Jedro

Za presojo vprašanja lastninske pravice po ZGJS je odločilno, ali so to infrastrukturni objekti, namenjeni izvajanju gospodarske javne službe, po ZLNDL pa, kdo je imel ob njegovi uveljavitvi pravico uporabe. Ta je bila glede na svojo naravo in tudi način prenosa drugačna od klasične lastninske pravice. Bistveno je bilo, katera družbena oseba je ta sredstva uporabljala in z njimi opravljala družbeno funkcijo.

Obrazložitev

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (to je v II., III. In IV. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe. Tožbo je v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, ki po njenem mnenju predstavljajo javno infrastrukturo, namenjeno izvajanju gospodarskih javnih služb (v nadaljevanju sporne nepremičnine), ter v delu, v katerem je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodb, s katerimi so tožene stranke s temi nepremičninami razpolagale ter ugotovitev neveljavnosti njihovih vknjižb lastninske pravice v zemljiški knjigi in njihov izbris, zavrglo. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se na podlagi te sodbe pri teh nepremičninah izrecno in nepogojno dovoljuje vpis na tožečo stranko, in podredni tožbeni zahtevek, da so ji tožene stranke dolžne izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi vpisala kot njihova lastnica. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka prvo tožene stranke v višini 9.276,82 EUR, drugo in tretje toženi stranki skupaj pa v višini 4.796,77 EUR,

(2) Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da tožbeni zahtevki nimajo narave lastninske tožbe po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in spremembe; SPZ). Tožeča stranka zatrjuje, da ima sama dejansko oblast nad temi nepremičninami, da pa je prišlo do napake pri vpisu v zemljiško knjigo, kjer bi morala biti vpisana tožeča stranka. Odločilno vprašanje je, ali je tožeča stranka lastnica nepremičnine, ki so predmet postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo določbo 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/1993 s spremembami; ZGJS), saj ta ne določa pogojev za pridobitev lastninske pravice, pač pa le postopek njenega vpisa. Ta lastninsko pravico le deklarira in ne konstituira. Če sodišče meni, da je pristojno zemljiškoknjižno sodišče, pa bi mu moralo zadevo odstopiti. Opozarja, da je sodišče napačno uporabilo tudi njegov 5. odstavek, ki ureja finančne prispevke pravnih in fizičnih oseb. Financiranje, ki izhaja iz pogodbe z dne 10. novembra 1965, je financiranje komunalnega prispevka na način, da se zgradi komunalna infrastruktura, ne pa financiranje po 4. in 5. odstavku navedenega člena. Prav tako sodišče napačno razume 3. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami; ZLNDL), saj pogoj vpisa pravice uporabe ni določen kot pogoj za pridobitev lastninske pravice. Prvo tožena stranka se je v zemljiško knjigo vpisala na podlagi pravice uporabe, ki pa je ni imela. Zato je tak vpis napačen. Ta je bila prenesena le kot pravica za gradnjo. Ker prvotoženec ni pridobil lastninske pravice, je tudi njegovi pravni nasledniki niso mogli. Nasprotuje zaključku sodišča, da nima pravnega interesa za ugotovitev svoje lastninske pravice in zavrženju tožbe, ter opozarja, da sporne nepremičnine nedvomno predstavljajo javno dobro ter da je neobstoj pravnega nasledstva le eden od razlogov, ki utemeljuje napačnost vpisa v zemljiško knjigo. Iz obrazložitve sodišča se ne da razbrati, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo, zato sodbe v tem delu ne more preizkusiti. Sklicujoč se na obstoječo sodno prakso, pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in v tem primeru predlaga opravo obravnave pred drugim sodnikom ter priglaša stroške pritožbe.

(3) Prva tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija tistega dela sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je to dovolilo spremembo tožbe, zato je v tem delu odločitev postala pravnomočna.

