Jedro

Kadar se presoja utemeljenost reintegracijskega zahtevka, ni bistveno, na kakšen delovnem mestu se je zaposlil delavec po prenehanju delovnega razmerja. Tudi delavec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo in se je v tem času zaposlil drugje, ima izbirno pravico, da se na podlagi zanj ugodne sodbe ali vrne na delo k prejšnjemu delodajalcu ali pa te pravice ne izkoristi in še naprej ostane pri novem delodajalcu.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.305,02 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 16,73 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo v izreku navedenih zneskov razlik v plači (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika vrne na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni usposobljenosti (drugi odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tretji odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. II Pd 1493/2002 z dne 13.12.2005 ugodilo tožnikovemu zahtevku glede razlike v plači za obdobje od 15.1.1992 do 15.10.1992 ter glede plačila regresa za letni dopust, preostali del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. V tem postopku je sodišče prve stopnje opravilo tudi poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter kot osnovo za izračun pripadajočih plač sprejelo izhodiščno plačo za VI. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Tožnik je tako v dokaznem postopku predložil ne le svoje podatke o višini plač, ki jih je dejansko prejemal pri svojih delodajalcih, temveč je sodišče prve stopnje podatke o višini plač tožnika pridobilo tudi pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ti podatki se nahajajo v spisu sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 77/2001, iz katerega je bila potem v nov spis opr. št. II Pd 1493/2002 izločena pravda tožnika. Višina plače, ki jo je tožnik prejemal pri novih delodajalcih, tako izhaja iz potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za katerega sodišče prve stopnje samo navaja, da se nahaja v spisu. Tožena stranka ni predlagala izvedbe dokaza s poizvedbami pri delodajalcih tožnika. Celo v primeru, če bi bilo dokazno breme o prejetih plačah na strani tožnika, bi sodišče prve stopnje razliko v plači lahko samo izračunalo na podlagi v spis predloženih podatkov, tako da bi letne zneske prejetih plačil delilo z 12 meseci in te zneske potem odštelo od mesečno pripadajočih plač tožnika. Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, saj je tožnik uspel z zahtevkom za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in reintegracijskim zahtevkom. Gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je priznanje razlike v plači le del akcesornega zahtevka, zato je v skladu z 22. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) le tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 700/2003 z dne 1.7.2005. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe ter odločitev o stroških postopka se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bil s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 414/94 z dne 30.6.1999 sicer razveljavljen sklep o prenehanju delovnega razmerja, v novem postopku pa je prvostopenjsko sodišče toženo stranko tudi obvezalo na plačilo obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja za obdobje od januarja 1992 do oktobra 1992. Tožnik v tožbi ali kakšni vlogi pred izdajo citirane sodbe ni oblikoval tožbenega zahtevka tako, da bi zahteval delovnopravno reintegracijo, kar je tudi razumljivo glede na to, da je bil tožnik ves čas od prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlen na dobrem delovnem mestu direktorja podjetja. Postavlja se vprašanje, ali je možno nekaj let potem, ko je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno o prenehanju delovnega razmerja, vložiti zahtevek za delovnopravno reintegracijo, zlasti še glede na ugovor zastaranja tožbenega zahtevka. Tožnik ob vložitvi tožbe in tudi 5 let po vložitvi tožbe ni oblikoval opisnega reintegracijskega zahtevka, zato je tak zahtevek zastaral. Celo v primeru, če zahtevek ne bi zastaral, se postavlja vprašanje smiselnosti odločitve prvostopenjskega sodišča glede na delo, ki ga tožnik opravlja pri drugem delodajalcu. Odločitev sodišča prve stopnje tudi ni izvršljiva, saj bi bila potrebna predhodna ugotovitev, kakšno strokovno izobrazbo ima tožnik in katero je zanj odgovarjajoče delo, saj sicer iz tega lahko nastane nov spor, ki pa ne more biti razrešen v izvršilnem postopku. Tožnik je po prenehanju delovnega razmerja končal univerzo, pred prenehanjem pa je opravljal delo, ki odgovarja srednješolski izobrazbi. V primeru delovnopravne reintegracije bi tožnik tako imel pravico do dela na takšnem delovnem mestu, kakršnega je zasedal pred prenehanjem delovnega razmerja. V tej zadevi ne gre več za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč za spor o plačilu obveznosti, ki izvira iz delovnega razmerja, torej za čisto denarno terjatev, zato ima tožena stranka pravico do povračila priglašenih stroškov.