Jedro

Osnovno pravilo, kot izhaja iz drugega odstavka 233. člena Pravil OZZ, je, da mora biti delavec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela na svojem domu. Odsotnost z doma je sicer mogoča, vendar izjemoma (v primerih, ki jih predvideva izpostavljeni člen), pa še to v okviru kraja bivanja. Pravila OZZ pri tem izrecno določajo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno - torej za vsak odhod - potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika.

Navedena pravila mora delavec upoštevati tudi v času, ko delodajalcu sporoči, da izostaja z dela zaradi zdravstvenih težav, do prvega pregleda pri zdravniku, saj v tem času praviloma še nima posebnih navodil osebnega zdravnika. Delavec v tem času ne sme ravnati, kot da je v aktivnem bolniškem staležu (v smislu, da ima prosto gibanje), temveč ravno obratno - praviloma mora biti doma.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 8. 2018; da je toženka dolžna sprejeti tožnico na dela, ki jih je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ji vpisati delovno dobo za čas od 17. 8. 2018 do izvršljivosti te sodbe; da je toženka dolžna tožnici plačati za čas od 17. 8. 2018 do izvršljivosti sodbe pripadajoče neto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila ter prispevke za socialno varnost in davek od neto zneskov. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 8. 2018 in jo razveljavilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 17. 8. 2018 do 30. 4. 2019 priznati delovno dobo in ji plačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila ter druge prejemke iz naslova delovnega razmerja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem (glede sprejema nazaj na delo, plačila davkov in prispevkov, plačila neto plač in drugih prejemkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 dalje) je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 225/2019 z dne 3. 12. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, kako mora ravnati delavec od trenutka, ko je delodajalcu sporočil, da izostaja z dela zaradi zdravstvenih težav, do prvega pregleda pri zdravniku ter ali sme delavec od trenutka, ko je delodajalcu sporočil, da z dela izostaja zaradi zdravstvenih težav, do pregleda zdravnika, ravnati, kot da je v aktivnem bolniškem staležu ter ali sme brez izrecne odobritve zdravnika odpotovati v drug kraj.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnica v času, ko je odpotovala v 125 km oddaljen kraj na zabavo, še ni imela nobenih navodil zdravnika v zvezi z bolniškim staležem. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 217/2015 je v času bolniškega staleža prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. Tožnica se je na zabavo odpravila brez predhodne odobritve zdravnika. Navedeno je storila pred prvim pregledom pri osebni zdravnici, ko naj bi močno bruhala in se izjemno slabo počutila. Nobeno naknadno odprtje aktivnega bolniškega staleža tega ne more sanirati. Tožnica v času do pregleda pri osebnem zdravniku ni smela samovoljno ravnati, kot da ji je zdravnica dovolila aktivni stalež ter prosto potovati po državi, pač pa bi morala biti na svojem domu in ravnati kot vsak delavec v običajnem bolniškem staležu. Iz svojega kraja bi lahko odpotovala le ob izrecnem in predhodnem dovoljenju osebne zdravnice, ki ga ni nikoli prejela.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja: - tožnica je bila pri toženki zaposlena za določen čas na delovnem mestu socialna oskrbovalka; - od 1. 8. 2018 je bila v bolniškem staležu; - tožnica je toženko o bolniškem staležu obveščala preko SMS sporočil in ji še 3. 8. 2018 zatrjevala, da ji je slabo, da bruha in ji ni dobro; - istega dne (3. 8. 2018) je s partnerjem odpotovala iz kraja bivanja (A.) v 125 km oddaljeno B. na zabavo ob jezeru, kjer so jo fotografirali in fotografijo objavili na družbenem omrežju Facebook, - osebno zdravnico je prvič obiskala 6. 8. 2018, bolniški stalež ji je osebna zdravnica odprla zaradi težav s hrbtenico in anksiozno depresivnih težav1, - toženka se je 7. 8. 2018 seznanila s fotografijo s socialnega omrežja Facebook, na kateri je razvidna tožnica, prisotna na zabavi 3. 8. 2018 na pomolu v B., na kateri deluje zdrava in se zabava, - toženka je pri osebni zdravnici tožnice preverila, kakšna navodila je podala tožnici glede ravnanja v bolniškem staležu; ta je pojasnila, da tožnica nima omejitve gibanja in druženja, da pa bi ji udeležbo na zabavi odsvetovala, - osebna zdravnica je tožnici 16. 8. 2018 izdala pisno potrdilo, v katerem je navedla, da so ji bila že na prvem pregledu dana navodila glede gibanja in obnašanja v bolniškem staležu, ki so, da ima aktivni stalež, kar pomeni, da ima prosto gibanje, čim več med ljudmi.

