Jedro

Zaradi negativnih trendov v poslovanju se je uprava tožene stranke odločila za reorganizacijo in zmanjšanje števila zaposlenih. V komerciali, kjer je delala tožnica, je postalo trajno nepotrebno delo 15 delavcev, delovno mesto, na katerem je delala tožnica, je bilo ukinjeno. Iz tega razloga je utemeljeno prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je: zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2001 nezakonita, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 10. 2009 in ji še traja, da se redna odpoved tožene stranke odpravi in se ji nalaga, da tožečo stranko v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pozove nazaj na delo in ji za čas od 18. 10. 2009 do vrnitve na delo vpiše v delovno knjižico delovno dobo, ji izplača plačo kot bi jo prejemala, če ne bi bilo odpovedi in ji odvede predpisane prispevke in davke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje (točka I izreka), zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožeči stranki preneha delovno razmerje z dnem 26. 1. 2010, da ji je tožena stranka dolžna, čas od 18. 10. 2009 do 26. 1. 2010 vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo, ji izplačati odpravnino v znesku 185,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2009 dalje in ji izplačati odškodnino skladno s členom 118 ZDR v višini 27.919,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje (točka II izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki bruto znesek 2.773,76 EUR in sicer bruto zneske z dospelostjo zneska 50,00 EUR od 1. 1. 2009 dalje, zneska 558,72 EUR od 18. 10. 2009 dalje, zneska 2.095,20 EUR od 18. 10. 2009 dalje in zneska 69,84 EUR od 1. 1. 2009 dalje ter od vseh teh bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, ter preostale neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti dalje do plačila, v 8 dneh nakazati tožnici (točka III/1 izreka), zavrnilo pa je obrestni zahtevek od zneska 558,72 za čas od 1. 7. 2008 do 17. 10. 2009 in od zneska 2.095,20 EUR za čas od 1. 7. 2009 do 17. 10. 2009 (točka III/2 izreka), odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 466,26 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje izjavam in utemeljitvam tožeče stranke ni sledilo in se je oprlo izključno na izpoved prič tožene stranke, vendar njihovih izpovedb ni upoštevalo v celoti. Tako je priča I.K. v svoji pisni izjavi zapisala, da naj bi se z vstopom v Evropsko unijo bistveno zmanjšal obseg del in nalog na področju preverjanja porekla in priprave izjav. Tako bi tožena stranka morala ukrepati že v letu 2005 ali pa vsaj v letu 2006 in odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožnici, ker naj bi se takrat, kot so izpovedale priče in je v obrazložitev povzelo sodišče, bistveno zmanjšal obseg tožničinega dela. Tedaj tožnica tudi ni imela večjih zdravstvenih težav in bi bila odločitev tožene stranke takrat veliko bolj racionalna in logična. Ker tožena stranka tudi v letu 2007, ko naj bi ugotavljala zmanjšan obseg dela na delovnem mestu „poslovni analitik“, ni ukrepala, to kaže na to, da ukinitev tega delovnega mesta tudi v letu 2009 ni bila potrebna. Tako je utemeljen tožničin ugovor, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izključna posledica tožničine dalj časa trajajoče odsotnosti z dela zaradi bolezni. Tožena stranka kljub tožničinim pozivom, da naj ji pomaga pri uveljavljanju pravic pri ZPIZ, ni hotela sodelovati. Tako so povsem neutemeljene utemeljitve, da naj bi tožena stranka tožnici že leta 2007 iskala možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu, kar naj bi dokazovalo, da odpoved v januarju 2009 ni bila posledica dalj časa trajajočega bolniškega staleža (od oktobra 2007 do avgusta 2008), temveč objektivnih okoliščin dokončnega in bistveno zmanjšanega obsega dela in ukinitev delovnega mesta. V kolikor bi se tožeči stranki iskala možnost zaposlitve, bi se ji poiskala dela in naloge v komerciali, kjer je tožnica že delala in je delo poznala. Poleg tega je šele na naroku za glavno obravnavo dne 26. 1. 2010 izvedela, da je tožena stranka pripravljala odprtje novega delovnega mesta v komerciali in skladišču, ki naj bi se odprlo 1. 3. 2009. Tako bi tožena stranka tožnico lahko prerazporedila na nova dela in naloge, ki jih je odpirala, in ji s tem ohranila zaposlitev. Tožnica ni ves čas delala le na delih preverjanja porekla blaga in spremljanja carinske zakonodaje, prav tako pa tudi ni ponujenega delovnega mesta v začetku oktobra 2007 odklonila, saj ji to delovno mesto ni bilo ponujeno skladno s določilom 90. člena ZDR. Tožnica je podala le pomisleke glede na svojo strokovno usposobljenost za opravljanje dela, ki se je neformalno ponujalo. Ker se je bila pripravljena v tej smeri izobraževati, ji je vodja notranje revizije J.K. posredovala literaturo, a tožena stranka je, ne da bi o tem obvestila tožnico, že v začetku leta 2008 za to delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugo delavko. Ker je tožnica v letu 2009 dopolnila 53 let starosti, je skladno z določili ZDR starejša delavka in ima pravico do posebnega varstva pred odpovedjo. Tožnica tudi meni, da je pri določanju in času teka odpovednega roka tožena stranka nepravilno upoštevala ZDR, namesto veljavne Kolektivne pogodbe delavcev poslovnega sistema A., saj se neutemeljeno šteje, da je imela Komisija za razlago kolektivne pogodbe glede člena 38 veljavna pooblastila za sprejem razlage o uporabi te kolektivne pogodbe. Tako je po njenem mnenju vprašljiva tudi razlaga, ki je bila sprejeta dne 5. 