Jedro

Z odločbo z dne 1.9.1970, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968, je bila tožniku stanovanjska zgradba razlaščena in po ZNNZG nacionalizirano zemljišče odvzeto iz posesti. Zakon o razlastitvi iz leta 1968 ne spada med predpise iz 3. člena ZDen, zato je pravilna odločitev, da v postopku denacionalizacije o vračanju stanovanjske hiše ni mogoče odločati in je predmet denacionalizacije lahko le odvzeto zemljišče, ki je prišlo v državno last po predpisu iz 9. točke 9. člena ZDen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 14.2.2006, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 30.12.2004. Z njo je upravni organa odločil, da se upravičencu do denacionalizacije A. za nacionalizirano zemljišče, parc. št. 3 k.o. ..., določi odškodnina v višini 31.527,00 DEM v obveznicah SOD ter nadalje, da se zahtevek za denacionalizacijo hiše B., ki je stala na parc. št. 3 k.o. ..., zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tudi pritožbo drugotožeče stranke SOD in njene pritožbene ugovore, da bi moral upravni organ predmetni denacionalizacijski postopek prekiniti iz razloga, ker postopek za določitev odškodnine za premoženje, ki se vodi pred sodiščem, še ni pravnomočno zaključen. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da Upravno sodišče v Ljubljani vodi postopek za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino od časa razlastitve 1970 dalje in da razlaščenec ni prejel doslej nobene odškodnine. Upravičenje do denacionalizacije ni odvisno od tega, ali je upravičenec prejel odškodnino ali ne, ampak se samo v primeru, da odškodnina presega 30% vrednosti nepremičnine ta upošteva pri denacionalizaciji. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je bilo zemljišče, ki je predmet obravnavanja v tem postopku, vlagatelju zahteve odvzeto iz uporabe in je pozidano ter zato ni mogoča vzpostavitev lastninske pravice na navedenem zemljišču v njegovo korist na podlagi 31. člena ZDen.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče pritrdilo dejanskim ugotovitvam tožene stranke in pravni podlagi na kateri je utemeljila svojo odločitev. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na podlagi podatkov v upravnih spisih pravilno ugotovila, da je tožnik upravičen do denacionalizacije parcele št. 3 k.o. ..., ki je bila nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLJR, št. 52/58 - ZNNGZ) in je na tem zemljišču tožnik obdržal pravico uporabe. Na tem zemljišču je tožnik zgradil hišo B., ki je bila z odločbo o razlastitvi z dne 1.9.1970, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968, tožniku razlaščena in skupaj z zemljiščem tožniku odvzeta iz posesti. Zakon o razlastitvi ni naštet v 3. členu Zakona o denacionalizaciji, ker pa je bil izdan po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 tudi ne gre za predpis, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu s 4. členom ZDen odločati o denacionalizaciji hiše v postopku denacionalizacije. Zato so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo le za zemljišče parc. št. 3 k.o. ... Zavrnilo je tudi ugovor tožeče stranke, da bi ji moralo biti zemljišče vrnjeno v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je zemljišče delno pozidano in na njem stolpnica, del pa predstavlja funkcionalno zemljišče. Zato obstajajo ovire za vračilo v naravi po 32. členu ZDen in pripada tožniku le odškodnina v obliki obveznic.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožbo drugotožeče stranke, ki zatrjuje, da za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče v postopku denacionalizacije ni bilo pogojev, ker sočasno teče pri Okrajnem sodišču v Ljubljani nepravdni postopek in je predmet tega postopka tudi določitev odškodnine za podržavljeno premoženje na podlagi odločbe z dne 1.9.1970. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da za nacionalizirano premoženje tožnik doslej ni prejel nobene odškodnine in mu gre zato odškodnina v obliki obveznic SOD (člen 42. ZDen). Za odločanje o stvari ni pomemben razlog, zakaj v postopku denacionalizacije odškodnina za nacionalizirano zemljišče še ni bila določena in izplačana. ZDen v 1. odstavku 72. člena namreč govori o (ne)upoštevanju danih odškodnin in ne o pravici do odškodnine.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbi ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Po stališču pritožbe je izpodbijana sodba nerazumljiva, ker je sodišče v razlogih navedlo, da je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1998. Prav tako se prvostopno sodišče sklicuje na odločbo o nacionalizaciji z dne 1.9.1900, kar je nesprejemljivo. Sklicevanje na predpise in odločbe iz leta 1998 in 1900 pomeni, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka iz 14. člena 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe 3. odstavka 72. člena ZUS.

