedi v primeru, če bo prišlo do ponovnih kršitev delovnih obveznosti, pri čemer pa rok 60 dni po izdaji opozorila ne vpliva na pravočasnost podane odpovedi. Tožnica je podala zagovor dne 29. 5. 2009. Sodišče prve stopnje je štelo kot dokazano tožničino kršitev z dne 9. 4. 2009 v zvezi z dogodkom za deklico A., ko ji je tožnica dala zdravilo ob napačnem času (namesto zvečer zjutraj) ter glede poti z avtom dne 11. in 12. 4. 2009 brez potnega naloga v ... Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in je zato ne ponavlja. Glede na podane pritožbene ugovore pa dodaja, da je prepričano, da je potrebno dosledno spoštovati zdravnikova navodila glede jemanja zdravil, torej tudi da bi morala tožnica dosledno spoštovati zdravnikova navodila in ne sama odločati, kdaj bo deklici dala zdravilo, pri čemer tudi ni pomembno, da deklici ni nastala zaradi navedenega škoda na zdravju. Strokovni delavci centra niso strokovno usposobljeni za presojanje, kdaj lahko dajo varovancu zdravilo, kar je izpovedala tudi direktorica. Tožena stranka je ob tem tudi dne 1. 3. 2009 skupen sestanek, na katerem je jasno postavila zahtevo, da morajo biti strokovni delavci posebno previdni in pozorni pri dajanju zdravil otrokom. Tako je brezpredmetno navajanje tožnice ali je njena neskrbnost vplivala na zdravstveno stanje varovanke, dejstvo je, da po oceni pritožbenega sodišča takšno ravnanje ni sprejemljivo za strokovne delavce pri delu z otroki s posebnimi potrebami.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica brez ustreznega potnega naloga 11. 4. 2009 in 12. 4. 2009 ne bi smela odpeljati otroke - varovance na izlet v .... in s tem je kršila 5. člen Navodila o načinu izvajanja notranje kontrole pri uporabi službenih vozil, pri čemer mora vedno voznik imeti za vožnjo veljaven potni nalog. Navajanja, da je tožnica otroke vozila s svojim avtomobilom, so pri tem povsem irelevantne. Prav tako so nerelevantne navedbe pritožbe, da bi vsak običajen policist štel, da je potni nalog veljaven. Dejstvo je, da tožnica ni imela potnega naloga za vožnjo v ...., da ji vožnje tudi nihče ni dovolil in je torej ravnala samovoljno, kar pa predstavlja nedovoljeno in nedopustno prakso pri ravnanju z otroki. Voznik službenega avtomobila mora vedno imeti veljaven potni nalog, ki ga seveda lahko izda le pooblaščena oseba delodajalca. Navajanje o različnih oblikah potnih nalogov je po oceni pritožbenega sodišča tako brezpredmetno, je pa tožena stranka celo sprejela Navodila o načinu izvajanja notranje kontrole pri uporabi službenih vozil, ki bi jih tožnica nedvomno morala poznati. Glede na navedeno je obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Poudariti je tudi potrebno, da postopek inšpekcijskega nadzora socialnega inšpektorja S. ni z ničemer povezan s predmetno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tako njegovo zaslišanje ne bi moglo v ničemer pripeljati do drugačne dokazne ocene sodišča. Prav tako so brezpredmetne navedbe o nezakoniti zaposlitvi direktoričinega moža D.S., navedene kršitve je lahko ugotavljala pristojna delovna inšpekcija, ne pa delovno sodišče v konkretni zadevi.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.