Jedro

Tožniku, tujemu državljanu, je bila pokojnina priznana pri bosansko hercegovskem nosilcu zavarovanja od leta 1998 dalje z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe. Ker je postopek in s tem izbiro za priznanje pravice do pokojnine pri tožencu na podlagi obdobja zavarovanja v Sloveniji začel pri tožencu z vlogo z dne 30. 3. 2005, ko je že izpolnjeval pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima od 1. 10. 2004 (6 mesecev za nazaj od vložitve zahteve) ne le pravico do starostne pokojnine, temveč tudi pravico do njenega izplačevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. do III. točka in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 11. 2010, prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 4. 2010 pa je odpravilo v drugem odstavku izreka, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožniku starostna pokojnina v Republiki Sloveniji od 1. 10. 2004 do 31. 1. 2009 ne izplačuje iz razlogov po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1. V II. točki izreka je razsodilo, da se tožniku starostna pokojnina od 1. 10. 2004 do 31. 1. 2009 izplačuje v znesku 302,60 EUR mesečno. Toženi stranki je v III. točki izreka naložilo, da tožniku izplača zapadle neizplačane zneske pokojnine v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko bi posamezni znesek pokojnine bil izplačan, do plačila, z nakazilom na transakcijski račun tožnikove pooblaščenke. Tožbeni zahtevek, da se prvostopenjska odločba odpravi v IV. točki izreka, v katerem je tožena stranka odločila, da se pokojnina, priznana od 1. 2. 2009, izplačuje neposredno nosilcu pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju tudi: BiH), dokler ta tožene stranke ne bo obvestil, da lahko prične z nakazovanjem pokojninske neposredno upokojencu ter da je tožena stranka pokojnino v znesku 383,19 EUR od 1. 2. 2009 dolžna nakazovati na transakcijski račun tožnikove pooblaščenke, je v IV. točki izreka zavrnilo. V V. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper sodbo, z izjemo zavrnilne odločitve v IV. točki izreka, se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo v enakem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bila tožniku v Bosni in Hercegovini od 1. 4. 1998 dalje priznana pravica do starostne pokojnine, pri čemer je bila upoštevana celotna pokojninska doba, tudi dopolnjena v Republiki Sloveniji in je nosilec zavarovanja v Bosni in Hercegovini takšno pokojnino tudi izplačeval. Po dopolnitvi starosti 63 let je tožnik dne 30. 3. 2005 vložil zahtevek za slovensko starostno pokojnino, na podlagi 29 let, 1 meseca in 20 dni slovenske pokojninske dobe, na podlagi te dobe pa je že v Bosni in Hercegovini prejemal pokojnino. Tožnik se sklicuje, da ima v skladu z določbo 177. člena ZPIZ-1 pravico do izbire pokojnine, vendar trditve, da je namesto bosansko-hercegovske pokojnine izbral slovensko, ni dokazal, ker bi se moral v nasprotnem primeru odpovedati pokojnini na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, ki jo je prejemal pri bosansko-hercegovskem nosilcu. Pogoji za izplačilo priznane pravice do slovenske pokojnine po 177. členu ZPIZ-1 niso izpolnjeni. Tožnik ima pravico do izbire pokojnine, vendar lahko na podlagi iste pokojninske dobe uživa le eno pokojnino, v primeru ugoditve zahtevku pa bi prišlo do dvojnega izplačila za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 1. 2009, ker je tožnik dajatev na podlagi slovenske dobre prejemal pri tujem nosilcu. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 132/2009 z dne 7. 3. 2011 odločilo, da je potrebno zavarovancu zagotoviti uveljavitev pokojnine pri slovenskem zavodu, upoštevaje splošne pogoje za priznanje pravic do starostne pokojnine na podlagi določb ZPIZ-1. Poleg določbe 36. člena je potrebno upoštevati tudi določbo 177. člena ZPIZ-1 in ima tožnik pravico do izbire oziroma uživanja le ene pokojnine in ne do istočasnega uživanja dveh pokojnin. Če bi zavarovanec v skladu z določbo 177. člena ZPIZ-1 izbral slovensko pokojnino, mu bosansko-hercegovski nosilec ne bi izplačeval pokojnine tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe in tudi ne bi zahteval porazdelitve bremen oziroma preračuna bosansko-hercegovske pokojnine v skladu s 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Nepravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov postopka. Tožnik je, glede na delno zavrnitev zahtevka, uspel le deloma in bi mu tožena stranka stroške povrnila v sorazmernem delu, največ do ene polovice.

Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Sklicuje se na odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča in navaja, da je tožnik na podlagi plačevanja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji upravičen tudi do izplačila pokojnine. Tožniku je pravica do starostne pokojnine nesporno priznana od 1. 10. 2004 dalje in je bila v ustreznem znesku tudi odmerjena. Sklicevanje tožene stranke na določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1, v povezavi s 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni utemeljeno, ker je tožnik upravičen do izplačila pokojnine na podlagi določb ZPIZ-1. Opozarja na odločitev v začasnem sklepu nosilca zavarovanja v Bosni in Hercegovini, da tožnikova starostna pokojnina zaradi zmanjšanja za vsako leto predčasne pokojnine znaša 0 dinarjev mesečno. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US), pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka se je v izpodbijanih odločbah neutemeljeno sklicevala, da je tožnik izbral med pokojninami iz obveznega zavarovanja in se v smislu 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A, 110/11 - ZDIU12 in 40/12 - ZUJF) odločil, da glede na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine v drugih državah, izbere le pokojnino, ki jo bo užival v Bosni in Hercegovini. Drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin tudi v drugih državah, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Iz odločb Ustavnega sodišča ter tudi Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje sodba sodišča prve stopnje in ki jih sodišče druge stopnje ne ponavlja, izhaja, da na priznanje pravice do starostne pokojnine in njeno izplačevanje po ZPIZ-1 ne vpliva dejstvo, da je bila tožniku pri priznanju pravice do pokojnine v Bosni in Hercegovini upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, če tožnik izpolnjuje pogoje po ZPIZ-1. V obravnavanem primeru je bistveno, da je tožnik postopek in s tem izbiro za priznanje pravice do pokojnine pri toženi stranki na podlagi obdobja zavarovanja in plačevanja prispevkov v Republiki Sloveniji začel pri toženi stranki že z vlogo z dne 30. 3. 2005, ko je že izpolnjeval starostni pogoj 63 let in, po podatkih tožene stranke, pokojninsko dobo v trajanju 29 let, 3 mesece in 21 dni. S sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010 je bilo v revizijskem postopku razsojeno, da je tožena stranka z dokončno odločbo št. ... z dne 1. 7. 2005 neutemeljeno zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, pri čemer se je sklicevala, da je tožniku nosilec zavarovanja v Bosni in Hercegovini z odločbo št. ... z dne 4. 6. 1998 priznal pravico do predčasne pokojnine od 1. 4. 1998 dalje z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Po nepravilni odločitvi tožene stranke naj tožnik ne bi imel več pravice uveljavljati starostne pokojnine v Republiki Sloveniji, ker naj bi že izbral pokojnino v Bosni in Hercegovini. Očitno pa tožnik izbire ni opravil in je tudi ni mogel opraviti, ker je pokojnino zahteval v Republiki Sloveniji in mu je bila ta pravica priznana šele v ponovljenem postopku na podlagi omenjene sodbe Vrhovnega sodišča z odločbo, katere del izpodbija v tem socialnem sporu. Kvečjemu bi bilo mogoče trditi, da je z vložitvijo zahteve izbral pokojnino na podlagi slovenskega zavarovanja. Ustavno sodišče je v odločbah Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, s katerima je razveljavilo sodbi Vrhovnega sodišča, s sklicevanjem na 50. in 33. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-1 in nadaljnji) obrazložilo, da ima zavarovanec, ob pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določbe 36. člena ZPIZ-1, če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi z območja bivše SFRJ že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