(6) V izpodbijanem delu odločbi sodišča prve stopnje pritožba utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in neobrazloženost. Svojo odločitev sodišče opira na določbo 92. člena SPZ, ki ureja reinvidikacijsko tožbo – tožbo lastnika za vrnitev svoje stvari od njenega posestnika. Tožnica s tožbo zahteva v prvi vrsti ugotovitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah, podredno pa izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker je prva, pa tudi druga tožena stranka s spornimi nepremičninami razpolagala, zahteva tudi ugotovitev ničnosti pogodb in neveljavnosti vpisa druge in tretje tožene stranke, kar utemeljuje kot razpolaganje z javnim dobrim oz. stvarmi, ki so njena last ter izbris vpisov v zemljiški knjigi, katerih podlaga so te pogodbe. Primarni tožbeni zahtevek opira na ZGJS, ki ureja lastninjenje infrastrukturnih objektov, namenjenih izvajanju gospodarskih javnih služb, subsidiarno pa še na ZLNDL, ki ureja lastninjenje nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe. Tovrstne tožbe pa ni opredeliti kot tožbe za varstvo lastninske pravice, pač pa kot spor o stvarni pravici na nepremičninah, za katere je po izrecni določbi 2. odstavka 481. člena ZPP izključena uporaba pravil postopka v gospodarskih sporih.

(7) 76. člen ZGJS določa, da z dnem njegove uveljavitve postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti gospodarskih javnih služb (68. člen ZGJS). Na ta način se infrastruktura lastnini tudi, če je bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali je bila neodplačno prenesena na organizacije, ki gospodarske javne službe izvajajo, izjemoma pa ne, če so bila financirana s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na drugačen način.

(8) Napačno je razumevanje sodišča prve stopnje, da je treba za pridobitev lastninske pravice po tem členu doseči vpis v zemljiško knjigo. Gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, to je z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev oz. v tem primeru z njegovo uveljavitvijo (1). Tožeča stranka bi sicer ob uveljavitvi ZGJS (02. julij 1993) morda lahko vpis v zemljiško knjigo dosegla, če bi priložila pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice (2). Nikakor pa določb zakona ni mogoče razumeti na način, da če tega ni storila (še manj v enoletnem roku iz 79. člena ZGJS, ki določa le uskladitev ureditve gospodarskih javnih služb z določbami zakona), na infrastrukturi nima (več) lastninske pravice. Vpis v zemljiško knjigo je v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona le deklaratorne narave, pravico le objavlja, ne pa je ustvarja (konstituira). Spričo vpisa druge in tretje tožene stranke v zemljiški knjigi pa vpisa nase brez ustrezne sodbe ne more doseči. Za presojo lastništva spornih nepremičnin je odločilno le, ali so infrastruktura, namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb, ali ne, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, in če so, s čigavimi sredstvi so bila financirana. Če je del sredstev prispevala prva tožena stranka (oz. njen zatrjevani pravni prednik), bi sicer to lahko bil izključujoč razlog po 4. odstavku tega člena, ni pa temu nujno tako, kot meni sodišče prve stopnje. Če jih je dobila povrnjene s kupnino za prodana stanovanja in poslovne prostore, kot je zatrjevala tožeča stranka (3), ali prispevek predstavlja plačilo česa drugega, to ni (so)financiranje po 4. odstavku omenjenega člena, ki bi lastninsko pravico tožeče stranke izključevalo. Tovrstno sofinanciranje tudi ne gre opredeliti kot sredstva solidarnosti ali vzajemnosti oz. sredstva iz sistema za financiranje dejavnosti posebnega družbenega pomena, kjer bi se razmerja urejala s pogodbo po 5. odstavku omenjenega člena. Določb ZGJS tudi ni mogoče razumeti na način, da bi kot predpostavko za dopustnost tožbe na ugotovitev lastninske pravice določale poizkus vpisa direktno na podlagi zakona (s predložitvijo pisne izjave). Dopustnost tožbe za ugotovitev lastninske pravice se presoja po splošnih predpisih, to je izpolnjevanju pravnega interesa (180. člen ZPP), ki ga je tožeča stranka utemeljevala z možnostjo vpisa v zemljiško knjigo, za katerega potrebuje sodno odločbo.

