Jedro

V konkretni zadevi je bil predlog za opustitev cepljenja A.A. pravnomočno zavrnjen, zato bi morala tožnica, glede na določilo 22. člena ZNB, po katerem je cepljenje proti določenim boleznim obvezno, poskrbeti za cepljenje otroka. Ker pa za cepljenje ni bila pripravljena poskrbeti prostovoljno, je prvostopenjski organ po presoji sodišča utemeljeno izdal izpodbijano odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil tožnici, da mora v roku šestih mesecev od vročitve odločbe otroka A.A. vključiti v program obveznega cepljenja v skladu z odločbo Ministrstva za zdravje št. 181-89/2010/5 z dne 18. 2. 2011 s tem, da se opravi cepljenje proti davici in tetanusu s cepivom Td-pur, proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVaxPro ali cepivom Priorix ter proti hepatitisu B s cepivom Engerix pediatric. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je stranka v postopku sicer mladoletna hčerka tožnice, ki pa skladno s 47. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nima procesne sposobnosti in jo zato zastopajo zakoniti zastopniki, po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa v skladu s 107. členom do polnoletnosti otroke zastopata starša. Ker pa je obravnavani otrok nezakonski, skrbi zanj le mati, to je tožnica. 22. člen Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) določa obvezna cepljenja. 22. a člen ZNB sicer navaja razloge za opustitev cepljenja, vendar je Ministrstvo za zdravje z odločbo št. 181-89/2010/5 z dne 18. 2. 2011 odločilo, da se cepljenje zoper navedene bolezni z navedenimi cepivi ne opusti. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja, da je Zdravstveni dom B. prijavil izmikanje oziroma onemogočanje obveznega cepljenja za tožničinega otroka, ker se tožnica kljub telefonskemu ter pisnemu vabilu s strani lečeče zdravnice vabilu na cepljenje ni odzvala. Pred izdajo odločbe je prvostopenjski organ opravil zaslišanje tožnice, ki je izjavila, da cepljenju nasprotuje, ker s strani stroke nima zagotovila, da cepiva niso škodljiva. Prvostopenjski organ je na podlagi 8. točke 47. člena ZNB in 12. točke prvega odstavka Zakona o zdravstveni inšpekciji odredil, kot je navedeno v izreku odločbe, da bi zavaroval zdravje oseb in preprečil neposredno nevarnost za življenje ljudi.

A.A. se je preko svoje matere kot zakonite zastopnice zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da se izpodbijana odločba sklicuje na odločbo Ministrstva za zdravje, ki se glasi, da se cepljenje pri otroku ne opusti ter da je bilo s tem dokončno in pravnomočno že odločeno o cepljenju in da ta odločba predstavlja podlago za upravno izvršbo. Zaradi tega z inšpekcijsko odločbo ni možno naložiti nekaj, o čemer je že bilo odločeno. Poleg tega se izpodbijana odločba glasi na tožnico, ki ni materialno pravno legitimirana po ZNB. Stranka v konkretnem postopku je lahko le otrok. Glede na to, da je ta že dopolnil 15 let, je po Zakonu o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) sam sposoben odločati o posegih v svoje telo, kar izhaja iz drugega odstavka 35. člena ZPacP. Odločba bi se lahko nanašala le na otroka, ne pa na tožnico kot stranko postopka. Nadalje še navaja, da bi moral prvostopenjski organ v odločbi presojati tožničine navedbe glede tega, da je pri njenem otroku podan razlog za opustitev cepljenja ter zakaj je ukrep neizogibno potreben za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. Tožnica je navedla, da ima njen otrok oslabljen imunski sistem in podedovano predispozicijo za občutljivost prebavil, kože in imunskega sistema. Predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi in toženi stranki naloži, da mora povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila odločba tožene stranke o tem, da se predlogu za opustitev cepljenja ne ugodi, izdana v postopku opustitve cepljenja na podlagi 22. č člena ZNB in ne v inšpekcijskem postopku. V zvezi s tožbeno navedbo, da se lahko odločba nanaša le na otroka, pa tožena stranka opozarja na to, da stranko, ki nima procesne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru je to tožnica, skladno s 107. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Glede navedb o podanih razlogih za opustitev cepljenja pa tožena stranka pojasnjuje, da je Komisija za cepljenje glede cepljenja otroka že podala strokovno mnenje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe tožene stranke z dne 18. 2. 2011. Če bi bile res podane kontraindikacije za cepljenje in posledično razlogi za opustitev cepljenja, bi bilo to razvidno tudi iz mnenja navedene komisije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

