Jedro

Tožnica utemeljeno vztraja, da delavec delodajalcu ni dolžan navesti razloga za bolniško odsotnost. Sploh pa iz izpovedi tožničine osebne zdravnice izhaja, da v tožničinem primeru (glede katerega je poleg drugih težav izpostavila zlasti anksioznost) slabost ter bruhanje niti ni izključeno. To pomeni, da iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da bi tožnica toženi stranki lagala glede bolezni oziroma vzroka bolniškega staleža. Sploh pa to za presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni pomembno, saj delavec ni dolžan delodajalca seznaniti, katera bolezen ali poškodba je razlog bolniškega staleža. Zato očitanega niti ni možno šteti za (hujšo) kršitev delovne obveznosti, kot je to napačno presodilo sodišče prve stopnje. Pri tem je napačno poudarilo, da bi morala tožnica tudi detektivki, ki je po nalogu delodajalca preverjala njeno prisotnost na domu, pojasniti razlog bolniškega staleža, kar pa je za presojo utemeljenosti očitanega odpovednega razloga še manj relevantno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni tako, da se sodba na novo glasi: ''1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 8. 2018 se kot nezakonita razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 17. 8. 2018 do 30. 4. 2019 priznati delovno dobo in plačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila ter druge prejemke iz naslova delovnega razmerja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V presežku (glede sprejema nazaj na delo, plačila davkov in prispevkov, plačila neto plač in drugih prejemkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 5. 2019 dalje) se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna plačati stroške postopka v višini 771,78 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.''

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 280,00 EUR, za tožnico pa je dolžna na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ... sklic na št. ... plačati še stroške pritožbenega postopka v višini 308,86 vse v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 8. 2018 kot nezakonita razveljavi, da je toženka dolžna v 8 dneh sprejeti tožnico na dela, ki jih je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ji vpisati delovno dobo za čas od 17. 8. 2018 do izvršljivosti te sodbe, da je toženka dolžna tožnici v 8 dneh plačati za čas od 17. 8. 2018 do izvršljivosti te sodbe pripadajoče neto plače in druge pripadajoče prejemke iz naslova delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila ter prispevke za socialno varnost in davek od neto zneskov, ter da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno tolmačilo tožničino zdravstveno stanje. Storilo je bistvene kršitve določb postopka, ker ni upoštevalo zdravniškega potrdila z dne 16. 8. 2018, ki ga je tožnici izstavila njena osebna zdravnica in iz katerega jasno izhaja, da je tožnica v bolniškem staležu od 1. 8. 2018, ter da so ji bila ob prvem pregledu dana navodila glede gibanja in obnašanja v času bolniškega staleža. In sicer je imela aktivni stalež, kar pomeni prosto gibanje, čim več med ljudmi. To je bilo povedano tudi delodajalcu po telefonskem razgovoru. Ker sodišče ni upoštevalo vsebine zdravniškega potrdila, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tudi je vsebino listine potrdila zdravnica, ki jo je izdala. Pojasnila je veljavnost potrdila vse od dneva odprtja bolniškega staleža. Na naroku je povedala, da sama ne vidi nobenih ovir, za to, da bi se tožnica prosto gibala na območju celotne Slovenije. Zdravnica torej v svoji izpovedi ni spremenila vsebine spornega potrdila, tudi ni npr. izdala novega potrdila. Tudi ni bil postavljen izvedenec medicinske stroke, da bi ovrgel vsebino potrdila. Pristojnost osebnega zdravnika je, da odloči o upravičenosti in trajanju zavarovančeve začasne zadržanosti z dela. Sodišče ne razpolaga s posebnimi znanji o tem področju. V zvezi z ugotovitvami zdravnice bi moralo pravilno uporabiti materialno pravo. Ni mogoče izenačiti medicinske doktrine in materialnega prava. Glede na izvedene dokaze bi moralo upoštevati zdravniško potrdilo in ugoditi tožbenemu zahtevku, s tem da je dokazno breme na toženi stranki. Sodišče je laično razlogovalo o slabostih in simptomih tožnice, ki lahko privedejo do bruhanja oziroma slabega počutja, kar naj bi preprečevalo gibanje tožnice. Osebna zdravnica je pojasnila, da so slabosti in s tem povezane težave običajen znak tesnobe. Prav tako je izpovedala, da je tudi na delodajalčeve poizvedbe odgovorila, da ima tožnica aktivni bolniški stalež, da lahko prosto potuje ter ji je to celo priporočeno, kar posledično pomeni, da ni nobene podlage za odpoved delovnega razmerja. Zaradi navedenih postopkovnih kršitev je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Iz sodne prakse (VIII Ips 107/96, VIII Ips 117/99) izhaja, da je zdravniško potrdilo kot javno listino treba upoštevati, razen če jo zdravnik, ki je izdal listino ne prekliče oziroma, če izvedenec ne poda drugačnega tolmačenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločanje o pritožbenih stroških pa pridrži sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, na pritožbeni obravnavi pa je navedla, da se je projekt, na katerega je bilo vezano trajanje tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaključil s 30. 4. 2019, ko je svojec pokojnega A.A. prekinil potrebo po izvajanju del za navedenega, ki je nato 9. 5. 2019 tudi umrl. 4. Na pritožbeni obravnavi je tožnica navedla, da ne vztraja pri zahtevku za čas od 30. 4. 2019 dalje.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izvedlo je vse relevantne dokaze, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ugotovilo napačna dejstva. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo (348. člen ZPP), na kateri je ponovilo dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje - prebralo je listine pod A in B ter zapisnike o izpovedbah zaslišanih (tožnica, direktor tožene stranke, priča B.B. - tožničin partner in priča C.C., dr. med. - tožničina osebna zdravnica). Na podlagi drugačne dokazne ocene, s tem da je dokazno breme na toženi stranki, je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 17. 8. 2018, podane po 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in 8. alineji (če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Iz odpovedi izhaja očitek tožničinega hujšega naklepnega kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika v času bolniškega staleža, ker naj bi bila tožnica v času bolniškega staleža 3. 8. 2018 očitno zdrava, prisotna na zabavi na pomolu v oddaljenem kraju (D.), delodajalca pa je obvestila, da je v tem času močno bruhala in trpela za močno slabostjo že od 1. 8. 2018 dalje, zaradi česar ni prišla na delo in je delodajalca obvestila, da je v bolniškem staležu. Tožnica je toženo stranko preko SMS sporočil obveščala o slabosti in bruhanju, 7. 8. 2018 pa je tožena stranka prejela fotografijo, objavljeno na družabnem omrežju 3. 8. 2018 ob 20.07 uri, na kateri je razvidna tožnica, prisotna na zabavi, ki deluje zdrava in se zabava. Delodajalec je pri osebni zdravnici tožnice preveril navodila za tožnico, zdravnica je pojasnila, da diagnoze ne more navesti, da pa tožnica nima omejitve gibanja in druženja, da pa bi ji udeležbo na zabavi odsvetovala. Tožnica na zagovoru udeležbe na zabavi ni zanikala, tožena stranka pa je zaključila, da je tožnica delodajalcu naklepno navajala lažne razloge za bolniški stalež, da torej ni pojasnila resničnega razloga, zaradi katerega je nastopila bolniški stalež.

