Jedro

Tožena stranka ni niti v pritožbi, niti v reviziji navedla zneska, za katerega šteje, da je sodišče tožeči stranki previsoko odmerilo odškodnino.

Vrhovno sodišče ne sme samo ocenjevati vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Po 371. členu ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 14.947.585 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.02.2001 do plačila in ji povrniti 873.230 tolarjev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.05.2001 do plačila. Proti ugodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišču očita, da ne bi smelo dovoliti spremembe tožbenega zahtevka. Navaja tudi, da je stanovanje, v katerem so najemniki, manj vredno od praznega, a ne oceni koliko.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) določa, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena). Tožena stranka ni niti v pritožbi, niti v reviziji navedla zneska, za katerega šteje, da je sodišče tožeči stranki previsoko odmerilo odškodnino. Navedba v uvodu revizije "zaradi plačila 9.682.936,00 SIT s pp" ne pomeni vrednosti izpodbijanega dela, saj je bila tolikšna prvotna vrednost vsega spornega predmeta, po spremembi tožbenega zahtevka pa je bila tožeči stranki pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 14.947.585 tolarjev. Revizija se ne upira vsej prisojeni odškodnini, temveč zahteva, da revizijsko sodišče tožeči stranki prisodi primerno nižjo odškodnino. Tožena stranka posledično nalaga vrhovnemu sodišču obveznost, da oceni vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Tega pa revizijsko sodišče ne sme storiti. Po 371. členu ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem sicer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, vendar ta preizkus zajema le izpodbijani del. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve. Potemtakem gre za nedovoljeno revizijo (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Nedovoljeno revizijo zavrže že sodnik sodišča prve stopnje (prvi odstavek 374. člena ZPP). Sodnica tega ni storila, zato je moralo to storiti revizijsko sodišče (377. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).