Jedro

Toženec je posle pri prodaji nepremičnine opravljal v lastnem imenu in ne v imenu tožeče stranke, čeprav je bil v tistem času še vedno zaposlen pri njej. Iz tega razloga njegovo ravnanje predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi in je tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini provizije, ki bi bila plačana za posredovanje glede na prodajno ceno nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožeči stranki znesek 4.592,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.100.488,28 SIT, za čas od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2006, obračunane v protivrednosti EUR po tečaju 239,64 SIT za EUR, v roku 8 dni (1. odstavek izreka). Višji zahtevek v znesku 90.582,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, je zavrnilo (2. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 3.966,86 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (3. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepravilno zaključilo, da je toženec odgovoren za to, da s strani tožeče stranke sestavljene pogodbe o posredovanju ni podpisal prodajalec zemljišča in stanovanjske hiše v k.o. L. (D.). Prodajalec je namreč sam našel kupca. Sicer nesporna dejstva, da je toženec v imenu in za račun tožeče stranke opravil ogled nepremičnin, da je prodajalec podpisal zapisnik o ogledu, da so bile prodajalčeve nepremičnine vnešene v bazo podatkov tožeče stranke, da je bila pogodba o posredovanju sestavljena in poslana v podpis prodajalcu preko njega, to je toženca in drugo, niso dokaz o tem, da posredniška pogodba ni bila podpisana zaradi njegovega krivdnega ravnanja. Kupec iz Anglije se je neposredno obrnil na prodajalca in se dogovoril za nakup. Zato je razumljivo, da prodajalec ni imel potrebe, da bi s tožečo stranko sklenil pogodbo o posredovanju. Res je, da je bilo toženčevo ravnanje, ko je sprejel pooblastili prodajalca in kupca za izpeljavo njunega dogovora o prodaji nepremičnine, v nasprotju s konkurenčno prepovedjo, vendar pa kršitev ni take narave, da bi bil zaradi nje obenem disciplinsko in odškodninsko odgovoren. Predpostavke za odškodninsko odgovornost niso bile podane. Pogodbeni stranki bi namreč lahko vsa opravila v zvezi s prodajo nepremičnin poverili tudi odvetniku, ki jima je kasneje sestavil prodajno pogodbo, ali pa komu drugemu. Zaradi toženčevega ravnanja tožeča stranka ni utrpela nikakršne škode. Nepremičnine v k.o. L. niso bile prodane kupcu iz Anglije s posredovanjem tožeče stranke. Zaradi tega tožeča stranka ni bila oškodovana in tudi ni upravičena od toženca terjati povrnitve škode, oz. bi morala svojo trditev v tem smislu dokazati, česar pa ni storila. Sodba sodišča prve stopnje tako nima razlogov oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP (pravilno: 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Prvostopno sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je nekritično zavzelo stališče, da je bila v obravnavanem primeru kršena konkurenčna prepoved in da je toženec že zaradi tega odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Konkurenčna prepoved se namreč na podlagi 37. člena ZDR ne nanaša na sleherno opravljanje del in sklepanje poslov, ne glede na naravo, pomembnost in kvaliteto takih del ali sklenjenih poslov z vidika poslovnega interesa delodajalca. prav tako tudi ne drži, da je avtomatično podana odškodninska odgovornost v primeru kršitve konkurenčne prepovedi.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, kot jo je podalo sodišče prve stopnje in s to oceno soglaša. Prvostopno sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz naslova kršitve konkurenčne prepovedi utemeljen tako po temelju, kot po višini in mu je v tem delu ugodilo.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na izpodbijani del sodbe, uveljavljala povrnitev nastale škode zaradi toženčeve kršitve konkurenčne prepovedi, kot je opredeljena v 1. in 2. odstavku 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Po 1. odstavku 37. člena ZDR delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali za tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo, ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Po 2. odstavku 37. člena ZDR pa delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku 3 mesecev od dneva, ko je izvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla oz. v roku 3 let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženec kršil konkurenčno prepoved v smislu 1. odstavka 37. člena ZDR v času, ko je bil zaposlen pri tožeči stranki in sicer v zvezi s prodajo zemljišča in stanovanjske hiše na naslovu ... v k.o. L.. Bistvena je bila ugotovitev, da je bil postopek prodaje nepremičnine k.o. L. (na naslovu ...) začet s posredovanjem tožeče stranke, natančneje z ogledom nepremičnine, zapisnikom o ogledu in vnosom te nepremičnine v bazo nepremičnin pri tožeči stranki, s potrditvijo objave prodaje in s sestavo pogodbe o posredovanju, ki je bila 27. 10. 2004 poslana prodajalcu, vendar je slednji ni podpisal. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je toženec v zvezi s prodajo navedene nepremičnine praktično prevzel vlogo posrednika, saj je 13. 12. 2004 pridobil pooblastilo kupca, dne 16. 12. 2004 pa še pooblastilo prodajalca (priloga A17). V nadaljevanju je v zvezi s to prodajo opravljal administrativne zadeve in nazadnje za kupca po posebnem potrdilu notarja podpisal tudi kupoprodajno pogodbo z dne 9. 2. 2005 (priloga A17). Na podlagi vseh opisanih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ravnanje toženca pomeni kršitev konkurenčne prepovedi iz 1. odstavka 37. člena ZDR, pritožbeno sodišče se s tako oceno strinja. V nadaljevanju je prvostopno sodišče odločalo tudi o povrnitvi škode, nastale tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki v zvezi s posredovanjem pri prodaji navedene nepremičnine nastala materialna škoda v višini 3 % provizije na prodajno ceno nepremičnine. Od vročitve posredniške pogodbe prodajalcu dalje je namreč vse posle posredovanja pri prodaji opravljal toženec, vendar ne v imenu agencije, to je tožeče stranke, ampak v svojem imenu, čeprav je bil v tistem času še vedno zaposlen pri tožeči stranki. Nepremičnina je bila prodana kupcu, ki je bil tudi že pred tem kupec drugih nepremičnin na podlagi posredovanja tožeče stranke. Za svoje posredovanje v lastnem imenu toženec ni imel dovoljenja tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bi bila ob pravilnem poslovanju toženca glede na dogovorjeno provizijo in prodajno ceno nepremičnine tožena stranka upravičena do provizije v znesku 4.592,96 EUR. Sodišče prve stopnje se je glede ugotavljanja odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 182. člena ZDR, v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost in izhajajo iz določbe 131. in 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Pri tem je pravilno opredelilo štiri predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti, opredelilo toženčevo kršitev konkurenčne prepovedi kot protipravno ravnanje, ugotovilo višino škode, ki je nastala tožeči stranki zaradi ravnanja toženca in mu je naložilo v plačilo vtoževani znesek provizije.

Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da bi pogodbeni stranki lahko poverili posel v zvezi s prodajo nepremičnine odvetniku ali komu drugemu in nadalje, da je toženec za tretji osebi opravil za tožečo stranko celo koristno delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišče je namreč bistveno, da je bil postopek prodaje navedene nepremičnine pričet s posredovanjem tožeče stranke, v nadaljevanju pa je toženec pridobil pooblastilo obeh pogodbenih strank in izpeljal posel prodaje v svojem imenu. Na podlagi izvedenih relevantnih dokazov je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da posredniška vloga tožeče stranke pri navedeni prodaji ni bila uspešna ravno zaradi toženčevega ravnanja v nasprotju s 1. odstavkom 37. člena ZDR.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, v skladu s 353. členom ZPP, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP).