Jedro

Tožnik se vnaprej ni mogel odreči pravici do pokojnine v BiH, dokler mu ni bila priznana pravica do pokojnine pri toženi stranki. Le ta pa mu je bila priznana za nazaj šele z izpodbijanima odločbama, ko je dejansko že stopil v veljavo sporazum z BiH. V vsem spornem obdobju način odpovedi pokojnini v primeru izbire pokojnine pri nosilcu zavarovanja v drugi državi med Republiko Slovenijo in BiH ni bil urejen in tega za nazaj tudi sporazum z BiH ne ureja. To pa ni mogla biti ovira za izbiro ugodnejše pokojnine ob izpolnjenih pogojih pri toženi stranki na podlagi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 ob izhodiščih, ki jih je v odločbi Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 sprejelo Ustavno sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnik, državljan in rezident Bosne in Hercegovine (BiH), se je na podlagi začasne odločbe nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH z dne 4. 6. 1998 in odločbe z dne 3. 1. 2007 v letu 1998 v BiH starostno upokojil. Dne 30. 3. 2005 je po dopolnitvi starosti 63 let pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice in izplačilo starostne pokojnine na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri toženi stranki. Tožena stranka je najprej njegovo zahtevo zavrgla. Po odpravi odločitev o zavrženju je bila zadeva s strani sodišča vrnjena toženi stranki v novo odločanje (s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 74/2008 z dne 12. januarja 2010 v zvezi s sodbama Psp 280/2007 z dne 20. 9. 2007 in Ps 1964/2005 z dne 21. 2. 2007).

2. Ponovno je tožena stranka odločila o tožnikovi zahtevi z dne 30. 3. 2005 z odločbo št. 1 4 4088615 z dne 21. 4. 2010 in ugotovila, da ima tožnik na podlagi dopolnjenih 29 let en mesec in 20 dni zavarovanja pri njej in ob dopolnjeni starosti 63 let od 1. 10. 2004 dalje pravico do starostne pokojnine v znesku 302,60 EUR mesečno, da pa se mu ta pokojnina za čas od 1. 10. 2004 do 31. 1. 2009 ne izplača, ker je v tem času prejemal starostno pokojnino tudi na podlagi zavarovanja pri toženi stranki s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH. Z isto odločbo je tožena stranka na predlog nosilca zavarovanja v BiH odločala tudi o prevzemu obveznosti do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine, dotlej izplačevane v BiH, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH, ki je bil uveljavljen s 1. 7. 2008 (Zakon o ratifikaciji – Ur. l. RS, št. 37/2008, mednarodne pogodbe št. 10/2008 – v nadaljevanju sporazum z BiH). Ugotovila je, da znaša glede na skupno zavarovalno dobo in zavarovalno dobo pri toženi stranki, sorazmerni del tožnikove pokojnine od 1. 2. 2009 dalje 383,19 EUR na mesec in se na podlagi 37. člena navedenega sporazuma od tega dne dalje izplačuje tožniku (preko nosilca zavarovanja v BiH oziroma kasneje neposredno). Pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo je tožena stranka z odločbo z dne 8. 11. 2010 zavrnila.