ZNB v 22. členu določa, da je obvezno cepljenje med drugim tudi proti davici, tetanusu, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. ZNB v členih od 22.a do 22.č sicer določa postopek opustitve cepljenja, ki se ga je tožeča stranka tudi poslužila, vendar je bil njen predlog z odločbo Ministrstva za zdravje št. 181-89/2010/5 z dne 18.2. 2011 zavrnjen, razen v kolikor bi šlo za cepljenje s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali Pentaxim. Ker je bil predlog za opustitev cepljenja zavrnjen, bi morala tožnica glede na določilo 22. člena ZNB, po katerem je cepljenje proti določenim boleznim obvezno, poskrbeti za cepljenje otroka. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnica tega ni storila, zaradi česar je Zdravstveni dom B. dal prijavo, v kateri je navedeno, da so tožnico vabili tako po telefonu kot tudi pismeno, pri čemer je navedla, da se s cepljenjem ne strinja.

Skladno z 8. točko 47. člena ZNB je prvostopenjski organ pristojen odrediti vse druge predpisane splošne ali posebne ukrepe pri izvajanju nadzorstva nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni, ki niso izrecno navedeni v točkah od 1 do 7, medtem ko je po 12. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji pristojen, da odredi predpisane zdravstvene, protiepidemijske in druge ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. Glede na vse navedeno so tako v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o nečem, o čemer je bilo že prej odločeno. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je šlo pri odločbi Ministrstva za zdravje z dne 18. 2. 2011 za drug postopek, pri katerem se je odločalo o tem, ali naj se cepljenje opusti ali ne opusti. Z navedeno odločbo je bilo dokončno odločeno, da se cepljenje ne opusti, taka odločba pa je bila predpogoj, da je lahko Zdravstveni dom oziroma lečeča zdravnica pozivala tožnico, da poskrbi za cepljenje in ker se ta vabilom ni odzvala, je sledil inšpekcijski postopek. Postopek opustitve cepljenja in inšpekcijski postopek sta torej dva različna postopka. Pri prvem gre za postopek na predlog stranke, pri drugem pa za postopek po uradni dolžnosti.

Sodišče se tudi ne strinja s tožečo stranko, ki zatrjuje, da ni pravno legitimirana, da bi se njej izdala inšpekcijska odločba, češ da bi lahko bila stranka v inšpekcijskem postopku le njen otrok. Pri tem se tožnica sklicuje na drugi odstavek 35. člena ZPacP, ki določa, da se šteje, da je otrok, ki je dopolnil 15 let starosti, sposoben privolitve. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da odločbe, izdane na podlagi ZNB in Zakona o zdravstveni inšpekciji, ter akti, izdani po ZPacP, temeljijo na različnih pravnih podlagah. Inšpekcijska odločba je odločba, izdana v upravnem postopku, kjer veljajo določila ZUP in kjer gre za razmerje inšpekcijskega zavezanca do inšpekcijskega organa. S tem v zvezi prvostopenjski in drugostopenjski organ pravilno pojasnjujeta, da stranko, ki nima procesne sposobnosti, lahko zastopa le njen zakoniti zastopnik, zakoniti zastopnik otroka pa so po 107. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih njihovi starši. Inšpekcijski zavezanec je lahko zato v inšpekcijskem postopku zastopan le preko svojih zakonitih zastopnikov, kar pomeni, da v primeru otrok le starši lahko opravljajo vsa procesna dejanja.