(9) Tudi določbe ZLNDL, ki so glede na ZGJS subsidiarne narave, saj urejajo le lastninjenje nepremični v družbeni lastnini, ki se niso lastninile po drugih zakonih (1. odstavek 1. člena ZLNDL), ne določajo konstitutivnosti vpisa pravice uporabe za pridobitev lastninske pravice, niti poizkusa direktnega vpisa kot predpostavke dovoljenosti oz. utemeljenosti tožbe. Lastninska pravica se je pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise (4). Njena narava je bila drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos – vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Odločilno je, katera družbena oseba je ta sredstva imela v posesti, jih uporabljala in z njimi opravljala družbeno funkcijo (5), česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Le ta namreč lahko postane lastnik teh nepremičnin.

(10) Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je treba za dopustnost odločanja o ugotovitvenih tožbah izkazati pravni interes. A izbrisne tožbe, s katero se poleg ugotovitve ničnosti zahteva tudi izbris v zemljiški knjigi opravljenih vpisov, kot jo je oblikovala tožeča stranka, ni mogoče uvrstiti med ugotovitvene tožbe. Zato si v tem delu razlogi sodišča prve stopnje pridejo sami v seboj nasprotje, jasno pa ni niti, v katerem delu sodišče tožbene zahtevke tožnice šteje kot oblikovalne. Kot že povedano, je tožnica svoj pravni interes zatrjevala in ga utemeljevala na možnosti vpisa v zemljiško knjigo, ne pa na morebiti pravnem (ne)nasledstvu med GZ G. in prvo toženo stranko. Morebiten neobstoj tega je lahko razlog, zakaj prva tožena stranka ni imela pravice uporabe, na podlagi katere je bila v zemljiško knjigo vpisana njena lastninska pravica in je takšen vpis posledično napačen, nikakor pa ni argument zavrženja tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala še, da se na podlagi sodbe izrecno in nepogojno dovoljuje pri teh nepremičninah njen vpis v zemljiški knjigi, in podredno, da so ji tožene stranke dolžne izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo in se pri tem sklicevalo zgolj na neobstoj njene lastninske pravice. Ta zavrnitve ne more utemeljevati, saj izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oz. dovolitev vpisa ni lastna zakonski pridobitvi lastninske pravice, pač pa pravnoposlovni. Zaradi navedenih pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

(11) Na podlagi navedenega se pokaže, da je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, sodbo in sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika (354., 355. in 356. člen ZPP), saj šteje, da so navedene pomanjkljivosti takšne narave, da jih samo ne more odpraviti. To namreč terja ponovno in celovito presojo trditev in dokazov pravdnih strank glede na zgoraj navedena materialnopravna izhodišča. Le zoper v skladu s tem obrazloženo sodno odločbo bo strankama lahko zagotovljena tudi (učinkovita) pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Ker je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, na posamezne pritožbene navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo.

(12) Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja še, da so razlogi sodišča prve stopnje, ki spornim nepremičninam ne priznava statusa javnega dobra, pravilni. Ker ne gre za nepremičnine državnega pomena, tega statusa niso pridobile ex lege (212. člen Zakona o graditvi objektov, Ur. l. RS, št. 110/2002 s spremembami; ZGO-1), postopka po 213. členu ZGO-1 pa tožeča stranka ni izpeljala. Na presojo pa ne more vplivati niti čas njihovega nastanka, ta sam po sebi ne podeli statusa javnega dobra, četudi gre za nepremičnine, ki so bile v splošni rabi.

(13) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so sporne nepremičnine objekti, namenjeni opravljanju javne gospodarske službe in zato lastnina tožeče stranke. Če temu ni tako, pa tudi, ali je imela tožeča stranka na teh nepremičninah ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe in s tem lastninsko pravico. Če sta prvo in drugo tožena stranka razpolagali z nepremičninami, ki so last tožeče stranke, bo za ničnost njunega razpolaganja treba ugotoviti še slabo vero pridobitelja in posledično odločiti o neveljavnosti njegovega vpisa v zemljiški knjigi.

(14) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 240. (2) 3. odstavek 76. člena ZGJS.

(3) Pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 05. septembra 2007, primerjaj VSK Sodba Cp 750/2009. (4) Primerjaj M. Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. Dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2009, str. 83. (5) Primerjaj ibidem, str. 84, 85 in 86, sklep II Ips 262/2009.