Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je bil najslabše ocenjen v primerjavi z ostalimi delavci na istem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12. 12. 2008 izdana tožniku nezakonita ter da se razveljavi (I./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, mu obračunati in izplačati pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočih bruto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila, ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu vse do 22. 9. 2009 (I./2. točka). Prav tako je zavrnilo zahtevo za povračilo pravdnih stroškov (I./3. točka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo nastale pravdne stroške oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da bolniški stalež tožnika ni vplival na odločitev tožene stranke o odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V kolikor se je tožena stranka kljub stališču, da ji ni potrebno uporabiti kriterijev za določanje presežnih delavcev, odločila za uporabo kriterijev delovne dobe pri toženi stranki, izobrazbe ter ocene uspešnosti, je bila dolžna spoštovati določila lastne kolektivne pogodbe, ki je bila sprejeta in ki v 21. členu določa kriterije za izbiro trajno presežnih delavcev ter tudi obdobje, v katerem se delavca ocenjuje. To obdobje je najmanj eno leto popolne zmožnosti za delo pred ugotavljanjem presežnih delavcev, z nadaljnjim določilom, da tega kriterija ni mogoče uporabiti, če delavec v tem obdobju ni delal. Tožnik je bil v bolniškem staležu več kot polovico enoletnega obdobja. Tožnik je usposobljen za varilca in bi lahko delal tudi ostala varilska dela. Diskriminiran je bil tudi iz razloga, ker kot navaja priča M.K. – ni hotel delati več, torej v skladu s posebnim dogovorom o povečanju obsega dela. Sodba je tudi pomanjkljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma je vsaj dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno za pravilno odločitev. Tožnik še vedno meni, da je bistvenega pomena upad obsega dela v času šestih mesecev pred odpovedjo in ne v naprej, zato razlogovanje sodišča, da se je od konca marca do junija 2009 stanje na programu M. poslabšalo, ne more utemeljevati pravočasnosti podaje odpovedi tožniku, ki je bila spisana dne 12. 12. 2008 in vročena 10. 1. 2009. Odpovedni razlog ni nastopil novembra 2008, ko je tožena stranka že vedela, da se bodo njena naročila zmanjšala, ker se do tega trenutka dejansko še niso zmanjšala in odpovedni razlog v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR še ni obstajal. Potreba po delu tožnika je obstajala v nespremenjenem delu, tožena stranka je ravnala diskriminatorno, zato je takšna odločitev nezakonita. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42, 103/2007- ZDR) določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, kot to določa 2. odstavek 81. člena ZDR. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji 1. odstavka 86. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pred odpovedjo mora delodajalec preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo (3. odstavek 88. člena ZDR). Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe, je na strani delodajalca (1. odstavek 82. člena ZDR). ZDR tudi v 6. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. O nameravani redni odpovedi mora delodajalec delavca pisno obvestiti (4. odstavek 83. člena ZDR). Pogodba o zaposlitvi mora biti odpovedana v pisni obliki, obrazložen mora biti odpovedni razlog, delavec mora biti opozorjen na pravno varstvo in na pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen ZDR).

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in prič M.K. in M.J., je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu varilec in mu je tožena stranka dne 12. 12. 2008 pravočasno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje in prodaje, pri čemer iz odpovedi izhaja, da je vodstvo sprejelo sklep o reorganizaciji in racionalizaciji delovnih procesov, katerega posledica je bila zmanjšana potreba po delu na določenih delovnih mestih, pri čemer zaposlitev v drugi organizaciji, prerazporeditev ali prekvalifikacija ni bila mogoča. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku navaja, da mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je bil od dne 18. 7. 2008 neprekinjeno v bolniškem staležu. Sodišče je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bil tožnik med delavci, katere je primerjala tožena stranka, edini brez izobrazbe, kar pa zadeva dolžino delovne dobe med delavci ni bilo večjih razlik, tako da bolniški stalež ni bil razlog zaradi katerega mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu varilec, pri čemer je delal na programu „M.“.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor glede nepravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj 6. odstavek 88. člena ZDR določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga in sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je utemeljen razlog nastopil meseca novembra 2008, ko je bilo pri toženi stranki že znano, da zaradi spremenjenih razmer na trgu in posledično zmanjšanega obsega proizvodnje in prodaje, sprejela sklep o reorganizaciji in racionalizaciji poslovnih procesov v družbi tako, da je bilo potrebno zmanjšati število delavcev na določenih delovnih mestih. Tožena stranka je tudi preverila, da tožnika ni mogoče zaposliti na drugih delovnih mestih, niti ga ni mogoče prekvalificirati oziroma dokvalificirati, kot je povedala zaslišana priča M.J., za tožnika so iskali delo tako pri toženi stranki kot v okviru skupine V.. Tako je tožena stranka izpolnila določilo 3. odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeni ugovor glede uporabe kriterijev iz podjetniške kolektivne pogodbe ni utemeljen, saj je v konkretnem primeru šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kolikor pa je tožena stranka uporabila določene kriterije, je s tem samo še objektivizirala izbiro med delavci v izogib njihovemu neenakopravnem obravnavanju. Potrebno je ugotoviti, da je bila kolektivna pogodba družbe M.P.P. vozila sprejeta dne 25. 2. 1999, torej še v času prejšnje delovnopravne zakonodaje, pri čemer je z dnem 1. 1. 2003 stopil v veljavo nov Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002), ki je uveljavil nov princip pogodbenega urejanja delovnih razmerij. Poudariti tudi je, da 120. člen kolektivne pogodbe tožene stranke določa, da se morata v primeru spremembe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in Kolektivne pogodbe za kovinske materiale in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije pogodbeni stranki v roku 30 dni uskladiti z aneksom k tej pogodbi, v nasprotnem primeru se po izteku tega roka spremembe direktno uporabljajo, in sicer od dneva veljavnosti spremembe, pri čemer pa navedeno ne velja le v primeru, če se stranke te pogodbe dogovorita drugače. Tako členi podjetniške od 18. do 21. kolektivne pogodbe niso uporabljivi, za kar se sicer zavzema tožnik. Prejšnja zakonodaja namreč ni poznala razlikovanja med večjim in manjšim številom delavcev, pri čemer novi ZDR posebej ureja odpoved večjemu številu iz poslovnih razlogov v členih 96 do 102 in določa kriterije v 100. členu ZDR, vendar kot navedeno le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. V konkretnem primeru je bila 29. 12. 2005 sprejeta tudi nova Kolektivna pogodba za kovinske materiale in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2006), ki pa upošteva nov koncept odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne določa več kriterijev za določitev presežnih delavcev. Tako tožena stranka pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12. 12. 2008 ni bila dolžna upoštevati kriterijev iz svoje kolektivne pogodbe sprejete v letu 1999 na podlagi prejšnje delovnopravne zakonodaje.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil diskriminiran zaradi daljšega bolniškega staleža, pač pa je bil slabše ocenjen v primerjavi z ostalimi delavci.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.