Napačna je tudi dejanska ugotovitev prvostopnega sodišča, da naj bi tožnikova hiša na parc. št. 3 k.o. ... ne stala na zemljišču v času podržavljenja. Hiša je imela hišno številko B. ... in zgolj dejstvo, da ni bila vpisana v zemljiški knjigi ne more biti relevantno. Po potrdilu Okrajnega ljudskega odbora z dne 15.11.1960 je bila za hišo določena hišna številka. To je pomembno zato, ker sta tako upravni organ, kot sodišče prve stopnje v postopku nacionalizacije tožnikovih nepremičnin ločila pravno subjektiviteto zemljišča in hiše, ki je stala na njej in neupravičeno zavzela in sprejela stališče, da hiša ni predmet denacionalizacijskega postopka. Napačna je tudi odločitev glede tožnikovega predloga in zahteve za vračilo podržavljene nepremičnine v naravi, v last in posest z vzpostavitvijo lastninske pravice na podlagi 32. člena ZDen, ker naj bi na zemljišču stala stolpnica s funkcionalnim zemljiščem. S tem je štelo, da sta zemljišče in stavba, ki stoji na njem neločljiva celota, po drugi strani pa loči med nacionalizacijo zemljišča in hiše, ki je na njem stala in nepremičnini obravnava kot dve ločeni enoti.

Napačna je tudi odločitev v zvezi s tožbenim ugovorom, da vrnitev nepremičnine v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice na spornem zemljišču ni možna. Pri tem se pritožba sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-130/01 z dne 23.5.2002, kjer je bilo sprejeto stališče, da se upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno do leta 1963, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti. Iz prvostopne sodbe izhaja, da naj bi bilo zemljišče parc. št. 3 k.o. ... v naravi le delno pozidano. To pomeni, da bi moral že upravni organ v postopku denacionalizacije rešiti vprašanje parcelacije in ugotoviti, kateri del nepremičnine je moč vrniti v naravi in kateri ne. Pritožbi prilaga aktualno kopijo katastrskega stanja, iz katere je razvidno, da je objekt, ki ga je zgradil tožnik v letu 2002 vrisan v katastru in je v tej kopiji tudi označen z modro barvo. Katastrski podatki kažejo na utemeljenost tožnikove zahteve za vračilo podržavljene nepremičnine v last in posest v skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZDen.

Drugotožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbeni ugovor, da je bilo denacionalizacije odločeno preuranjeno. Sklicuje se na 1. odstavek 72. člena ZDen, ki določa, da se odškodnine dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona ter odškodnine dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, ki je določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo razen, če so presegle 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. Ker postopek za določitev odškodnine še ni pravnomočno zaključen, ni mogoče preveriti, ali odškodnina presega 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. Ker sočasno teče nepravdni postopek tudi za določitev odškodnine za iz posesti odvzeto zemljišče, ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se odškodnina v predmetnem denacionalizacijskem postopku ne upošteva, ker vlagatelj doslej še ni prejel nobene odškodnine. Zato predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

V pritožbenem postopku je svojo udeležbo prijavila Mestna občina Ljubljana kot stranka z interesom.

Glede na to, da teče pri Okrajnem sodišču nepravdni postopek za določitev odškodnine za nedovoljeno hišo B. ... v L., stoječo na parceli 3 k.o. ..., ima Mestna občina Ljubljana pravni interes, da se udeležuje upravnega spora, saj odločitev v upravnem sporu vpliva tudi na pravice in obveznosti Mestne občine Ljubljane, ki jih ima v nepravdnem sodnem postopku.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta v 1. odstavku 7. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Pritožbeno sodišče torej o pritožbah, vloženih pred uveljavitvijo ZUS-1, ki glede na določbo 2. odstavka 107. člena ostanejo pritožbe, odloča po ZUS-1. Pritožbi nista utemeljeni.

