Jedro

Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v I. točki izreka, v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 6. 2012 dalje, in v II. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku za obdobje od novembra 2011 do avgusta 2015 plača v izreku navedene zneske razlike povračil stroškov za prehrano med delom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov tečejo od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 981,06 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in navedb strank, obstaja pa tudi nasprotje med samimi razlogi sodbe. Sodišče je kršilo tudi 286. člen ZPP, ker je izvajalo dokaz, ki ga tožnik ni pravočasno predlagal. Sodišče je tudi nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Toženka najprej poudarja, da je izpodbijana sodba nepravilna že zaradi napačnega stališča o bistvenem pravnem vprašanju, to je, ali je določba šestega odstavka 106.a člena ZVNDR uporabljiva tudi od uveljavitve ZUJF, torej od 31. 5. 2012, dalje. Sodišče se je postavilo na stališče, da je določba ZVNDR uporabljiva tudi po 31. 5. 2012. Pri tem je svojo odločitev oprlo na razlago materialnega prava po načelu "in favorem laboratoris", da se različne pravne norme iste ravni razlagajo v korist delavca. Toda za takšno stališče ni nobene dejanske in zakonske podlage. Toženka je sedaj pridobila tudi stališče MORS z dne 23. 8. 2018, ki se ponovno postavlja na stališče, da se skladno s 164. členom ZUJF do uveljavitve Kolektivne pogodbe za dejavnost poklicnega gasilstva za povračilo regresa za prehrano uporabljajo določbe 166. člena ZUJF. To pomeni, da se šesti odstavek 106.a člena ZVNDN ne uporablja od uveljavitve ZUJF dalje. Toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala nesklepčnost tožbe, saj se ta ni dala preizkusiti. Tožnik je kot sporno vrednost navajal 1.481,20 EUR s pp, vendar v tožbenih navedbah ni pojasnil, kako je do tega zneska prišel. Zato bi sodišče tožbo moralo zavreči. Sodba je posledično tudi v stroškovnem delu nepravilna. Glede zahtevka za obdobje od oktobra 2010 do uveljavitve ZUJF v maju 2012 je toženka obračunala ter tožniku za čas nočnega turnusa izplačevala dve malici. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z 286. oziroma 286.a členom ZPP izvedlo dokaz s pritegnitvijo izvedenca finančne stroke, saj tožnik tega dokaznega predloga ni podal do prvega naroka oziroma na prvem naroku, ampak šele na drugem naroku. Na navedeno bistveno kršitev določb ZPP je toženka opozorila takoj na naroku 9. 5. 2017, pa tudi v nadaljnjih vlogah in narokih, pa se sodišče o teh ugovorih ni izreklo. Ugodilo je tožnikovemu predlogu po pritegnitvi drugega izvedenca, češ da naj bi prvi izvedenec A.A. nedosledno zakonsko terminologijo tolmačil v škodo tožnika. Tudi toženka je na mnenje tega izvedenca dala utemeljene pripombe. Nato je mnenje izdelal še izvedenec B.B., sodišče pa je sodbo oprlo na mnenje prvega izvedenca, s tem da sodba nima nobenih obrazloženih razlogov o pripombah toženke na to mnenje izvedenca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da zadevo po razveljavitvi sodbe vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožba se utemeljeno sklicuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in v zvezi s tem na odločitev sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Ur. l. RS, št. 64/94 in nasl.). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.), to je od 31. 5. 2012. O navedenem pravnem vprašanju je bilo v podobnem primeru že zavzeto stališče v sklepu pritožbenega sodišča Pdp 466/2017 z dne 9. 11. 2017, na katerega se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje tudi v tem sporu in navaja, kot sledi.