Pri uporabi ZPacP pa gre za drugačna razmerja. Kot izhaja že iz 1. člena ZPacP, ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient oziroma pacientka kot uporabnik oziroma uporabnica zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih oziroma izvajalkah zdravstvenih storitev. Pri postopku po ZPacP gre torej za razmerje pacienta v odnosu do izvajalca zdravstvene storitve, medtem ko gre pri inšpekcijski odločbi za razmerje inšpekcijskega zavezanca nasproti inšpekcijskega organa. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da drugi odstavek 35. člena ZPacP sicer res določa, da se šteje, da je otrok, ki je dopolnil 15 let starosti, sposoben privolitve, razen če zdravnik glede na otrokovo zrelost oceni, da za to ni sposoben, pri čemer se glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom. V konkretnem primeru to pomeni, da se bo lahko tožničina hči sklicevala na drugi odstavek 35. člena ZPacP takrat, ko se bo moralo zgoditi konkretno dejanje cepljenja, torej v situaciji, ko bo moral izvajalec zdravstvene storitve pri njej opraviti konkreten poseg, pri sami izpodbijani inšpekcijski odločbi pa se to še ni zgodilo, saj le-ta najprej nalaga tožnici, to je otrokovi materi, da mora otroka vključiti v program obveznega cepljenja, torej še ni nastopil tisti trenutek, ko bi se lahko otrok pri izvajalcu zdravstvenih storitev skliceval na pravice po ZPacP. ZNB in ZPacP nista v koliziji, ker v konkretnem primeru ne določata iste pravice.

Nadalje tožnica v tožbi navaja, da bi se moral prvostopenjski organ opredeliti do razlogov o tem, ali so podane kontraindikacije za cepljenje. S tem v zvezi smiselno tudi navaja, da naj ne bi bilo upoštevano načelo sorazmernosti, saj se v tožbi sklicuje na to, da mora biti ukrep neizogibno potreben za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. V zvezi s temi tožbenimi navedbami sodišče najprej pojasnjuje, da se je o morebitnih kontraindikacijah v zvezi s cepljenjem že odločalo z odločbo Ministrstva za zdravje št. 181-89/2010/5 z dne 28. 2. 2011, ko se je odločalo o predlogu za opustitev cepljenja in je o predlogu dala svoje mnenje tudi Komisija za cepljenje, torej strokovni organ, zato ni utemeljena tožbena navedba, češ da bi morala o tem ta komisija ponovno presojati, saj se je o navedenih kontraindikacijah že opredelila v predhodnem postopku opustitve cepljenja. Razen tega se je do navedenega natančno opredelil organ druge stopnje, ki je v svoji odločitvi tudi upošteval načelo sorazmernosti, prvostopenjsko odločbo pa je treba obravnavati v povezavi z drugostopenjsko odločbo kot celoto. Tako je drugostopenjski organ citiral odločbo ustavnega sodišča št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004, ko je to ugotovilo, da je z zakonom dopustno določiti primere, ko je zdravljenje mogoče izvajati brez soglasja posameznika. Cepljenje je namreč eden izmed zdravstvenih ukrepov, pri katerem prihaja do kolizije med pravicami posameznika na eni strani in javnim interesom po zagotovitvi ustreznih ukrepov za varovanje zdravja prebivalstva na drugi strani. Z določitvijo obveznega cepljenja se zasleduje legitimen cilj, to je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in s tem varstvo posameznika in celotne populacije pred nastankom epidemij in se mora zato pravica posameznika odločati o samem sebi umakniti pravici do zagotavljanja zdravstvenega varstva.

Ker je odločitev prvostopenjskega organa iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, tožba ni utemeljena in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

Sodišče o navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožnica s predlogom za zaslišanje nje same, njenega otroka in s predlogom za imenovanje izvedenca medicinske stroke, ker je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ocenilo, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, saj je o tem, ali bi cepljenje v resnici škodljivo vplivalo na tožničinega otroka, bilo predhodno že odločeno v postopku opustitve cepljenja, v obravnavanem upravnem sporu pa je bistveno le to, ali je cepljenje za tožničinega otroka obvezno (to je bilo ugotovljeno s predhodno odločbo Ministrstva za zdravje), in pa to, ali tožnica ni bila pripravljena prostovoljno poskrbeti za cepljenje otroka.

K točki II izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.