Jedro

Glede na določbo 120. člena podjetniške kolektivne pogodbe po prenehanju veljavnosti in uporabe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti in po sprejemu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije, ki že upošteva nov koncept odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR in ne določa več kriterijev za določitev presežnih delavcev, tožena stranka pri odpovedi ni bila več dolžna upoštevati kriterijev iz podjetniške kolektivne pogodbe. V takšnem primeru bi se torej lahko odločila, da glede na odpoved manjšemu številu delavcev posebnih kriterijev sploh ne uporabi, ali pa - tako kot je storila, uporabi druge kriterije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 12. 2008, vpis delovne dobe v delovno knjižico in izplačilo nadomestila plače, vse do 22. 9. 2009, ter povračilo stroškov postopka. Med drugim je ugotovilo, da je vodstvo tožene stranke novembra 2008 ugotovilo preveliko število delavcev na projektu M.. Tožena stranka je pri določitvi presežnih delavcev uporabila kriterije, in tožnika obravnavala enako kot druge delavce. Tožnikov bolniški stalež ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kriteriji, ki jih je tožena stranka uporabila, niso kriteriji iz podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju PKP), vendar ti kriteriji glede na določbo 120. člena PKP niso več veljali.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali z njegovim ugovorom, da so bili delavci pred prejemom odpovedi ocenjevani, v takšnem primeru pa bi bila tožena stranka dolžna spoštovati svojo kolektivno pogodbo in v njej določene kriterije. V zvezi s tem bi morala upoštevati tudi obdobje ocenjevanja delavcev, ki ga pri tožniku ni bilo mogoče upoštevati, saj je bil več kot polovico enoletnega obdobja v bolniškem staležu. Uspešnost tožnika je bila torej ocenjevana v obdobju, ki ni enako obdobju ocenjevanja ostalih delavcev, torej je bil neenakopravno obravnavan. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegove pripombe, da je bil usposobljen za varilca in bi lahko delal ostala varilska dela, ki so jih delali izposojeni delavci, ker je delo zanje obstajalo, dokler so se pri toženi stranki izdelovali okvirji v programu M.. Ob tem je v pritožbi opozarjal na izpoved priče M. K., da so imeli delavci sklenjene pisne pogodbe za večji obseg dela. Tožnik je bil pri ocenjevanju diskriminiran, saj ni hotel oziroma dejansko ni mogel delati več. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovega očitka o sposobnosti za opravljanje dela varilca, ob tem da je imela tožena stranka za enaka dela izposojene druge delavce - s tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Še vedno meni, da je bistvenega pomena upad obsega dela v času šestih mesecev pred odpovedjo in ne vnaprej. Zato tolmačenje sodišča, da se je od marca do junija 2009 poslabšalo stanje na programu M., ne more utemeljevati odpovedi z dne 12. 12. 2008. V skladu z določbo prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora poslovni razlog ob odpovedi že obstajati. V sodbi je navedeno, da so se naročila v oktobru 2008 povečala, marca 2009 pa zmanjšala, vodstvo tožene stranke pa je že novembra 2008 ugotovilo, da bo število delavcev na projektu presežno. Odpovedni razlog ni nastopil novembra 2008, ko naj bi tožena stranka že vedela, da se bodo naročila zmanjšala, saj se do tega trenutka še niso.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija se uvodoma sklicuje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ga po vsebini dovolj konkretizira (1) le v nekaterih primerih. Najprej očita sodiščema druge in prve stopnje, da se nista ukvarjali z njegovim ugovorom, da so bili delavci pred določitvijo presežnih delavcev ocenjeni. Ta očitek ne drži. Obe sodišči sta ravno nasprotno izrecno ugotovili, da je tožena stranka delavce ocenjevala po kriterijih, ki jih je določila, in se izrecno opredelili tudi do tega, da je te kriterije lahko uporabila. Ali je ta odločitev pravilna, ni več vprašanje bistvenih kršitev, temveč pravilne uporabe materialnega prava.