9. Tožnica utemeljeno vztraja, da delavec delodajalcu ni dolžan navesti razloga za bolniško odsotnost. Sploh pa iz izpovedi tožničine osebne zdravnice izhaja, da v tožničinem primeru (glede katerega je poleg drugih težav izpostavila zlasti anksioznost) slabost ter bruhanje niti ni izključeno. To pomeni, da iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da bi tožnica toženi stranki lagala glede bolezni oziroma vzroka bolniškega staleža. Sploh pa to za presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni pomembno, saj delavec ni dolžan delodajalca seznaniti, katera bolezen ali poškodba je razlog bolniškega staleža. Zato očitanega niti ni možno šteti za (hujšo) kršitev delovne obveznosti, kot je to napačno presodilo sodišče prve stopnje. Pri tem je napačno poudarilo, da bi morala tožnica tudi detektivki, ki je po nalogu delodajalca preverjala njeno prisotnost na domu, pojasniti razlog bolniškega staleža, kar pa je za presojo utemeljenosti očitanega odpovednega razloga še manj relevantno.

10. Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo, da je podan tudi drugi očitani razlog izredne odpovedi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je sicer v odpovedi in v sodnem postopka navedla, da naj bi tožničina osebna zdravnica direktorju v telefoničnem pogovoru, ko je preveril navodila v času bolniškega staleža, rekla, da bi ji udeležbo na zabavi odsvetovala. Vendar pa tožničina osebna zdravnica, zaslišana kot priča, tega ni potrdila. Izpovedala je, da je direktorju na njegovo vprašanje, ali gre pacient v času takšnega bolniškega staleža, kot ga je imela tožnica, lahko na žurko, odgovorila, da ne ve. Četudi je ob tem izjavila, da bi tožnici verjetno res odsvetovala, če bi jo vprašala v tej smeri, pa zgolj zato (upoštevaje tudi ostalo izpoved zdravnice in zdravniško potrdilo, ki ga je izdala) ni mogoče zaključiti, da tožnica ni spoštovala njenih navodil, ter da je brez odobritve zdravnice odpotovala iz kraja svojega bivanja (E.).