2. 2004, ker komisija zanjo ni imela pooblastila, saj je bilo v Dogovoru tožene stranke s sindikati nesporno dogovorjeno, da naj komisija pregleda določila te kolektivne pogodbe ter izdela in sprejme razlago pogodbe v zvezi z uveljavitvijo ZDR najkasneje do 31. 1. 2004 in iz dogovora ne izhaja, da bi imela komisija mandat za sprejemanje razlage še v naslednjih letih. Glede na navedeno predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in drugostopno sodišče samo odloči. Zahteva povračilo stroškov in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo v točki III/1 izreka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici dosodilo odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2008 v višini 558,72 EUR in za leto 2009 v višini 2.095,20 EUR, pri čemer se je sklicevalo na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 ter sodbo velikega senata Sodišča Evropskih skupnosti v Luxemburgu v postopku C-350/06 in C-520/06 z dne 20. 1. 2009 v nasprotju z veljavnim zakonom o delovnih razmerjih in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Pri tem je prezrlo, da je v navedeni direktivi govora le o nadomestilu minimalnega letnega dopusta, ne pa o odškodnini za celotni letni dopust oziroma razliki do polnega letnega dopusta in, da je bila sodba velikega senata izdana šele v letu 2009 in se ne more upoštevati za odškodnino za leto 2008. Prav tako je napačno odločilo o višini odškodnine, saj naj bi bilo po tej sodbi za izračun denarnega nadomestila odločilno običajno plačilo delavca, ki ga je treba ohraniti med počitkom, ki ustreza plačanemu letnemu dopustu, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo, da je bila tožnica v bolniškem staležu in je prejemala ustrezno nadomestilo, tako, da bi ji pripadala le razlika med pripadajočo odškodnino in izplačanim nadomestilom za bolniški stalež. Prav tako je tožnici napačno prisodilo 50,00 EUR za malico za leto 2008, saj je tožnica dejansko opravila le 500 ur rednega dela in ne 580 ur, zato ji razlika v malici (božičnica) ne pripada. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo 69,84 EUR za 8 presežnih ur v letu 2008, saj je dejansko šlo za prerazporeditev delovnega časa in teh ur tožnica zaradi dopusta in bolniškega staleža ni mogla izkoristiti, kar pa ni krivda tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen ter naloži tožeči stranki povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih tudi priglaša. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga, ni bilo utemeljenega razloga in da je ta odpoved izključna posledica tožničine dalj časa trajajoče odsotnosti z dela zaradi bolezni. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je nadzorni svet tožene stranke dne 9. 12. 2008 sprejel program razreševanja presežnih delavcev, kar je bila posledica slabega ekonomskega stanja tožene stranke. Iz analize devetmesečnih rezultatov poslovanja so namreč izhajali negativni trendi v poslovanju na vseh ključnih področjih, kar je zahtevalo takojšnje ukrepanje. Iz tega razloga je uprava tožene stranke predlagala sprejem ukrepov, da se izboljša notranja organizacija dela, zagotovi večja učinkovitost poslovanja in zmanjšanje stroškov poslovanja, s ciljem, da se zagotovi ustrezna konkurenčnost poslovanja. Zmanjšanje števila zaposlenih je bilo potrebno zaradi znižanja stroškov dela. Tako se je znižal strošek dela v režijskih službah za 30 %, v proizvodni režiji pa za 15 %. V komerciali je postalo trajno nepotrebnih petnajst delavcev, delovno mesto „poslovni analitik“, ki ga je zasedala tožnica, pa je bilo ukinjeno, saj se je obseg dela na tem delovnem mestu toliko zmanjšal, da ni bilo več potrebe po delu enega delavca. Dela, ki so še ostala, pa so bila prerazporejena na posamezna prodajna področja, na komercialiste in na nabavo. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da gre za ekonomske in organizacijske razloge v smislu 1. odstavka 88. člena ZDR, ki predstavljajo poslovno odločitev, v katero sodišče ne more posegati. Tako so pritožbeni očitki, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožničina dalj časa trajajoča bolniška odsotnost, povsem neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR preverila, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, vendar te možnosti ni našla. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do dne 1. 3. 2009 ustanovljenih delovnih mest v komerciali oziroma skladišču in pojasnilo, da so pravno pomembne le okoliščine in možnosti, ki so pri toženi stranki obstajale v času sprejemanja programa v decembru 2008 in v času odpovedi v januarju 2009. Tako se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na delovni mesti, ki sta bili ustanovljeni 1. 3. 2009, saj je tožena stranka nanju v januarju 2009 ni mogla prerazporediti, ker ju še ni bilo.