V 3. točki 1. odstavka 75. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih torej utemeljevanje pritožbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker po presoji pritožbenega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče ugotavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, saj je določitev oprlo na dejanske ugotovitve v upravnem postopku, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je sodišče izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev: tožniku je bilo zemljišče parc. št. 3 k.o. ... podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in je zato materialnopravno pravna podlaga za denacionalizacijo izkazana na podlagi 9. točke 3. člena tega zakona. Naslednja dejanska ugotovitev je, da je bila na tem zemljišču potem, ko je tožnik obdržal na njem pravico uporabe, zgrajena stanovanjska hiša B., in da je imel tožnik na njej lastninsko pravico. Z odločbo Skupščine občine L.Š. z dne 1.9.1970, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968, je bila tožniku stanovanjska zgradba razlaščena in nacionalizirano zemljišče odvzeto iz posesti. Zakon o razlastitvi iz leta 1968 ne spada med predpise iz 3. člena ZDen, zato je pravilna odločitev, da v postopku denacionalizacije o vračanju stanovanjske hiše ni mogoče odločati. Pritožbeni ugovor, da načelo superficies solo cedit zahteva, da bi morala biti stavba in zemljišče skupaj obravnavana v postopku denacionalizacije, ni utemeljen. Tudi ZNNZG je ločeno obravnaval zemljišča in stavbe in je zato v primerih, ko je bilo zemljišče podržavljeno, na njem pa je bila stavba, ki ni zapadla pogojem nacionalizacije, lastnik obdržal lastninsko pravico na stavbi, na zemljišču pa pravico uporabe. To je bilo praviloma posvedočeno tudi v zemljiški knjigi, kjer se je zemljišče brez stavbe vpisalo pod zemljiškoknjižno telo I, stavba brez zemljišča pod zemljiškoknjižno telo II, v C listu pa se je vpisala pravica uporabe na zemljišču na ime lastnika stanovanjske hiše, dokler stoji na njem stavba. Ker stanovanjska stavba ni bila podržavljena pod ZNNZG, ampak je prešla v državno last po Zakonu o razlastitvi iz leta 1968, je materialnopravno pravilno stališče, da stavba ne more biti predmet denacionalizacije, ker ta predpis ni v smislu določb 3. člena ZDen podlaga za denacionalizacijo.

Glede pritožbenega ugovora, da bi morala biti nepremičnina tožniku vrnjena v naravi, pritožbeno sodišče, glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, kateremu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je na zemljišču, ki je bilo podržavljeno sedaj stanovanjska stavba s funkcionalnim zemljiščem, meni, da ni pogojev za uporabo 31. člena ZDen in za vračanje nepremičnine v naravi.

Pritožbeni očitek, da je sodba druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo postopka je neutemeljen, saj se pritožba sklicuje na očitne pisne pomote in napačne navedbe letnic zakonov, ki so bili uporabljeni, ter napačni datum odločbe. Gre za očitne pisne pomote, ki na odločitev niso mogle vplivati in ne predstavljajo bistvene kršitve postopka, ki jih uveljavlja tožeča stranka.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede drugotožeče stranke. Na vse tožbene ugovore je sodišče pravilno odgovorilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče, da sočasen nepravdni postopek ne more vplivati na odločanje v postopku denacionalizacije. Dejanska ugotovitev je, da tožnik ni dobil za razlaščeno premoženje nobene odškodnine. Okoliščina, da uveljavlja tudi odškodnino v nepravdnem postopku ne pomeni, da bi moral biti zaradi tega denacionalizacijski postopek prekinjen, saj mu odškodnina še ni bila izplačana in je pravilno stališče sodišča, da zgolj pravica ali možnost zahtevati odškodnino tudi po drugi pravni podlagi, ne omejuje odločanja v tem postopku. Tožnik bo v primeru uspeha dobil odškodnino, ki bo pravična in odmerjena na podlagi predpisov, ki bodo uporabljeni pri njeni odmeri. Predvsem pa mora biti odškodnina pravična, kar pomeni, da bo v primeru, ko bo sodišče tehtalo in določalo odškodnino moralo upoštevati, da pri določitvi odškodnine tožnik ne more biti obogaten, če pa mu gre odškodnina po dveh pravnih temeljih ni razloga zato, da bi po tistem pravnem temelju, ki je izkazan v postopku denacionalizacije in je o njem mogoče odločiti, čakali na odločitev sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo obe neutemeljeni pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).