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče obe pritožbi preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da je že z vlogo z dne 26. 6. 2002 (v resnici gre za pripravljalni spis z dne 26. 2. 2002) sodišču prve stopnje pravočasno predložil listine, na podlagi katerih bi to lahko odločilo o tem delu tožbenega zahtevka. Tožnik je s to vlogo postavil po višini opredeljen zahtevek za plačilo plač za čas, ko je bil brez zaposlitve in zahtevek za plačilo razlike med plačo, ki jo je tožnik prejemal pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi mu šla pri toženi stranki. O plačilu za čas, ko je bil tožnik nezaposlen, je že pravnomočno odločeno, z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tisti del denarnega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval plačilo razlike v plačil. Kot dokaz za obstoj razlike v plači v spornem obdobju je tožnik predloži izračun, v katerem je zgolj navedel, kakšne prejemke naj bi v spornem času prejemal (priloga A/7, ki je bila v spisu sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 77/01 prvotno označeno kot priloga A/30). Priložil pa je tudi fotokopijo delovne knjižice (priloga A/3, v spisu opr. št. II Pd 77/01 označeno kot A/29). Ta dokazila je tožnik v spis vložil potem, ko je pritožbeno sodišče že razveljavilo prvo v tem sporu izdano sodbo (opr .št. I Pd 414/94 z dne 30. 6. 1999), vendar še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A, Ur. l. RS, št. 96/02). S to novelo je bil 2. odstavek 362. člena ZPP spremenjen tako, da so stranke na prvem naroku nove glavne obravnave smele navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predlagati. Navedeno pomeni, da je tožnik te dokaze vložil pravočasno in mu ni bilo potrebno zatrjevati, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že v prejšnjem postopku. Vendar pa ti dokazi, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne dokazujejo tožnikovega prikrajšanja v plači v spornem obdobju.

Enako velja tudi glede pravočasno predloženih izpisov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (priloga A/6, v spisu II Pd 77/01 označeno kot A/77), iz katerih so razvidni letni zneski prejetih plač. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje znesek prikrajšanja lahko ugotovilo tako, da bi te zneske delilo z 12 in tako dobilo povprečno mesečno izplačilo ter nato le še izračunalo razliko do pripadajoče plače po ustrezni kolektivni pogodbi. Za tak način ugotavljanja prikrajšanja v plači ni nobene podlage, razen tega pa sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja na razkorak med podatki tožnika o tem, kakšno plačo naj bi v posameznem letu prejemal in zneski, ki so navedeni v preglednici ZPIZ-a. Dokazno in trditveno breme v zvezi z domnevnim prikrajšanjem pri plači je na tožniku, zato je ob ugotovitvi, da tožnik s pravočasno podanimi navedbami in dokazili ni dokazal, da mu je v spornem obdobju nastajala kakšna razlika, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači. Vse dokaze, ki so v spisu označeni kot priloge A/9 do A/13 je tožnik v spis vložil šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pri tem zatrjeval, da tega ni mogel storiti že prej, torej najkasneje na prvem naroku, ki je bil opravljen po uveljavitvi ZPP-A. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik s temi dokazi prekludiran.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje razliko v plači lahko izračunalo na enak način, kot je to storilo v sodbi z dne 13. 12. 2000, saj so z njo tožniku bile dosojene plače za čas, ko je po prenehanju delovnega razmerja bil brez zaposlitve. Tožniku so bile za to obdobje dosojeni celotni zneski izhodiščnih plač po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90), te zneske pa je bilo možno dosoditi že zgolj na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, neodvisno od zatrjevanja tožnika o višini prikrajšanja.

