Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Vprašanje obstoja pravne podlage za inšpekcijsko ukrepanje v obravnavani zadevi ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago določb ZNB in ZZdrI, na kateri temelji izpodbijana odločitev.

Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami (o posledicah, ki naj bi njenemu otroku nastale kot posledica izpodbijane odločitve), ki so bile že presojena v postopku opustitve (oziroma neopustitve) cepljenja, ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (ukrepa zdravstvene inšpekcije, da jo vključi v program obveznega cepljenja za otroka).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote Nova Gorica, št. 630-1/2004/29 z dne 12. 3. 2012. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo revidentki naložil, da mora v roku šestih mesecev od vročitve odločbe otroka A. A. vključiti v program obveznega cepljenja v skladu z odločbo tožene stranke, št. 181-89/2010/5 z dne 18. 2. 2011 (s katero je tožena stranka odločila, da se cepljenje zoper v nadaljevanju navedene bolezni z navedenimi cepivi ne opusti), s tem, da se opravi cepljenje proti davici in tetanusu s cepivom Td-pur, proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVaxPro ali cepivom Priorix ter proti hepatitisu B s cepivom Engerix Pediatric (1. točka); da mora zavezanka o izvedbi odrejenega ukrepa takoj obvestiti inšpektorja (2. točka); da v zadevi niso nastali stroški postopka (3. točka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (4. točka). Tožena stranka je z odločbo, št. 021-64/2012/2 z dne 16. 5. 2014, revidentkino pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) To pomeni, da je pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj preko sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 65/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge).

7. Revizija navaja, da gre v obravnavanem primeru za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali obstoji pravna podlaga za izdajo odločbe, s katero se tožeči stranki naloži, da svojega otroka vključi v program obveznega cepljenja.

8. Po presoji Vrhovnega postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago določb Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in Zakona o zdravstveni inšpekciji (v nadaljevanju ZZdrI), na katerih temelji izpodbijana odločitev.

9. ZNB v 6. točki 10. člena kot enega izmed posebnih ukrepov za preprečevanje širjenja in obvladovanje nalezljivih bolezni izrecno določa cepljenje, v prvi alineji prvega odstavka 22. člena pa jasno in nedvoumno določa bolezni, za katere je predpisano obvezno cepljenje (te pa so med drugim tudi bolezni, za katere je bilo revidentki z odločbo prvostopenjskega organa naloženo obvezno cepljenje za njenega otroka)(2).

10. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika, ZNB v členih 22.a do 22.č predvideva poseben postopek, to je postopek opustitve (oziroma neopustitve) cepljenja (kot poseben postopek), v katerem lahko posameznik uveljavlja svoje nestrinjanje z odločitvijo zdravnika glede (ne)obstoja utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja.

11. V primeru, da minister, pristojen za zdravje, na podlagi strokovnega mnenja Komisije za cepljenje izda odločbo o neopustitvi obveznega cepljenja (22.č člen ZNB), po kateri se posameznik ne ravna in torej otroka ne cepi (kakršen je obravnavani primer), je pravna podlaga za inšpekcijsko ukrepanje prvostopenjskega organa v 8. točki 47. člena ZNB (ki je umeščen v IV. poglavje tega zakona z naslovom: Spremljanje in nadzorstvo nad izvajanjem ukrepov). Ta določa, da ima prvostopenjski organ (zdravstvena inšpekcija) pri izvajanju nadzorstva nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni pravico in dolžnost odrediti vse druge predpisane splošne ali posebne ukrepe, ki niso izrecno navedeni v točkah 1 do 7. Po vsebini enako določbo vsebuje tudi ZZdrI, ki v 12. točki prvega odstavka 15. člena določa, da je prvostopenjski organ pristojen, da odredi predpisane zdravstvene, protiepidemijske in druge ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. Kot je bilo že pojasnjeno v 9. točki obrazložitve tega sklepa, ZNB v 6. točki 10. člena kot enega izmed posebnih ukrepov za preprečevanje širjenja in obvladovanje nalezljivih bolezni izrecno določa cepljenje, v 22. členu pa jasno in nedvoumno določa bolezni, za katere je predpisano obvezno cepljenje.

12. Ker so po presoji Vrhovnega sodišča navedene določbe ZNB in ZZdrI jasne in ne potrebujejo dodatne razlage, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na obrazloženo uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

13. Revidentka tudi ni izkazala, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Navedla je, da ima izpodbijana odločitev zelo hude posledice zanjo, ker svojega otroka, ki je dopolnil 15 let, ne more fizično prisiliti k obveznemu cepljenju, poleg tega pa ima izpodbijana odločitev zelo hude posledice za njenega otroka, saj ima oslabljen imunski sistem, podedovane občutljive presnovne težave, v družini imajo podedovano predispozicijo za občutljivost prebavil, kože in imunskega sistema; imel je tudi atopijski dermatitis in alergijskoglivično obolenje. Vse navedeno po njenem mnenju kaže na to, da je pri njenem otroku podana kontraindikacija za cepljenje.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (ukrepa zdravstvene inšpekcije, da jo vključi v program obveznega cepljenja za otroka). Navedbe o posledicah, ki naj bi njenemu otroku nastale kot posledica izpodbijane odločitve, so bile namreč že presojane v postopku opustitve (oziroma neopustitve) cepljenja (odločba z dne 18. 2. 2011).

16. Za to, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme. V okviru trditvenega bremena mora navesti, kakšne konkretne posledice mu bodo zaradi izpodbijane odločitve nastale, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. V okviru dokaznega bremena pa mora svoje navedbe vsaj verjetno izkazati(3). Revidentka z navedbami, ki so bile že presojane v postopku opustitve obveznega cepljenja, opisanega trditvenega bremena ni izpolnila, zato tudi ta uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

17. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(2) Ustavno sodišče RS je že presodilo, da določba prve alineje prvega odstavka 22. člena ZNB ni v neskladju z Ustavo. Navedlo je, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika, zato obvezno cepljenje, kot ga določa ZNB, ni prekomeren ukrep (odločba Ustavnega sodišča U-I-127/01).

(3) Enako tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012 in druge.