8. Toženka je tožnici zaradi zlorabe bolniškega staleža izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi zavrnilo, medtem ko je sodišče druge stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. V zvezi z udeležbo na zabavi v B. (revizija je bila dopuščena le glede presoje sodišča v zvezi z 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1) se je sodišče druge stopnje pri odločitvi oprlo na pisno potrdilo osebne zdravnice z dne 16. 8. 2018 in izpoved osebne zdravnice, ki je ob zaslišanju pojasnila, da tožnici ni prepovedala ali dovolila, da gre na žurko, da pa zanjo ni sporno, če bi tožnica odšla kamorkoli v okviru Slovenije. Na podlagi navedenega je presodilo, da upoštevaje izpoved zdravnice in zdravniško potrdilo ni mogoče zaključiti, da tožnica ni spoštovala njenih navodil ter da je brez odobritve zdravnice odpotovala iz kraja svojega bivanja (A.).

9. Pravno podlago za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru predstavlja 8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

10. Predmet presoje je tožničino ravnanje dne 3. 8. 2018. Tega dne tožnica še ni imela navodil osebnega zdravnika glede ravnanja v bolniškem staležu, saj je ta prejela ustno 6. 8. 2018 (ko je prvič obiskala svojega osebnega zdravnika) in nato pisno 16. 8. 2018, kar izhaja tudi iz pisnega potrdila z dne 16. 8. 2018. Za presojo tožničinega ravnanja zato naknadno podana navodila osebne zdravnice (da ima tožnica „aktivni stalež“) niso relevantna, saj tožnica 3. 8., ko je odpotovala iz kraja bivanja, z njimi še ni bila seznanjena in se po njih niti ni mogla ravnati. Sodišče druge stopnje je zato svojo odločitev neutemeljeno oprlo na navodila oziroma potrdilo osebne zdravnice z dne 16. 8. 2018. 11. Dejstvo, da tožnica 3. 8. 2018 ni imela navodil svojega osebnega zdravnika, ne pomeni, da so ji bile v okviru bolniškega staleža dovoljene vse aktivnosti. Splošna pravila glede ravnanja v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege so vsebovana že v drugem odstavku 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in nadalj.; Pravila OZZ). Ta določajo, da mora osebni zdravnik (ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija) zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi...). Nadalje določajo, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

12. Pravila OZZ torej v prvi vrsti določajo dolžnost pristojnega zdravnika oziroma komisije, da zavarovancu poda navodila glede ravnanja v času bolniškega staleža. To je tudi razumljivo, saj je lahko bolniški stalež posledica zelo različnih zdravstvenih stanj - od takšnih, ki zahtevajo popolno mirovanje, do tistih, v okviru katerih je gibanje del predpisanega okrevanja. Ker vseh življenjskih primerov ni mogoče zaobjeti s splošnimi pravili, delavec praviloma od pristojnega zdravnika prejme navodila, v okviru katerih slednji obseg dovoljenih ravnanj v bolniškem staležu prilagodi delavčevemu zdravstvenemu stanju ter njegovemu čimprejšnjemu okrevanju.

13. Hkrati lahko pride do situacij, ko zavarovanec nima oziroma še nima posebnih pravil pristojnega zdravnika glede ravnanja v bolniškem staležu. V tem primeru je treba upoštevati splošna navodila oziroma splošen obseg dovoljenih ravnanj v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, kot so določena v Pravilih OZZ.

14. Osnovno pravilo, kot izhaja iz drugega odstavka 233. člena Pravil OZZ, je, da mora biti delavec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela na svojem domu. Odsotnost z doma je sicer mogoča, vendar izjemoma (v primerih, ki jih predvideva izpostavljeni člen), pa še to v okviru kraja bivanja. Pravila OZZ pri tem izrecno določajo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno - torej za vsak odhod - potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika.