7. Po šestem odstavku 106.a člena ZVNDN javnemu uslužbencu na področju zaščite in reševanja, ki opravlja delo v izmenah ali turnusu, pripada nadomestilo stroškov za prehrano v skladu s predpisi, ki veljajo za javne uslužbence, če mu prehrane med delom ni mogoče zagotoviti, pri čemer je nadomestilo stroškov za prehrano za nočno delo višje za 50 %. To je podlaga, relevantna za odločanje o sporu za čas do uveljavitve ZUJF. Za nadaljnje obdobje od 1. 6. 2012 pa je glede na določbo 165. člena ZUJF relevantna podlaga iz 166. člena tega zakona. Iz 164. člena ZUJF izhaja, da se določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki (prvi odstavek). Javni uslužbenci, za katere povračila stroškov in nekaterih drugih prejemkov ne ureja kolektivna pogodba in funkcionarji, povračila stroškov in druge prejemke prejemajo v skladu s tem zakonom (drugi odstavek). Povračila stroškov in drugi prejemki v zvezi z delom pripadajo zaposlenim pod pogoji in v višini, določeni v tem zakonu, s prvim dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ta zakon, razen prejemka iz 176. člena tega zakona. V času uporabe tega zakona se za zaposlene v javnem sektorju določbe kolektivnih pogodb, predpisov ter splošnih aktov, ki urejajo povračila stroškov in druge prejemke drugače, ne uporabljajo (tretji odstavek). Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZUJF ni posegel v šesti odstavek 106.a člena ZVNDN, ker v prvem odstavku 1. člena ZUJF ta zakon ni taksativno naštet. Bistveni je tretji odstavek 1. člena ZUJF, na podlagi katerega je ZUJF v okviru začasnih ukrepov (IV. del zakona) za zagotovitev vzdržnih javnih financ in za zmanjševanje izdatkov proračunov posegel tudi na področje povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterimi drugimi prejemki. V 164. členu ZUJF je jasno določeno, da se te določbe ZUJF nanašajo na vse javne uslužbence, za katere povračila stroškov in nekaterih drugih prejemkov niso urejena v kolektivni pogodbi.

8. Predmet spora je pravica tožnika iz naslova stroškov za prehrano za nočno delo v obdobju od novembra 2011 do avgusta 2015. Že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna za obdobje od 1. 6. 2012 dalje do avgusta 2015. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo za navedeno obdobje razveljaviti.

9. Glede vtoževanega obdobja od novembra 2011 do 31. 5. 2012 je torej sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno pravno podlago za obračun povračila stroškov za prehrano za delo v nočnem času. Za določitev zneska prehrane na dan je uporabljen Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Ur. l. RS, št. 87/97 in nasl.), po katerem je v novembru in decembru 2011 znesek znašal 3,93 EUR, za nadaljnje obdobje pa 3,91 EUR. Za to je relevanten tudi ZVNDN, ki v šestem odstavku 106.a člena določa, da javnemu uslužbencu na področju zaščite in reševanja, ki opravlja delo v izmenah ali turnusu, pripada nadomestilo stroškov za prehrano v skladu s predpisi, ki veljajo za javne uslužbence, če mu prehrane med delom ni mogoče zagotoviti, pri čemer je nadomestilo stroškov za prehrano za nočno delo višje za 50 %. Opredelitev nočnega dela za sporno obdobje je določena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) (vsebinsko enako sedaj v ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po prvem odstavku 149. člena ZDR oziroma 150. člena ZDR-1 se kot nočno delo šteje delo v času med 23.00 in 6.00 uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22.00 in 7.00 uro zjutraj naslednjega dne. V prvem odstavku 150. člena ZDR oziroma 151. člena ZDR-1 je določeno, da ima delavec, ki dela ponoči vsaj 3 ure svojega dnevnega delovnega časa oziroma delavec, ki dela ponoči vsaj 1/3 polnega letnega delovnega časa, pravico do posebnega varstva. Po tretjem odstavku istega člena mora delodajalec nočnim delavcem zagotoviti (med drugim) ustrezno prehrano med delom.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno dejstvo (8. točka obrazložitve), da je tožnik pri toženki v delovnem razmerju na delovnem mestu "gasilec - voznik - potapljač", za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Delo opravlja v turnusih, in sicer v dnevnem in nočnem turnusu. Kadar delo opravlja v nočnem turnusu, ta traja od 19.00 ure do 7.00 ure naslednjega dne.

