Jedro

Medtem ko je uporaba prava, pa tudi pravil stroke, stvar sodišča, so za navajanje dejstev odgovorne stranke. Takšna prepletenost razpravnega in preiskovalnega načela velja tudi v obravnavani zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče dejansko stanje v zvezi z vrednostjo spornega stanovanja ugotavljala s pomočjo izvedenca (243. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Četudi je namreč za izvedensko delo potrebna uporaba pravil stroke, gre v takem primeru še vedno za raziskovanje pravnorelevantnih dejstev, ne pa uporabo prava. To pomeni, da bi morala tožeča stranka sama opozoriti na zasedenost stanovanja v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Če je tako, je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago svoje odločbe pravilno sprejelo samo dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, ne pa tudi tistih dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki nista navajali. Takšnega zaključka ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na to, da predstavlja zasedenost spornega stanovanja splošno znano dejstvo. Splošno znana so tista dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu oziroma nedoločenemu krogu ljudi. Dejstvo zasedenosti spornega stanovanja takšne lastnosti gotovo nima. Celo v primeru, če bi bila notornost podana, pa bi obveljalo, da tožeča stranka takega dejstva ni zatrjevala. Splošno znanih dejstev namreč ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP), kar v skladu z argumentacijo nasprotnega razlogovanja pomeni, da jih je vendarle treba navesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 14,947.585,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 dalje do plačila in ji povrniti 873.230,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2001 dalje do plačila. Proti ugodilnemu delu sodbe se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo višji znesek, kot bi ji ga smelo. Ne gre namreč prezreti, da je bilo stanovanje ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji zasedeno z imetnikom stanovanjske pravice. Če bi ga tožeča stranka dobila vrnjenega v naravi, ne bi bilo prosto najemnikov. Kot je splošno znano, obstaja bistvena razlika med tržno vrednostno stanovanja, ki je prazno oziroma nezasedeno in stanovanja, v katerem bivajo najemniki. Bistveno za pravilno odločitev v predmetni zadevi ni, kakšna je tržna vrednost spornega stanovanja, temveč, kakšna je tržna vrednost zasedenega stanovanja. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno obrestovalo odškodninski znesek od dneva 1.2.2001, saj tečejo obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Škoda tožeče stranke se je v konkretnem primeru odrazila v zmanjšanju njenega premoženja (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kot pravilno predpostavlja tožena stranka, je treba njeno višino oceniti ob upoštevanju tržne vrednosti stanovanja št. 7 na T. 1 v Ljubljani. Tržna vrednost nepremičnine je abstraktni pojem, ki ga je treba v skladu s pravili stroke zapolniti z okoliščinami konkretnega primera. Medtem ko je uporaba prava, pa tudi pravil stroke, stvar sodišča, so za navajanje dejstev odgovorne stranke. Takšna prepletenost razpravnega in preiskovalnega načela velja tudi v obravnavani zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče dejansko stanje v zvezi z vrednostjo spornega stanovanja ugotavljala s pomočjo izvedenca (243. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Četudi je namreč za izvedensko delo potrebna uporaba pravil stroke, gre v takem primeru še vedno za raziskovanje pravnorelevantnih dejstev, ne pa uporabo prava. To pomeni, da bi morala tožeča stranka sama opozoriti na zasedenost stanovanja v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Tega ni storila, celo nasprotno, na naroku za glavno obravnavo dne 23.5.2001 je izrecno izjavila, da na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke nima nobenih pripomb. Če je tako, je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago svoje odločbe pravilno sprejelo samo dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, ne pa tud tistih dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki nista navajali. Takšnega zaključka ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na to, da predstavlja zasedenost spornega stanovanja splošno znano dejstvo. Splošno znana so tista dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu oziroma nedoločenemu krogu ljudi. Dejstvo zasedenosti spornega stanovanja takšne lastnosti gotovo nima. Celo v primeru, če bi bila notornost podana, pa bi obveljalo, da tožeča stranka takega dejstva ni zatrjevala. Splošno znanih dejstev namreč ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP), kar v skladu z argumentacijo nasprotnega razlogovanja pomeni, da jih je vendarle treba navesti. Zasedenost spornega stanovanja kot pravnorelevantno dejstvo je tožeča stranka prvič izpostavila šele v pritožbi. Ker v pritožbenem postopku velja prepoved navajanja novih dejstev, pritožbeno sodišče njene navedbe ni moglo upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo tudi v delu, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od 1.2.2001 dalje do plačila, ne pa šele od izdaje sodbe, to je od 23.5.2001, dalje. Izvedenec gradbene stroke je sporno stanovanje ocenil z upoštevanjem vrednosti na dan 31.1.2001. Ker se je tožničin odškodninski zahtevek v tem trenutku spremenil v čisti denarni zahtevek, tečejo zakonske zamudne obresti od 1.2.2001 dalje. Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Dodati je le še, da je iz izreka po očitni pomoti izpadel njegov zavrnilni del (obrazložitev vsebuje jasne razloge v tej smeri), kar bo sodišče lahko vsak hip odpravilo s popravnim sklepom (328. čl. ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje odločitev o pritožbeni stroškovni zahtevi tožeče stranke. Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 155. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. čl. ZPP).