11. Ključen dokaz v tovrstnih sporih, ko gre za vprašanje spoštovanja navodil zdravnice ter njene odobritve glede odpotovanja iz kraja bivanja, je ravno dokaz z zaslišanjem zdravnice. Pritožba s tem v zvezi utemeljeno poudarja zdravniško potrdilo z dne 16. 8. 2018, ki ga je izdala tožničina osebna zdravnica in njegovo vsebino tudi v celoti potrdila ob svojem zaslišanju. V zdravniškem potrdilu je navedla: ''Gospa je v staležu od 1. 8. 2018, takrat že ob prvem pregledu so ji bila dana navodila glede gibanja in obnašanja v času bolniškega staleža, ki so, da ima aktivni stalež, kar pomeni, da ima prosto gibanje, čim več med ljudmi, kar je bilo povedano tudi delodajalcu po telefonskem pogovoru.'' Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje navede listine ter izpovedi zdravnice ni pravilno upoštevalo. Zdravnica je glede aktivnega staleža pojasnila, da pomeni prosto gibanje, čimveč med ljudmi. Tožnici ni prepovedala ali dovolila, da bi šla na žurko, sicer pa zanjo ni sporno, če bi šla tožnica v okviru priznanega bolniškega staleža kamorkoli v okviru Slovenije. Ker tožničin bolniški stalež ni bil vezan na njen domači kraj, tudi ni bilo smiselno, da bi zdravnico prosila za dovoljenje za potovanje v D. 12. Ker ni podan noben odpovedni razlog iz 110. člena ZDR-1 in je odpoved že iz tega razloga nezakonita, niso relevantne navedbe tožene stranke v smeri, da je izpolnjen dodatni pogoj za zakonitost odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. 13. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (358. člen ZPP) in sicer glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi in priznanja delovnega razmerja oziroma pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. do 30. 4. 2019. Predmet odpovedi je bila namreč pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bil vezan na izvajanje del pri določenem oskrbovancu po posebni pogodbi, ta pa je bila prekinjena 30. 4. 2019. Za čas po tem datumu torej zahtevek (ki poleg reparacije zajema tudi zahtevek za reintegracijo) ni utemeljen. Predmet zavrnitve je v skladu z novejšo sodno prakso (VIII Ips 226/2017) tudi del zahtevka, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov. Tožnica je glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja zahtevala zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu za tekoči mesec. V skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je podlaga za utemeljenost takšnega obrestnega zahtevka le glede plač, glede drugih prejemkov, npr. regresa za letni dopust, pa je potrebno upoštevati zakonsko določen datum zapadlosti. Zato je pritožbeno sodišče razsodilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem je torej pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo (četudi iz drugih razlogov, kot jih je za zavrnitev zahtevka navedlo sodišče prve stopnje) nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o glavni stvari, je zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (154. in 165. člen ZPP). In sicer je tožena stranka dolžna tožnici (ki je uspela doseči ugotovitev nezakonitosti odpovedi, četudi s tožbenim zahtevkom ni v celoti uspela) skladno z določili OT povrniti naslednje stroške: sestava tožbe 300 točk, zastopanje na prvem naroku 300 točk, zastopanje na drugem naroku 150 točk, urnina 200 točk, odsotnost iz pisarne 240 točk, kilometrina (F. - E. - F.) 74,00 EUR, 2 % materialni stroški, 22 % DDV, kar skupno znaša 771,78 EUR.

15. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 ne glede na izid postopka sama krije stroške zastopanja na pritožbeni obravnavi, tožnici pa je zaradi njenega uspeha s pritožbo dolžna povrniti za sestavo pritožbe 375 točk, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar znaša 280,00 EUR. Ker je bila tožnici 2. 9. 2019 odobrena brezplačna pravna pomoč, je dolžna tožena stranka za tožnico na račun Delovnega sodišča v Mariboru plačati za zastopanje na pritožbeni obravnavi 187 točk, kilometrino (F. - G. - F.) 88,00 EUR, odsotnost iz pisarne 80 točk, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar znaša 308,86 EUR.