11. Upoštevaje navedeno nesporno dejstvo ter podatke v tožnikovih plačilnih listah je izvedenec A.A. (njegovo mnenje je sodišče prve stopnje upoštevalo) izdelal izvedensko mnenje in dopolnitev, v kateri je odgovoril tudi na pripombe, ki jih je toženka podala. Zato ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da na njene pripombe ni podan noben odgovor. Izvedenec je izračune izdelal po dveh variantah. Tožnik je tožbeni zahtevek prilagodil izračunom po "varianti 2" in sodišče je tako določenemu zahtevku ugodilo, ker se je strinjalo s tem izračunom. Pritožbeno sodišče se pridružuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je izračun po tej varianti pravilen tako glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravne podlage. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, kje in na kakšni podlagi je izvedenec dobil podatke za izračun, niti po kateri metodologiji je prišel do izračunanih zneskov dodatka za nočno malico. Izvedenec je pri vsaki varianti navedel tudi metodologijo izračuna, kar je obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (39. točka obrazložitve). Tako je bilo pri varianti 2 upoštevano, da je celotno nadomestilo (povračilo) priznano za vsak dan prisotnosti, če je delovni čas trajal 4 - 8 ur. V primeru 12 urne izmene je upoštevano celotno in dodatno polovično povračilo za prehrano. Če je bilo opravljeno nočno delo, je upoštevano 50 % povečanje povračila, če je nočno delo trajalo več kot 4 ure. Če pa je nočno delo trajalo manj kot 4 ure, je 50 % povečanje upoštevano, v kolikor je tožnik opravil več kot 1/3 nočnega dela glede na letni obseg polnega delovnega časa. Tak pogoj pa je tožnik izpolnil oziroma imel zgolj v letu 2011. Skladno z navedenim je izračun razviden v "obračunu delovnega časa in izračunu povračila stroškov za prehrano - razširjena tabela 4" (C2).

12. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svoje trditve, da je v obdobju november 2011 do maj 2012 tožniku za čas dela v nočnem turnusu obračunala dve malici. Za te trditve ni ponudila nobenega dokaza. Zato je tudi izvedenec v svojem mnenju pod točko 5.1. pojasnil, da tega ni bilo mogoče ugotoviti. K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi toženka tožniku obračunavala več, kot pa bi dejansko morala, je takšno obračunavanje v končnem izračunu tudi upoštevano. Iz izračunov izvedenca je namreč razvidno, koliko bi toženka tožniku dejansko morala obračunati. Od skupnega zneska je tožnik nato odštel zneske, ki so mu bili dejansko izplačani, kar je razvidno iz tabele 1 v mnenju oziroma posameznih obračunskih listov plač (A9 - A13).

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. in 286.a členom ZPP. Kot izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 7. 3. 2017, je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se tožnik v 15 dneh lahko s pisno vlogo opredeli do novih navedb in dokaznih predlogov toženke, ki jih bo ta podala na navedbe o načinu obračuna in izplačanih povračilih. Tožnik je skladno s tem sklepom podal vlogo z dne 26. 4. 2017 in nato na naroku 9. 5. 2017 izrecno podal dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke. Zato kršitev pravil o prekluziji ni podana.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 180. člena ZPP, ker naj bi bila tožba nesklepčna in bi jo sodišče prve stopnje zato moralo zavreči. Kdaj predsednik senata izda sklep o zavrženju tožbe, je določeno v prvem odstavku 174. člena ZPP, v katerem pa med razlogi za zavrženje ni naveden primer, ki ga navaja toženka. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava. Res je sicer, da tožnik v tožbenem zahtevku ni navedel vtoževanega zneska, je pa opisno navedel obveznosti toženke, na podlagi katerih je zahtevek določljiv. Res je tudi, da je tožnik v tožbi navedel vrednost spornega predmeta 1.481,20 EUR s pp in da iz v tožbi priloženih dokazov takšna vrednost ni razvidna. Je pa to tožnik storil s prvo pripravljalno vlogo, s katero je v spis vložil izračun svoje terjatve (A6) in skladno s tem izračunom podal tudi zneskovno opredelitev svojega zahtevka. Tožbeni zahtevek se glasi na plačilo 830,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar ne ustreza v tožbi določeni vrednosti spornega predmeta, kar naj se upošteva pri odmeri pravdnih stroškov.

15. Ker je ugotovilo, da je bilo pri odločitvi o tožbenem zahtevku za obdobje od junija 2012 dalje zmotno uporabljeno materialno pravo, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je za to obdobje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ugotovilo je, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, kar tudi ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju ponovno pritegne izvedenca, da izvedensko mnenje dopolni tako, da ob pravilni materialnopravni podlagi ponovno izračuna morebitno prikrajšanje tožnika iz naslova stroškov prehrane za nočno delo ter o zadevi ponovno odloči. Ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo glede na uspeh v pravdi, je bilo zaradi delne razveljavitve sodbe potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških v II. točki izreka sodbe.

16. V preostalem delu (za obdobje do vključno maj 2012) pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.