Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski zadevi v zvezi s prometno nesrečo 14.8.1992, v kateri je tožnik zadobil zvin vratne hrbtenice, udarec v ledveno hrbtenico in glavo ter pretres možganov, razsodilo, da mora tožena stranka, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan povzročitelj nesreče, plačati tožniku 6.428.000 SIT odškodnine z obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. V presežku za plačilo 8.970.000 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ki je revizijsko sporna) mu je prisodilo 4.800.000 SIT od zahtevanih 12.000.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu te sodbe zavrnilo in jo v tem obsegu potrdilo. Tako tudi glede zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za zavrnjeni znesek v višini 7.200.000 SIT.

Le v zvezi z odločitvijo o tej obliki nepremoženjske škode je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da mu dosodi še nadaljnjo odškodnino iz tega naslova v višini 2.500.000 SIT z obrestmi. V obrazložitvi revizije ponovi vse spremembe, ki jih je tožnik doživel zaradi zadobljenih poškodb, in poudari, da je treba pri odmeri odškodnine še posebej upoštevati dejstvo, da je tožnikova dejavnost duhovne narave in da je tako zlasti v poklicnem delovanju (pri delu župnika) bistveno omejen. Prvostopenjsko sodišče očitno ni ovrednotilo odškodnine za bodočo negmotno škodo, ki jo bo ob pričakovani življenjski dobi trpel še 20 do 30 let. Nižji sodišči bi morali odločiti o odškodnini tudi za bodočo nepremoženjsko škodo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Že iz višine prisojenega zneska 4.800.000 SIT je mogoče sklepati, da sta nižji sodišči prisodili odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne le za 7-letno obdobje, ki je minilo od zadobljenih posledic do časa sojenja na prvi stopnji, marveč tudi za bodočo škodo. Sicer pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe posebej pojasnilo, da predstavljajo pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (glej 9. stran sodbe spodaj!). Izrecno se je torej sklicevalo na zakonski predpis, po katerem sodišče prisodi na oškodovančevo zahtevo odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Ko sodišče te zakonske določbe ni še enkrat ponovilo pri obrazložitvi svoje odločbe ob obravnavani obliki škode, to nikakor ne pomeni, da ni upoštevalo bodoče škode. Vsa zadevna obrazložitev je naravnana prav v prihodnost in ne le preteklost. Tudi v sodbi sodišča druge stopnje je zapisano, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo po določilu 203. člena ZOR. Glede tu obravnavane graje torej revizija nima prav.

Pritrditi pa ji tudi ni mogoče v stališču, da je odškodnina prenizko odmerjena. Revizijsko sodišče se namreč strinja s pritožbenim sodiščem, da je bila za obravnavano obliko škode tožniku prisojena višja odškodnina kot v primerljivih primerih, kar zadeva obseg škode, in to prav zaradi tožnikovega poklica, ki ga opravlja, in sploh njegovega omejenega življenja kot intelektualca. Ob danih, objektivnih prizadetostih in omejitvah v fizičnem in duševnem pogledu, nadrobno opisanih v obrazložitvah obeh sodb, je prišla povsem do veljave individualizacija zadoščenja, ki naj ga predstavlja odškodnina, in to prav spričo tožnikovih vsakdanjih stikov z ljudmi, njegovega dušnopastirskega delovanja in njegovega duševnega trpljenja ob tem, ko ne more delovati tako, kakor bi ljudje od njega pričakovali. Posebej je bilo upoštevano tudi to, da je bil tožnik ob nesreči star 37 let. Ta individualizacija pa ne sme preobčutno prestopati mej, ki jih postavljajo odločitve sodišč v podobnih primerih. Tem merilom po prepričanju revizijskega sodišča ustreza prisojena odškodnina kot pravično zadoščenje. Višja odškodnina ne bi bila v skladu z določbo drugega odstavka 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine same (ki je v zadoščenju) pa tudi na to, da ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Reviziji zaradi povedanega ni bilo mogoče ugoditi. Zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), s tem pa tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).