Iz obrazložitve začasne odločbe nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini ne izhaja, da sta bili pri odmeri upoštevani pokojninska doba in pokojninska osnova, dosežena z zavarovanjem v Republiki Sloveniji. Tožniku je bila akontacija pokojnine odmerjena v znesku najnižje pokojnine v višini 20 % povprečnega čistega osebnega dohodka v BiH v letu pred odmero pokojnine, torej le zajamčena pokojnina.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da se tožnik, ob tem ko je zahteval priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine, ni odpovedal pravici oziroma izplačevanju pokojnine tudi na podlagi zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Tožnik se razumljivo ni odpovedal navedeni pravici, ker mu tudi tožena stranka, kot se je izkazalo, nezakonito ni priznala pravice, kljub izpolnjenim pogojem po ZPIZ-1. V skladu z ureditvijo v ZPIZ-1 in ob upoštevanju omenjenih odločb Ustavnega sodišča je tožnik upravičen tudi do izplačila starostne pokojnine v Republiki Sloveniji za ves čas od vložitve zahteve in še za 6 mesecev nazaj, kot določa drugi odstavek 157. člena ZPIZ-1. Na tožnikovo pravico ne vplivajo določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe št. 10/2008 in št. 3/2011), saj tudi 21. člen Sporazuma določa, da nosilec posamezne pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, kar je tudi tožnikov primer. Sporazum, oz. njegov 37. člen, na katerega se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka, za obravnavani primer ni uporaben. Po prvem odstavku 34. člena se Sporazum ne uporablja za izplačilo dajatev za čas, preden je začel veljati (za čas pred 1. 7. 2008). Dajatve po Sporazumu gredo v primeru ponovne odmere pokojni, kar je obravnavani primer, po prvem odstavku 37. člena Sporazuma od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine, v obravnavanem primeru torej od 1. 2. 2009 dalje. Primer, ko pristojni nosilec v posamezni pogodbenici pokojnino izplačuje neposredno pristojnemu nosilcu v drugi pogodbenici, določa tretji odstavek 37. člena Sporazuma in velja le če, bi bil pri ponovni odmeri pokojnine po Sporazumu seštevek pokojnin, odmerjenih po zakonodajah obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, ki bi se na dan ponovne odmere izplačevala po zakonodaji ene pogodbenice, česar tožena stranka ni niti zatrjevala in tudi ne dokazala, ali če gre za poračun akontacije po 31. členu Sporazuma, kar pa lahko velja le za akontacijo, izplačano po 1. 2. 2009, to je od pridobitve pravice do izplačila dajatev po Sporazumu. Odločitev, da bo tožena stranka pokojnino od 1. 2. 2009 izplačevala neposredno nosilcu zavarovanja v BiH je postala pravnomočna, ker odločitve v IV. točki izreka sodbe stranki nista izpodbijali. Poračun akontacije, ki jo je nosilec zavarovanja v BiH morebiti izplačal v obdobju od 1. 2. 2009 dalje v višjem znesku, kot bi jo moral, se bo na podlagi prvega odstavka 31. člena in prvega odstavka 37. člena Sporazuma opravil na zahtevo nosilca zavarovanja v BiH.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom pretežno uspel, zavrnitev se nanaša le na odločitev tožene stranke o načinu izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 2. 2009 dalje, pri čemer ni sporno, da je tožnik tudi od navedenega dne upravičen do starostne pokojnine na podlagi zavarovanja v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je stroške pravilno odmerilo upoštevajoč odločbe ZPP o uspehu v sporu ter določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09 - ZOdv-C).

Navedbe v odgovoru na pritožbo pomenijo ponavljanje navedb in ugotovitev Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča in ponavljanje dejstev, ki jih je tožeča stranka že navajala v postopku pri sodišču prve stopnje. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih tožeča stranka nosi sama.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.