Prav tako ne drži pritožbena trditev, da uživa tožnica, ki je v letu 2009 dopolnila 53 let starosti, kot starejša delavka posebno varstvo pred odpovedjo. Tožnica je to starost dopolnila šele 9. 11. 2009 in ne že v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, t.j. dne 12. 1. 2009. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj je štelo, da je Komisija za razlago pravilno sprejela tudi razlago Kolektivne pogodbe delavcev poslovnega sistema A. z dne 22. 2. 2005. Sodišče je na podlagi izpovedb prič I.K. in S.L. ugotovilo, da je komisija razlago dejansko sprejela v letu 2005 in sicer so jo sprejeli in tudi podpisali vsi člani komisije z namenom razlage in uporabe podjetniške kolektivne pogodbe skladno s takratno prakso in se tako določila 38. člena te kolektivne pogodbe (o prenehanju delovnega razmerja po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja; odpravnina v višini polovice zadnje neto plače za vsako leto dela delavca pri delodajalcu; izplačilo odpravnine ob izplačilu zadnjega nadomestila plače in koriščenje letnega dopusta v času odpovednega roka) od 1. 3. 2005 niso več uporabljala, komisija pa tudi ni imela strogo določenega mandata. Iz tega razloga je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno dosodilo odškodnino za neizkoriščenih 8 dni dopusta za leto 2008 in 30 dni dopusta za leto 2009. Pri tem se je upravičeno sklicevalo na sodbo velikega senata Sodišča Evropskih skupnosti z dne 20. 1. 2009 v zadevi Gerhard Schulz-Hoff proti Deutsche Rentenversicherung Bung (C-350-06) in Stringer in drugi proti Her Majestys Revenue and Customs (C-520/06), kjer je sodišče zaključilo, da je delodajalec, ne glede na svojo krivdo, dolžan delavcu, ki možnosti izkoristiti letnega dopusta objektivno nima, ali je ni imel, plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust in pa na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003. Ta Direktiva državam članicam v zvezi z letnim dopustom nalaga, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in / ali praksa in še, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primerih prenehanja delovnega razmerja. Skladno s to Direktivo tudi ZDR določa dopust v minimalnem trajanju štirih tednov (1. odstavek 159. člena), vendar pa 1. odstavek 160. člena ZDR določa, da se daljše trajanje letnega dopusta od dopusta določenega v 159. členu lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je bila tako v skladu z nacionalno zakonodajo (1. odstavek 159. člena ZDR) upravičena do daljšega dopusta od minimuma po Direktivi, zato ji pripada odškodnina za neizkoriščen del pripadajočega letnega dopusta za leti 2008 in 2009. Po navedeni sodbi velikega senata Sodišča Evropskih skupnosti je za izračun navedenega denarnega nadomestila odločilno običajno plačilo delavca, ki ga je potrebno ohraniti med počitkom, in zato tožnici pripada celotno nadomestilo in ne, kakor v pritožbi navaja tožena stranka, to nadomestilo zmanjšano za prejeto nadomestilo za bolniški stalež.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo pri odločitvi o odškodnini za neizkoriščen letni dopust za leto 2008 sklicevati na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti, saj je bila izdana šele v letu 2009. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno obrazložilo, zakaj pri svoji odločitvi ni vztrajalo na obstoječi sodni praksi v Republiki Sloveniji, saj ta ni v skladu niti s sodbo velikega senata Sodišča Evropskih skupnosti niti ni v skladu z Direktivo 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003. Sodna praksa se je s to sodbo spremenila, Direktiva pa je bila sprejeta že v letu 2003, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi za odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2008 pravilna.

Neutemeljeno pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da je tožnici napačno prisodilo 50,00 EUR za malico. Sodišče je svojo odločitev oprlo na listine v spisu. Iz pregleda izplačil tožnici za leto 2008 (B20) izhaja, da je tožnica v letu 2008 opravila 580 ur rednega dela in je po obvestilu uprave z dne 17. 12. 2008 (C2) upravičena do izplačila zneska 50,00 EUR.

Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo 69,84 EUR za 8 presežnih ur v letu 2008. Tožnica je te ure dejansko opravila. Ker jih ni mogla izkoristiti, je upravičena do plačila za opravljeno delo, saj bi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bila tožena stranka, če ne bi imela plačilne obveznosti, neupravičeno obogatena. Zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker pritožbi nista utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sami krijeta vsake svoje pritožbene stroške.