Jedro

Sprememba objekta iz pastirskega stanu v počitniški objekt pomeni spremembo namembnosti objekta, saj je splošno znano, da je namen bivanja pri obeh bistveno različen in je povezan z različnima dejavnostima (na eni strani s sezonsko pašnjo živine na planini in z oddihom na drugi strani).

Vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačna sanacija objekta ne pomeni vzpostavitev stanja, ki bi bilo skladno s prostorskim aktom, ampak vzpostavitev zadnjega legalnega stanja, ki je bilo pred izvršitvijo nedovoljenega posega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta s hišno številko A., ki stoji na parceli št. ... k.o. ... V 1. točki izreka je naložila, da ustavi nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti v roku šest mesecev od prejema odločbe, sicer bo v skladu s 3. točko izreka storilo to pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je v času gradnje počitniškega objekta veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), na podlagi katerega bi moral investitor za legalno postavitev objektov pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki pa nista bili izdani. To izhaja tudi iz Akta o legalizaciji za občino Bohinj, saj je v 4. členu objekt naveden pod zaporedno številko ... kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati. Ker gre za objekt, ki leži na jasi, bo izvedba zatravitve z lokalnimi travami tisti ukrep, ki bo zadostil pogojem vzpostavitve zemljišča v prvotno stanje. Iz uvoda odločbe je še razvidno, da je upravni organ z Aktom o legalizaciji poimenoval Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski organ je 4. točko izreka izpodbijane odločbe odpravil in jo nadomestil z novo, iz katere je odstranil prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki se lahko nanašajo samo na inšpekcijskega zavezanca, ki je lastnik zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Navaja, da je protispisno zatrjevanje tožnice, da sta ona oziroma njen zakonec B.B. na spornem objektu izvedla le vzdrževalna dela. Pri tem se sklicuje na obrazložitev odločbe Upravne enote Radovljica, s katero je bila zavrnjena zahteva zakonca tožnice za legalizacijo predmetnega objekta, iz katere izhaja, da je B.B. v svoji vlogi za legalizacijo navedel, da je obstoječemu, delno kamnitemu, delno lesenemu objektu, ki je bil v propadajočem stanju, dodal AB potresni obroč ter zamenjal ves leseni del. Iz tega zaključuje, da so se na obstoječem objektu izvajala rekonstrukcijska dela, za katera je bilo treba tudi po prejšnjih predpisih pridobiti gradbeno dovoljenje. Pri tem se sklicuje na 17. člen Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji). Prav tako pa je tudi ZUN v 50. členu določal, da mora investitor za gradnjo objektov in druge posege v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del po določbah 62. člena istega zakona, če je šlo za dela in objekte iz 51. člena ZUN, za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno in je zadostovala priglasitev. Določbo 197. člena ZGO-1, na katero se sklicuje tožnica, pa je mogoče uporabiti samo v primeru, ko so bile stavbe zgrajene pred 31. 12. 1967 in po tem datumu niso bile predmet nadaljnjih gradbenih posegov, za katere bi investitor moral pridobiti ustrezno upravno dovoljenje.

Zavrača pritožbene ugovore, da bi morala toženka identificirati domnevne nedovoljene posege, saj je v zadevi bistveno, da se je izvajala rekonstrukcija objekta, za katero ni bilo izdano upravno dovoljenje. Pravilno pa je bil tudi odrejen ukrep, ki ga je po 152. členu ZGO-1 treba izreči v primeru nelegalne gradnje, to je vzpostavitev v prejšnje stanje.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je zmotno prepričanje, da je predmetni objekt zgrajen nelegalno. Iz gradiva v spisu jasno izhaja, da je star že vsaj stoletje in da je bil pred skoraj 40 leti le delno prenovljen, ne da bi se pri tem spremenili višinski ali tlorisni gabariti (oziroma so bile te spremembe kvečjemu minimalne, v okviru tolerance rekonstrukcije v smislu današnjih predpisov o gradnji). Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je bila vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Sklicevanje drugostopenjskega organa na obrazložitev odločbe Upravne enote Radovljica ne more imeti neposrednih pravnih učinkov oziroma posledic izven postopka, v katerem je bila izdelana. Bistvena le je ugotovitev, da se obstoječi objekt v svojih bistvenih gabaritih, to je višinskih in tlorisnih gabaritih, prostornini in izbiri vidnih materialov, ne razlikuje od prvotnega objekta (pastirskega stanu), kar dokazuje ortofoto posnetek Geodetskega zavoda Slovenije iz leta 1967. V tem smislu je v izpodbijani odločbi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Celo Uredba, ki je bila sprejeta in pripravljena po tem, ko so bila že dokončana vsa adaptacijska dela, objekt uvršča med posege, pri katerih je možna vzpostavitev prejšnjega stanja objekta, kar eksplicitno pomeni, da je obstoječi objekt kvečjemu v posameznih elementih drugačen od prvotnega objekta. Tudi po določilih Uredbe predmetnega objekta ne bi bilo treba v celoti odstraniti, kar neutemeljeno zahteva izpodbijana odločba.

