Jedro

Glede na to, da denacionalizacijski upravičenec za svoje nacionalizirano premoženje doslej ni prejel nobene odškodnine, mu gre odškodnina v obliki obveznic SOD (čl. 42 ZDen). Sodišče pri tem pripominja, da za odločanje v stvari ni pomemben razlog, zakaj v postopku nacionalizacije odškodnina za nacionalizirano zemljišče še ni bila določena in izplačana. ZDen v 1. odstavku 72. člena namreč govori o (ne)upoštevanju danih odškodnin in ne o pravici do odškodnine.

Izrek

1. Zadevi U ... in U ... se združita tako, da postane vodilni spis opr. št. .... 2. Tožba tožeče stranke A.A. se zavrne. 3. Tožba tožeče stranke Slovenske odškodninske družbe d.d. A. se zavrne. 4. Zahteva tožeče stranke A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče je ugotovilo, da se pri tem sodišču zoper isto odločbo Ministrstva za okolje in prostor vodita dva postopka in sicer pod opr. št. U ... tožba tožeče stranke A.A. in pod opr. št. U ... tožba tožeče stranke Slovenske odškodninske družbe d.d. A.. Sodišče je zato s sklepom v skladu s 1. odstavkom 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odl.US - ZUS) postopka, ki se vodita o istem predmetu združilo v skupno obravnavo in odločanje.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo A.A. (v nadaljnjem besedilu prvotožeča stranka) in pritožbo Slovenske odškodninske družbe d. d. A. (v nadaljnjem besedilu drugotožeča stranka) zoper odločbo Upravne enote A., Izpostava B. št. ... z dne 30. 12. 2004, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da se upravičencu do denacionalizacije A.A. za nacionalizirano zemljišče parc. št. 206/2 v izmeri 771 m2, vl. št. 1188 k.o. C., določi odškodnina v višini 31.527,00 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (točka I izreka). Zavezanec za plačilo odškodnine je Slovenska odškodninska družba, ki je dolžna izročiti obveznice v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (točka II izreka). Pod točko III izreka pa je odločila, da se zahtevek za denacionalizacijo hiše, ... 3, ki je stala na parc. št. 206/2 k.o. C. zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku pred organom prve stopnje ugotovljeno, da je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije podržavljeno A.A. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je omenjeni na navedenem zemljišču obdržal pravico uporabe ter da je nato na zemljišču zgradil hišo ... 3. Hiša je bila nato skupaj z zemljiščem z odločbo z dne 1. 9. 1970 izdano na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968 razlaščena zaradi ugotovljenega splošnega interesa za izgradnjo stanovanjske stolpnice, hiša je bila porušena, pravica uporabe na zemljišču pa odvzeta z že omenjeno odločbo. Zakon o razlastitvi iz leta 1968 ni naštet kot podlaga za denacionalizacijo v 3. členu ZDen, saj je bil navedeni zakon izdan po uveljavitvi Ustave iz leta 1963, ne gre pa tudi za primer iz 4. člena ZDen, zato je upravni organ prve stopnje zaključil, da za denacionalizacijo predmetne hiše pravna podlaga ni podana in je zahtevo za denacionalizacijo navedene hiše zavrnil. Glede zemljišča pa je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je pravna podlaga za denacionalizacijo podana, saj je bilo navedeno zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958, pravica uporabe pa je bila nato odvzeta z odločbo z dne 1. 9. 1970 in s tem sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, ki je v zadevi že odločilo s svojo sodbo opr. št. ... z dne 6. 11. 2002. Navedeno zemljišče je sedaj pozidano, zato vrnitev v naravi ni mogoča, zato je upravni organ, potem ko je ugotovil vrednost zemljišč, za navedeno zemljišče določil odškodnino in sicer v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Kot neutemeljene je zavrnil pritožbene ugovore A.A., ki se nanaša na odločitev prvostopnega organa, da ni podana podlaga za denacionalizacijo hiše, ki je stala na parc. št. 206/2 k.o. C.. Iz spisne dokumentacije namreč izhaja, da predmetna hiša ni bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Iz listin namreč izhaja, da je bilo nacionalizirano le zemljišče, medtem ko hiša ni bila nacionalizirana. V zvezi z ugovorom nanašajočim se na višino odškodnine je navedla, da je bila odškodnina določena v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oz. premoženja (Uradni list RS, št. 32/92 in 26/00, v nadaljnjem besedilu Navodilo o merilih za ocenjevanje) in sicer delno kot zazidano, delno pa kot nezazidano stavbno zemljišče. Pri tem je upravni organ v skladu z 12. členom Navodila o merilih za ocenjevanje za zazidano stavbno zemljišče štel še dvakratno površino stavbišča porušene hiše ... 3. Upravni organ je postopal v skladu z navedenim navodilom, zato niso utemeljeni pritožbeni ugovori tožeče stranke iz katerih izhaja, da bi upravni organ moral najprej ugotavljati velikost funkcionalnega zemljišča k navedenemu objektu in v ta namen izvajati dokazni postopek. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene ugovore Slovenske odškodninske družbe, ki v pritožbi navaja, da bi moral upravni organ predmetni denacionalizacijsi postopek prekiniti iz razloga, ker postopek določitve odškodnine za premoženje, ki se vodi pred sodiščem še ni pravnomočno zaključen. V upravnem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da Okrajno sodišče v A. vodi postopek za določitev odškodnine za razlaščeno nepremično od razlastitve, to je od leta 1970 dalje in da vlagatelj ni prejel do sedaj še nobene odškodnine in nadaljuje, da upravičenost do denacionalizacije ni odvisna od tega, ali je upravičenec prejel odškodnino ali ne, ampak se samo v primeru, da odškodnina presega 30% vrednosti nepremičnine ta upošteva pri denacionalizaciji. Ker vlagatelj še ni prejel nobene odškodnine je upravni organ v predmetnem denacionalizacijskem postopku pač ni upošteval. Odgovorila je tudi na odgovor tožeče stranke A.A. na pritožbo Slovenske odškodninske družbe, da je bilo v konkretni zadevi ugotovljeno, da je bilo zemljišče, ki je predmet navedenega postopka, vlagatelju odvzeto iz uporabe in je pozidano, zaradi česar vzpostavitev lastninske pravice na navedeni nepremičnini v njegovo korist na podlagi 31. člena ZDen ni mogoča. Prvotožeča stranka v tožbi navaja, da je bila nepremičnina parc. št. 206/2 k.o. C. nacionalizirana z odločbo ObLO A. z dne 1. 