Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami glede dolžnosti odstranitve nelegalno zgrajene počitniške hišice, v kateri ne prebiva, temveč jo uporablja zgolj občasno, ne da bi obrazložila, zakaj odstranitev spornega objekta zanjo predstavlja zelo hude posledice, ter to tudi izkazala, zahtevanemu pogoju ni zadostila. Vrhovno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da odstranitev nelegalno zgrajenega objekta, ki je zakonsko določena posledica nedopustnega ravnanja zavezanca, sama po sebi ne more predstavljati zelo hudih posledic za zavezanca, ampak morajo biti za njihov obstoj podane in izkazane posebej kvalificirane okoliščine. Teh pa revidentka v obravnavanem primeru ni zatrjevala. Zato na drugačno odločitev tudi ne more vplivati njeno sklicevanje na (sedaj veljavno) pravno ureditev posegov v prostor v TNP za primer, če bi z revizijo uspela in bi bila izpodbijana inšpekcijska odločba odpravljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga tudi izdajo začasne odredbe (po drugem odstavku 84. člena ZUS-1) in priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 061223548/2005 z dne 9. 12. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 0612-522/2010/3 z dne 18. 10. 2011. Z odločbo prvostopenjskega upravnega organa je bila inšpekcijski zavezanki (revidentki) naložena ustavitev nadaljnje gradnje tam navedenega počitniškega objekta (1. točka izreka odločbe), odstranitev tega objekta na njene stroške v roku šest mesecev od prejema te odločbe in vzpostavitev prvotnega stanja tako, da zemljišče zatravi z lokalno travno mešanico (2. točka izreka odločbe), sicer bo to storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku na njene stroške (3. točka izreka odločbe). V 4. točki izreka odločbe so bile izrečene tam navedene prepovedi, v 5. točki izreka odločbe je bilo odločeno, da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep, v 6. točki izreka odločbe pa, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka je v pritožbenem postopku z zgoraj navedeno odločbo odpravila 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestila z novo 4. točko, v preostalem delu pa je pritožbo revidentke zavrnila (1. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

6. Revidentka zatrjuje, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastale kot navaja „zelo hude posledice in nepopravljiva škoda, saj odstranitev objekta pomeni dokončen poseg v pravice tožeče stranke, ki ga upoštevajoč določila veljavnih prostorskih aktov nikakor ne bo mogoče sanirati, saj v na tem območju Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju TNP) novogradnje dejansko niso dovoljene, tudi ne po določilih ZTNP-1. Če bi torej dejansko prišlo do izvršitve prvostopenjske upravne odločbe (celovite odstranitve objekta), bi to v popolnosti onemogočilo tožeči stranki, da v primeru uspeha z zakonitimi pravnimi sredstvi zopet pride do vzpostavitve trenutno obstoječega stanja“.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami glede dolžnosti odstranitve nelegalno zgrajene počitniške hišice, v kateri ne prebiva, temveč jo uporablja zgolj občasno, ne da bi obrazložila, zakaj odstranitev spornega objekta zanjo predstavlja zelo hude posledice, ter to tudi izkazala, zahtevanemu pogoju ni zadostila. Vrhovno sodišče je že v več zadevah (npr. X Ips 225/2009, X Ips 407/2009, X Ips 375/2010, X Ips 387/2010 in X Ips 508/2010) zavzelo stališče, da odstranitev nelegalno zgrajenega objekta, ki je zakonsko določena posledica nedopustnega ravnanja zavezanca, sama po sebi ne more predstavljati zelo hudih posledic za zavezanca, ampak morajo biti za njihov obstoj podane in izkazane posebej kvalificirane okoliščine. Teh pa revidentka v obravnavanem primeru ni zatrjevala. Zato na drugačno odločitev tudi ne more vplivati njeno sklicevanje na (sedaj veljavno) pravno ureditev posegov v prostor v TNP za primer, če bi bila izpodbijana upravna odločba izvršena, pa bi revidentka (kasneje) s pravnimi sredstvi dosegla vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej če bi z revizijo uspela in bi bila izpodbijana inšpekcijska odločba odpravljena. Ker revidentka ni izkazala, da ima izpodbijana odločba zanjo zelo hude posledice, ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Ker lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče na zahtevo tožnika izda začasno odredbo zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 le do odločitve o reviziji, Vrhovno sodišče pa je revizijo s tem sklepom zavrglo, je ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).