Meni, da se tudi namembnost objekta ni spremenila, saj je že od vsega začetka namenjen začasni nastanitvi in bivanju oseb. Opozarja na neustavnost Uredbe, ki je objekt tožnice neutemeljeno uvrstila med nelegalne objekte, čeprav od 1. 1. 2003 dalje velja, da ima veljavno uporabno ter s tem gradbeno dovoljenje (197. člen ZGO-1).

Meni, da izpodbijana odločba v delu, ki nekritično zahteva odstranitev celega objekta, prekomerno oziroma nesorazmerno posega v tožničine pravice. Pri tem se sklicuje na Uredbo in še posebej opozarja na podrobnejše grafične podlage za sprejem aktov o legalizaciji, iz katerih je jasno razvidno, da pri predmetnem objektu med elementi sanacije ni predvidena oziroma zahtevana nikakršna sanacija tlorisnih ali vertikalnih gabaritov objekta, pač pa naj bi od strokovnih podlag odstopal le zunanji izgled pastirskega stanu zaradi spremembe namembnosti v vikend.

Institut vzpostavitve prejšnjega stanja, na katerega bi se skladno z Uredbo edino smela sklicevati izpodbijana odločba, narekuje vzpostavitev takšnega stanja, kot je bilo pred nedovoljenim posegom v prostor, kar pomeni, da je treba v postopku taksativno identificirati domnevne nedovoljene posege, ki pa v obravnavanem primeru na samih gabaritih objekta več kot očitno sploh niso bili izvršeni. Izpodbijana odločba pa namesto, da bi sledila strokovnim podlagam aktov o legalizaciji, odreja posege, ki so celo v neposrednem nasprotju z Uredbo in ki bistveno bolj, kot je treba, posegajo v tožničine pravice, kar je v nasprotju z 7. členom ZUP. Poleg tega se ne prvostopenjski, ne drugostopenjski upravni organ nista opredelila do dejstva, da z izpodbijano odločbo odrejeni ukrepi neposredno posegajo tudi v nepremično kulturno dediščino – Planino Zajamniki, ki je v Register nepremičnine kulturne dediščine vpisana pod številko enote ... Pri tem je pravno pomembno dejstvo, da je za vse posege v nepremično kulturno dediščino treba pridobiti kulturno-varstveno soglasje, ki pa ga upravna organa nista pridobila. Predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in inšpekcijski postopek ustavi, toženki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške upravnega spora.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožničin zakonec B.B. 31. 4. 1973 s C.C. sklenil rabo- kupno pogodbo za predmetni objekt. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega upravnega organa in upravnih spisov izhaja, da je bil obstoječi objekt, ki je bil po namembnosti pastirski stan, delno kamnit, delno lesen in v propadajočem stanju, tožničin zakonec pa ga je obnovil tako, da je kamnitemu delu dodal AB potresni obroč in zamenjal ves leseni del. Navedenih ugotovitev upravnega organa tožnica ne zanika, ne glede na to, da v tožbi navaja, da je sklicevanje drugostopenjskega organa na obrazložitev odločbe toženke o zavrnitvi gradbenega dovoljenja „neutemeljeno in pravno nepravilno“. Sodišče jih zato šteje kot nesporne.

Takšna dela pa tudi po presoji sodišča pomenijo rekonstrukcijska dela, za katera je bilo treba tudi po prejšnjih predpisih pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki pa nista bila pridobljena. Po 17. členu Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji) mora investitor za graditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje, po 19. členu navedenega zakona ga ni treba pridobiti le za tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih ali za adaptacije, s katerimi se ne spreminjajo zunanjost, velikost ali namen obstoječih objektov. Iz prej opisanih del, ki jih je izvedel tožničin zakonec, je očitno, da ni šlo za tekoča vzdrževalna dela na obstoječemu objektu, prav tako pa tudi ne za adaptacijo, s katero se ne spreminja zunanjost obstoječega objekta. Predvsem pa je bil z navedenimi deli spremenjen namen obstoječega objekta, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Da je do minimalnih sprememb v višinskih in tlorisnih gabaritih objektov prišlo, sicer „v okviru tolerance rekonstrukcije v smislu današnjih predpisov o gradnji“, pa v tožbi navaja tudi tožnica.

V zadevi ni sporno, da je tožničin zakonec pastirski stan preuredil v počitniški objekt, saj to izhaja iz upravnih spisov, to pa priznava tudi tožnica v tožbi. Sporno pa je, ali pomeni sprememba pastirskega stanu v počitniški objekt spremembo namembnosti objekta. Po presoji sodišča sprememba objekta iz pastirskega stanu v počitniški objekt pomeni spremembo namembnosti objekta, saj je splošno znano, da je namen bivanja pri obeh bistveno različen in je povezan z različnima dejavnostima (na eni strani s sezonsko pašnjo živine na planini in z oddihom na drugi strani). Tožbeno stališče, da naj bi pastirski stan in počitniški objekt imela enako namembnost, ker sta oba namenjena občasni nastanitvi oseb, zato ni utemeljen.

Vse to pomeni, da tožnica s posplošenim zatrjevanjem, da so se v preteklosti na objektu opravljala le adaptacijska dela, ne more izpodbiti ugotovitve, da so bili opravljeni posegi, za katere je investitor potreboval lokacijsko, posledično pa tudi gradbeno dovoljenje.

Da je sporna stavba v tedanjem stanju predstavljala nelegalno gradnjo, potrjuje tudi dejstvo, da je bila obravnavana v Uredbi, s katero so se sprejeli prostorski ureditveni pogoji za sanacijo degradiranega prostora na navedenem območju (1. člen), kar pomeni, da je šlo za gradnjo, za katero je tožničin zakonec, kot je ugotovljeno tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, vložil zahtevo za odlog prisilne izvršbe na podlagi 11. člena ZUN-ČG (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93) in s tem dosegel odložitev ukrepanja pristojnega inšpektorja. Po prvem odstavku omenjenega člena je namreč tako zahtevo za odlog prisilne izvršbe lahko vložil investitor nedovoljenega posega v prostor, za katerega je bilo predpisano lokacijsko dovoljenje. Uredba torej še dodatno kaže, da je sporni objekt v tedanjem stanju predstavljal nelegalno gradnjo.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na 197. člen ZGO-1, po katerem se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru (1. točka prvega odstavka). Navedena določba se nanaša na objekte, ki so bili zgrajeni pred 31. 12. 1967, pa kasneje niso bili predmet gradbenih posegov, za katere bi moral investitor pridobiti upravno dovoljenje. V obravnavani zadevi glede na povedano ne gre za tak primer, poleg tega se inšpekcijski postopek ni vodil zaradi nelegalne gradnje pastirskega stanu v obsegu in obliki, kakršen je obstajal pred 31. 12. 1967, ampak zaradi kasnejših posegov.

Prav tako je neutemeljena trditev o nesorazmernosti ukrepa in posega v tožničine pravice. Po določbi 152. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju torej ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep.

Vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačna sanacija objekta ne pomeni vzpostavitev stanja, ki bi bilo skladno s prostorskim aktom oziroma v obravnavanem primeru z Uredbo, ampak vzpostavitev zadnjega legalnega stanja, ki je bilo pred izvršitvijo nedovoljenega posega. Ker tožnica ni priložila nobenega gradbenega dovoljenja, ki bi na predmetnem zemljišču dovoljevalo gradnjo oziroma legalizacijo kakršnegakoli objekta in s tem ni izkazala legalnost kakršnegakoli drugačnega stanja, kot je stanje brez objekta, toženka ni imela podlage za odreditev vzpostavitve drugačnega stanja, kot je bilo stanje pred nelegalnim posegom. Tožbeni ugovor, da je z odrejenim ukrepom poseženo v njene pravice, kar je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank, zato ni utemeljen. Uredba, na katero se sklicuje tožnica v tožbi in iz katere naj bi izhajalo, da pri predmetnem objektu med elementi sanacije ni predvidena oziroma zahtevana nikakršna sanacija tlorisnih ali vertikalnih gabaritov pa gradbenega dovoljenja ne more nadomestiti. Skladnost predmetne gradnje z Uredbo pa je bila predmet presoje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo obstoječega stanja- gradnje- obnove, v katerem je bil zahtevek zakonca tožnice pravnomočno zavrnjen.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi izpodbijana odločba morala temeljiti na soglasju Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje zadostuje zgolj ugotovitev, da gre za nelegalno gradnjo, kako bo zavezanec odrejeni ukrep izvršil, pa ni stvar inšpekcijskega postopka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.