9. 1959. V seznamu, ki je sestavni del te odločbe je navedeno, da je predmet odvzema parc. št. 206/2, pri tem pa ni izrecno navedeno, da hiša, ki je v trenutku izdaje odločbe nedvomno že stala na tej parceli, ni predmet nacionalizacije. Iz dikcije Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je sklepati, da so bile predmet nacionalizacije po navedenem predpisu ne samo zemljišča temveč tudi stavbe zgrajene na njih. Izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve o tem, zakaj sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka denacionalizacijo zemljišča parc. št. 206/2 k.o. C. in denacionalizacijo hiše, ki je stala na isti parcelni številki, obravnavala ločeno. Že po splošnih predpisih stvarnega prava namreč zemljišče in hiša, ki stoji na njem, tvorita neločljivo celoto, zato ju ni mogoče obravnavati ločeno. V nadaljevanju ugovarja načinu denacionalizacije, saj bi morala tožena stranka upoštevaje določbo 31. člena Zakona o denacionalizaciji glede na to, da je tožeča stranka na zemljišču parc. št. 206/2 obdržala pravico uporabe po aktu o nacionalizaciji vzpostaviti lastninsko pravico v njegovo koristi, tako na zemljišču kot na novozgrajeni stavbi. V nasprotju s samim seboj pa je tudi zatrjevanje tožene stranke, da je sporno zemljišče delno pozidano, tako da zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, kar predstavlja oviro po 32. členu Zakona o denacionalizaciji. S tako argumentacijo tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, odločba pa je tudi nejasna in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Drugotožeča stranka Slovenska odškodninska družba d.d., A. izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da po zatrjevanju tožene stranke za sporno parcelo, v naravi nezazidano stavbno zemljišče, ki je bilo odvzeto iz posesti na podlagi odločbe Oddelka za družbene službe in splošne zadeve Skupščine občine A. z dne 1. 9. 1970, pri Okrajnem sodišču v A. še zmeraj teče postopek za določitev odškodnine za razlastitev predmetnega nezazidanega stavbnega zemljišča pod opr. št. ..., saj postopek še ni bil pravnomočno končan. Glede na navedeno sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka izpodbijano odločbo izdala preuranjeno. Upravni organ prve stopnje bi moral v smislu določbe 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku vprašanje odškodnine šteti kot predhodno vprašanje in zato postopek prekiniti do zaključka postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v A.. Prvi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji določa, da se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegale 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Glede na dejstvo, da postopek o določitvi odškodnine še ni bil pravnomočno zaključen, ni mogoče preveriti ali odškodnina presega 30% vrednosti predmetne podržavljene nepremičnine. Glede na navedeno ugovarja stališču tožene stranke, da se odškodnina v predmetnem denacionalizacijskem postopku ne upošteva, ker vlagatelj za nacionalizirano premoženje še ni prejel nobene odškodnine. Zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovorih na tožbi vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo prvo tožeče stranke in tožbo drugo tožeče stranke, kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa za denacionalizacijo B.B. ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbene ugovore tožečih strank. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odl.US - ZUS). V zvezi z tožbenimi ugovori pa še dodaja: Ad 2.: Ugovori prvotožeče stranke so neutemeljeni. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je bila na podlagi pravnomočne odločbe ObLO A. z dne 12. 6. 1956 na spornem zemljišču vknjižena lastninska pravica na ime tožeče stranke. Sporno zemljišče je bilo tožeči stranki na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1998 nacionalizirano, tožeča stranka pa je na nevedenem zemljišču obdržala pravico uporabe. Sporno zemljišče je bilo tožeči stranki odvzeto iz posesti skupaj s hišo ... 3, ki jo je na spornem zemljišču zgradila tožeča stranka z odločbo o razlastitvi z dne 1. 9. 1970, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968. Ugovor tožeče stranke, da ji je bila hiša ... 3, zgrajena na zemljišču 206/2 k.o. C. nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 ni utemeljen. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska namreč izhaja, da sporna hiša v času nacionalizacije ni bila vpisana v zemljiško knjigo, iz odločbe o nacionalizaciji ObLO A z dne 1. 9. 1900 pa tudi ne izhaja, da bi bila predmet nacionalizacije poleg sporne parcele št. 206/2 k.o. C. tudi na njej stoječa hiša ... 3. Ugovor tožeče stranke, da ji je bila z odločbo z dne 1. 9. 1959 nacionalizirana tudi hiša ... 3 tako ni utemeljen. Hiša ... 3 je bila tožeči stranki razlaščena na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68) dne 1. 9. 1970, Zakon o razlastitvi pa ni naštet v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 ter 66/00 - ZDen). Po določbi 4. člena ZDen je sicer možna denacionalizacija, če je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, kar pa kot je bilo tožeči stranki obrazloženo ne izhaja iz upravnega spisa. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo stanovanjske hiše ... št. 3 ampak le glede zemljišča parc. št. 260/2 k.o. C..

Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke v zvezi z vračilom spornega zemljišča v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice. Zemljišče s parc. št. 206/2 k.o. C. je v naravi delno pozidano, saj na njem stoji stolpnica, del pa predstavlja funkcionalno zemljišče, zato obstajajo tudi po mnenju sodišča ovire za vračilo po 32. členu ZDen. Uporaba 31. člena pa glede na to, da je bila stanovanjska hiša tožeče stranke razlaščena in porušena, sporna parcela pa odvzeta iz njegove posesti, v konkretnem primeru ne pride v poštev, kar je bilo tožeči stranki že obrazloženo.

Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, vrnitev spornega zemljišča v naravi upoštevaje določila 32. člena ZDen ni mogoča, sodišče pa tožeči stranki tudi pojasnjuje, da upravni organ v postopku denacionalizacije ni pristojen za kakršnokoli odločanje o veljavnosti razlastitvenih odločb o nacionalizaciji oziroma odvzemu premoženja, ki je predmet denacionalizacije Ad 3.: Ugovor drugotožeče stranke ni utemeljen. V zadevi ni sporno, da Okrajno sodišče v A. vodi postopek za določitev odškodnine za nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. S sklepom Okrajnega sodišča v A. ... z dne 28. 4. 1995 ta postopek prekinjen, med ostalim tudi zaradi ustavne pritožbe, ki je bila vložena zoper sodno odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. ... z dne 6. 5. 1993, s katero je bila zavrnjena tožba tožeče stranke zaradi ugotovitve ničnosti odločbe Oddelka za družbene službe in splošne zadeve Občine A. z dne 1. 9. 1970 o razlastitvi nepremičnin, med katerimi je tudi parcela št. 260/2 k.o. C., ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da za nacionalizarano parcelo 206/2 k.o. C., ki je bila tožeči stranki dne 1. 9. 1970 odvzeta iz posesti, tožeči stranki doslej ni bila niti določena niti izplačana odškodnina. Denacionalizacija po Zakonu o denacionalizaciji je vrnitev podržavljenega premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi in na način naveden v Zakonu o denacionalizaciji. Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (čl. 2/2 ZDen). Odškodnine dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen ter odškodine dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen, se pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen ne upoštevajo, razen če so presegale 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Glede na to, da denacionalizacijski upravičenec za svoje nacionalizirano premoženje doslej ni prejel nobene odškodnine mu gre odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (čl. 42 ZDen). Sodišče pri tem pripominja, da za odločanje v stvari ni pomemben razlog, zakaj v postopku nacionalizacije odškodnina za denacionalizirano zemljišče še ni bila določena in izplačana. ZDen v 1. odstavku 72. člena namreč govori o (ne)upoštevanju danih odškodnin in ne o pravici do odškodnine.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo prvotožeče stranke in tožbo drugotožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Ad 4.: Pri odločanju o stroških postopka je sodišče v skladu s 16. členom ZUS uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04 - ZPP). Prvotožeča stranka je v tem postopku prijavila svoje pravdne stroške, ker prvotožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela po določbah ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov postopka in je zato sodišče zavrnilo njen stroškovni del zahtevka.