Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženec je kršil konkurenčno prepoved v smislu določb prvega odstavka 37. člena ZDR. Tožeči stranki je pri sporni prodaji nepremičnine zaradi toženčevega ravnanja nastala škoda iz naslova izgubljene posredniške provizije.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožeči stranki iz naslova povrnitve škode v posledici kršitve prepovedi konkurence plača 4.592,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila, poleg tega pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2006, ter ji povrne stroške postopka. Višji zahtevek je zavrnilo.
2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo in v njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ni bilo dokazano, da bi v svojem imenu in za svoj račun posredoval med prodajalcem in kupcem nepremičnine in za tako ugotovitev sodišče ni navedlo dokazov, njegove izpovedbe, da je prodajalec sam našel kupca in je toženec v zvezi s to prodajo opravil le nekaj administrativnih opravil, pa sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Priznava, da je v stiski zaradi slabih poslovnih rezultatov enote, kjer je delal sam, ravnal v nasprotju s konkurenčno prepovedjo. Vendar njegovo ravnanje ni imelo za posledico nastanka škode za tožečo stranko. Sodišču očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne more preizkusiti. Ker med njegovim ravnanjem in zatrjevano škodo ni vzročne zveze, je sodišče zmotno ugotavljalo njegovo odškodninsko odgovornost. Ni namreč dokazano, da bi tožnik v svojem imenu in za svoj račun spravil v stik prodajalca in kupca nepremičnine in med njima posredoval, da sta sklenila pogodbo, temveč je v zvezi s tem opravil le nekaj nebistvenih administrativnih zadev. Poleg tega pa tožeča stranka s prodajalcem še sploh ni imela sklenjene posredniške pogodbe, pa tudi sicer je prodajalec sam našel kupca, tako da posredovanja tožeče stranke ni potreboval. 4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).
7. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah, glede katerih toženec izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je nanje revizijsko sodišče vezano: − toženec je bil zaposlen pri tožeči stranki, − postopek prodaje nepremičnine na naslovu D. 16, je bil začet s posredovanjem tožeče stranke, natančneje z ogledom nepremičnine, z zapisnikom o ogledu in vnosom te nepremičnine v bazo nepremičnin pri tožeči stranki, s potrditvijo objave prodaje in sestavo pogodbe o posredovanju, ki je bila posredovana v podpis prodajalcu, vendar je slednji ni podpisal, − v zvezi s prodajo te nepremičnine je praktično prevzel vlogo posrednika toženec, ki je dne 13. 12. 2004 pridobil pooblastilo kupca, dne 16. 12. 2004 pa tudi prodajalca, v zvezi s to prodajo opravljal administrativne zadeve in nazadnje za kupca po posebnem notarskem potrdilu tudi podpisal kupoprodajno pogodbo, − za tako delovanje toženec ni imel dovoljenja tožeče stranke, − ob pravilnem poslovanju toženca pri sporni prodaji nepremičnine bi bila tožnica upravičena do posredniške provizije.
8. Glede na zgornje dejanske ugotovitve, na katerih sodišče gradi svoje materialnopravne zaključke, revizijske navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov in da se ne da preizkusiti, oziroma da je bila pri njeni izdaji storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene. V tej zvezi revizijske navedbe v bistvu pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP toženec v reviziji ni določno navedel, zato v tej smeri sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.
9. Na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Na podlagi drugega odstavka tega člena lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale s takšnim delavčevim ravnanjem.
10. Glede na dejanske ugotovitve v zvezi s sporno prodajo nepremičnine je sodišče utemeljeno zaključilo, da je toženec, kot delavec tožeče stranke, kršil konkurenčno prepoved v smislu določb prvega odstavka 37. člena ZDR, saj so podani vsi zakonski elementi kršitve prepovedi konkurence. Hkrati je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožeči stranki pri sporni prodaji nepremičnine zaradi tožnikovega ravnanja nastala škoda iz naslova izgubljene posredniške provizije v višini prisojene glavnice.
11. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno presodilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti v smislu določb 131. in 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z določbami prvega odstavka 182. člena ZDR, ki določa odškodninsko odgovornost delavca za namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročeno škodo. Vsekakor se je toženec zavedal, da bo zaradi njegovega ravnanja tožeča stranka ostala brez posredniške provizije in je tako posledico zavestno zasledoval. 12. Ob zgornjih ugotovitvah revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.