7. Nadalje tožnik očita sodišču (brez navedb kateremu), da se ni opredelilo do njegove pripombe, da je bil usposobljen za varilca in bi lahko opravljal tudi ostala varilska dela, ki so jih delali izposojeni delavci (kot je izpovedal M. K.). Navedeni očitek v smislu ene od bistvenih kršitev določb postopka ni dovolj konkretiziran, saj zgolj dejstvo, če se sodišče ne opredeli do vseh navedb strank, samo po sebi ne predstavlja ene od bistvenih kršitev določb postopka. Pri tem je zlasti pomembno, da že ZPP v prvem odstavku 360. člena nalaga sodišču druge stopnje, da v obrazložitvi sodbe presodi le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena, ne pa ostalih, opozoriti pa je tudi na določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, po katerem je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik tega ne navede, temveč v nadaljevanju trdi, da potreba po njegovem delu ni prenehala, če je tožena stranka za ta dela usposobila drugega delavca. To dejstvo pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja; na drugi strani tožnik spet ne navede konkretno, v čem se z opustitvijo stališč do tega sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva. V nadaljevanju opozarja tudi na del izpovedi priče M. K., katere pa v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni; tožnik v reviziji spet ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izostankom opredelitve sodišča do te izpovedi. Zato se mimo sodb sodišč druge in prve stopnje in izpodbijanja teh sodb iz razloga, ker ne vsebujeta izrecno stališča do dela izpovedi te priče, tožnik ne more neposredno sklicevati na to izpoved in jo upoštevati kot že ugotovljeno dejstvo, iz katerega nato izhajajo materialnopravni ugovori.

8. Podobno velja tudi glede revizijskega očitka bistvene kršitve določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do očitka tožnika o njegovi zmožnosti in sposobnosti za opravljanje dela varilca ob tem, da je tožena stranka za enaka dela imela izposojene delavce, in kar je izpovedal nadrejeni delavec M. K.. Tožnik se spet ne more neposredno sklicevati na izpoved M. K., ki jo sodišči druge in prve stopnje v tem delu niti ne povzemata - revizijsko sodišče se v zvezi s tem sklicuje na prejšnjo obrazložitev in dejstvo, da tožnik ne navede, v čem bi bila ta opredelitev pomembna in bi kot takšna lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. V zvezi s prvim materialnopravnim ugovorom glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sploh nastankom odpovednega razloga, sta se sodišči druge in prve stopnje določno opredelili do tega, da je bila odpoved podana v okviru 6 mesečnega roka od nastanka utemeljenega odpovednega razloga (v skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR). Res iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja v povzetku izpovedi prič, da so se meseca oktobra 2008 v okviru programa M. naročila povečala, marca 2009 pa zmanjšala, vendar ugotovitev nastanka utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne izhaja le iz tega, temveč tudi nadaljnje ugotovitve (na podlagi izvedenih dokazov), da so pri toženi stranki že novembra in decembra 2008 vedeli, da bo v prihodnosti manj dela in da so se že novembra 2008 odločili, da bodo glede na predvideno zmanjšanje naročil prilagodili kapacitete svojega dela. Obenem iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja podatek o tem, kako je od septembra do decembra 2008 upadla prodaja okvirjev (iz 642 na 471 komadov). Iz vseh teh ugotovitev je sledilo, da se je obseg del na programu meseca novembra in decembra zmanjšal oziroma je bilo takrat tudi jasno, da se bodo naročila za ta program tudi v nadaljnjih mesecih zelo zmanjšala. Glede na to je imela tožena stranka novembra 2008 vse podlage za odločitev o zmanjšanju števila delavcev, s tem pa je nastal tudi odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

10. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno ugotovili, da je imela tožena stranka sicer določene kriterije za določilo presežnih delavcev v PKP iz leta 1999, vendar sta pravilno presodili, da te določbe že dalj časa niso več veljale, saj sta stranki kolektivne pogodbe v 120. členu izrecno določili, da se morata v primeru spremembe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti in Kolektivne pogodbe za kovinske materiale in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije v roku 30 dni uskladiti s temi določbami, v nasprotnem primeru pa se po izteku tega roka direktno uporabljajo te spremembe (razen, če bi se stranke dogovorile drugače). To pomeni, da po prenehanju veljavnosti in uporabe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nadalj.) in po sprejemu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Uradni list RS, št. 14/2006), ki že upošteva nov koncept odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR in ne določa več kriterijev za določitev presežnih delavcev, tožena stranka pri odpovedi ni bila več dolžna upoštevati kriterijev iz PKP. V takšnem primeru bi se torej lahko odločila, da glede na odpoved manjšemu številu delavcev posebnih kriterijev sploh ne uporabi, ali pa - tako kot je storila, uporabi druge kriterije.

11. Dejstvo, da tožnik zaradi bolniškega staleža ni mogel biti ocenjen v istem obdobju kot ostali delavci, samo po sebi ne pomeni neenakopravnega obravnavanja, pri čemer iz dejanskih ugotovitev izhaja tudi, da ocena uspešnosti sploh ni bila odločilna, saj je bil tožnik ocenjen s povprečno oceno, tako kot še eden od primerljivih sodelavcev in je bila odločilna za določitev presežnega delavca njegova izobrazba, ki je bila med primerljivimi delavci najslabša. Zato revizijski ugovor v tej smeri ni utemeljen.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Tožnik sicer očitane kršitve opredeli le po vsebini, ne pa tudi z opredelitvijo kršitev po ZPP.