3. Navedeni odločbi je tožnik izpodbijal s tožbo pri sodišču. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, odpravilo odločbi tožene stranke o neizplačilu tožnikove starostne pokojnine ter toženi stranki naložilo, da tožniku na podlagi pokojninske dobe pri njej za čas od 1. 10. 2004 do 31. 1. 2009 izplača starostno pokojnino v mesečnem znesku 302,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi o zapadlosti vsakomesečnega zneska. Glede plačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 383,19 EUR neposredno tožniku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da se je tožnik v BiH starostno upokojil že v letu 1998, da pa je pri toženi stranki zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri njej izpolnil pogoje za starostno pokojnino šele ob dopolnitvi 63 let starosti v letu 2004 je presodilo, da so bili šele takrat izpolnjeni pogoji za izbiro pokojnine pri toženi stranki v smislu določb drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in je z vlogo z dne 30. 3. 2005 to izbiro v bistvu tudi opravil. Pri tem se je glede pravice do pokojnine na podlagi zavarovanja pri toženi stranki sklicevalo na stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 in stališča v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 74/2008 z dne 12. januarja 2010. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik izbire pokojnine na podlagi pokojninskega obdobja iz naslova zavarovanja pri toženi stranki v smislu določb 177. člena ZPIZ-1 dejansko ni opravil, saj se po 30. 3. 2005 ni odpovedal pravici do starostne pokojnine v BiH, v kolikor mu je bila priznana in izplačevana tudi na podlagi zavarovanja pri toženi stranki. Ker mu je bila pokojnina na podlagi pokojninskega obdobja pri toženi stranki izplačevana že v BiH, mu je sodišče na podlagi istega pokojninskega obdobja neutemeljeno priznalo pravico do izplačila pokojnine še pri toženi stranki, saj je v 177. členu ZPIZ-1 izrecno določeno, da lahko zavarovanec po lastni izbiri uživa le eno pokojnino.

6. V odgovoru je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po razpadu bivše SFRJ je prišlo do neurejenih razmerij državljanov novo nastalih držav, ki so bili zavarovani (praviloma le del obdobij) pri nosilcih pokojninskega in invalidskega zavarovanja v drugi nastali državi. Med Republiko Slovenijo in BiH je takšno neurejeno stanje trajalo do uveljavitve sporazuma z BiH s 1. 7. 2008, oziroma do ureditve posameznih individualnih razmerij na podlagi tega sporazuma. V takem stanju je Ustavno sodišče RS izhajalo iz ustavne pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave) in opredelitve pravice do lastnine (33. člen Ustave) oziroma premoženjskega izraza pravice do pokojnine, ki obsega tudi pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki, če so bili podani pogoji za pridobitev pravice na podlagi slovenske ureditve. V odločbi Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 je tako v povsem podobni zadevi (le da je šlo za problem pokojnine državljana in rezidenta Republike Srbije) ugotovilo, da dejstvo, da je bila pritožniku v Republiki Srbiji leta 1995 priznana starostna pokojnina tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, ni ovira za izbiro pokojnine pri toženi stranki na podlagi določb drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1, ko je izpolnil pogoje za samostojno starostno pokojnino na podlagi zavarovanja pri njej. Odrekanje pravice do izbire ugodnejše pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 je štelo za neustavni poseg v tožnikovo pričakovano pravico, varovano s 33. členom Ustave. Za odrekanje pravice do pokojnine osebi (tudi tujemu državljanu), ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu zavarovanja, ni videlo ustavno dopustnega cilja oziroma razloga.

9. Tožnik se vnaprej ni mogel odreči pravici do pokojnine v BiH, dokler mu ni bila priznana pravica do pokojnine pri toženi stranki. Le ta pa mu je bila priznana za nazaj šele z izpodbijanima odločbama, ko je dejansko že stopil v veljavo sporazum z BiH. V vsem spornem obdobju način odpovedi pokojnini v primer izbire pokojnine pri nosilcu zavarovanja v drugi državi med Republiko Slovenijo in BiH ni bil urejen in tega za nazaj tudi sporazum z BiH ne ureja. To pa ni mogla biti ovira za izbiro ugodnejše pokojnine ob izpolnjenih pogojih pri toženi stranki na podlagi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 ob izhodiščih, ki jih je v navedeni odločbi sprejelo Ustavno sodišče. 10. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je toženi stranki naložilo izplačilo pokojnine, do katere je bil tožnik v času od 1. 10. 2004 do 31. 1. 2009 upravičen na podlagi pri toženi stranki doseženega obdobja pokojninskega zavarovanja. Za naprej pa je na podlagi 37. člena sporazuma z BiH tožena stranka prevzela izplačilo le sorazmernega dela pokojnine, ki je bila ugotovljena in odmerjena ob upoštevanju siceršnjih določb tega sporazuma, ki je odmero in izplačevanje pokojnin na podlagi zavarovalnih obdobij pri nosilcih zavarovanj pogodbenic za naprej v celoti uredil. 11. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.