15. Navedena pravila mora delavec upoštevati tudi v času, ko delodajalcu sporoči, da izostaja z dela zaradi zdravstvenih težav, do prvega pregleda pri zdravniku, saj v tem času praviloma še nima posebnih navodil osebnega zdravnika. Delavec v tem času ne sme ravnati, kot da je v aktivnem bolniškem staležu (v smislu, da ima prosto gibanje), temveč ravno obratno - praviloma mora biti doma. Delavec se namreč mora vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na njegovo delovno zmožnost. To pa od njega zahteva previdnost in zadržanost, posebej v času do prvega pregleda pri osebnem zdravniku. V vsakem primeru delavec v tem času ne sme odpotovati v drug kraj brez izrecne odobritve zdravnika (odgovor na dopuščena vprašanja).

16. Tožnica bi torej 3. 8. 2018 morala upoštevati splošno pravilo ravnanja v bolniškem staležu in biti doma. Tožnica tega dne ni imela nobenih posebnih navodil osebne zdravnice, niti ni pridobila nobenega dovoljenja oziroma odobritve glede odhoda izven kraja bivanja.2 Z osebno zdravnico niti ni bila v kontaktu vse do 6. 8. 2018. S tem, ko je odpotovala iz kraja svojega bivanja (A.) v 125 km oddaljeno B. na zabavo, je kršila pravila dolžnega ravnanja v času bolniškega staleža. 17. V skladu s sodno prakso je sicer mogoča tudi naknadna odobritev odpotovanja izven kraja bivanja3, vendar o tem v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Splošna izpoved osebne zdravnice dr. S. K., ki jo izpostavlja sodišče druge stopnje (da zanjo sicer ni sporno, če bi šla tožnica v okviru priznanega bolniškega staleža kamorkoli v okviru Slovenije) ne predstavlja in ne more predstavljati naknadne odobritve tožničinega ravnanja – sploh ob upoštevanju, da je glede samega odhoda na zabavo navedla, da bi tožnici to odsvetovala.

18. To pomeni, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica s tem, ko je 3. 8. 2018 v bolniškem staležu odšla iz A. na zabavo v B., ni spoštovala splošnih pravil ravnanja v času bolniškega staleža in je brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotovala iz kraja svojega bivanja. Odločitev sodišča druge stopnje, ki je presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je zato nepravilna.

19. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo.

20. Toženka krije sama svoje stroške revizijskega postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Tožnica je dne 2. 8. 2018 poklicala v ordinacijo osebne zdravnice in, kot je sama izpovedala, medicinsko sestro zaprosila za bolniški stalež, ker zaradi slabosti in bruhanja ne more v službo. Na tej podlagi ji je medicinska sestra odprla bolniški stalež. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožničini izpovedi, da ji je sestra odprla aktivni bolniški stalež v smislu, da nima nobenih omejitev. Tega zaključka tožnica v pritožbi ni izpodbijala; sodišče druge stopnje na dejstvo aktivnega bolniškega staleža tudi ni oprlo svoje odločitve. 2 Aktivni bolniški stalež, na katerega se je sklicevala tožnica, tudi sicer ne pomeni, da je zavarovancu dovoljeno vse - tudi v tem primeru je za odhod izven kraja bivanja, ki predstavlja izjemo, potrebna odobritev. 3 Kot izpostavljeno v zadevi VIII Ips 101/2014, je naknadna odobritev osebnega zdravnika mogoča izjemoma. Poleg tega iz zadeve VIII Ips 37/2017 izhaja, da mora sodišče pri presoji naknadne odobritve upoštevati tudi, kakšna navodila je delavec prejel oziroma katera je bil dolžan upoštevati. Sodišče torej ne sme zgolj nekritično slediti izpovedi osebnega zdravnika o hipotetičnem naknadnem dovoljenju za določeno ravnanje, temveč mora upoštevati vse relevantne okoliščine, tudi prvotna navodila oziroma zahtevano dolžno ravnanje.