Pač pa se tožnik utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. V tej zadevi gre tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja, s tem delom zahtevka je tožnik uspel, prav tako je uspel z delom denarnega zahtevka, zato je upravičen do povrnitve temu uspehu sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Tožnik je po višini opredeljen denarni zahtevek postavil šele z vlogo z dne 26. 2. 2002 in ker je poprej postopek tekel le v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja ter opisnim zahtevkom za priznanje pravic iz dela in po delu, je kot osnovo za odmero stroškov postopka v tej prvi fazi potrebno upoštevati 160 točk, kolikor znaša nagrada za sestavo tožbe. Tožnik je z zahtevkom za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in kasneje tudi z reintegracijskim zahtevkom v celoti uspel, zato je upravičen do povrnitve celotnih stroškov postopka, ki jih je priglasil do 26. 2. 2002. Utemeljeno priglašeni stroški postopka do navedenega datuma znašajo 1120 točk (160 točk za tožbo, po 120 točk za vsako od štirih pripravljalnih vlog, po 80 točk za vsakega od petih narokov za glavno obravnavo, 200 točk za pritožbo), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 514,08 EUR. V nadaljevanju je postopek tekel še o reintegracijskem zahtevku ter zahtevku za plačilo zneska 6.068.991,00 SIT bruto. Tožniku je bil dosojen znesek 515.282,17 SIT, kar pomeni, da je tožnik uspel z 8,5 % denarnega zahtevka, uspel pa je tudi z reintegracijskim zahtevkom. Punctum za denarni zahtevek je 700 točk, za reintegraijski zahtevek pa 300 točk, kar ob dejstvu, da je tožnik z reintegracijskim zahtevkom uspel v celoti in z denarnim zahtevkom v višini 8,5 % pomeni, da je glede odmere stroškov postopka tožnikov uspeh v tej drugi fazi potrebno oceniti kot 35,9 %. Celoten punctum za to fazo postopka je namreč 1000 točk (700 + 300), tožnik je uspel glede punctuma 300 točk in z 8,5 % glede punctuma 700 točk, kar pomeni 59 točk od 700. Na podlagi takšnega sorazmerja je tožnik upravičen do povrnitve 35,9 % utemeljeno priglašenih stroškov, toliko namreč znaša delež punctuma 300 + 59 v celotnem punctumu 1000 točk. V tej drugi fazi postopka utemeljeno priglašeni stroški postopka znašajo 4000 točk (po 600 točk za vsako od obeh pripravljalnih vlog, po 400 točk za zastopanje na vsakem od štirih narokov za glavno obravnavo, 1200 točk za pritožbo), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.836,00 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve 35,9 % tega zneska, to je 659,12 EUR. Upoštevajoč obe fazi postopka je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 1.173,20 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 131,82 EUR. Toženca stranka je tožniku tako dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.305,02 EUR.

- K pritožbi tožene stranke: Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnik pred odločitvijo sodišča prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 414/94 z dne 30. 6. 1999, ni zahteval reintegracije. Tožnik je namreč s pripravljalnim spisom z dne 25. 5. 2000, torej še preden je tožena stranka odgovorila na tožbo, postavil zahtevek, da je tožena stranka tožnikom dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja dela dalje, to je od 15. 10. 1991, vključno s pripadajočim osebnim dohodkom z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zapadlega osebnega dohodka. Tak zahtevek vsebuje tudi reintegracijski zahtevek, saj priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pomeni tudi priznanje reintegracije. Tožena stranka zato neutemeljeno uveljavlja zastaranje reintegracijskega zahtevka, saj je potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano že z oblikovanjem zahtevka za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dela dalje. Glede na to, da je s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno odločeno o nezakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika, je sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi reintegracijskemu delu njegovega zahtevka. Kadar se presoja utemeljenost reintegracijskega zahtevka, ni bistveno, ali se je delavec medtem zaposlil na „dobrem“ delovnem mestu, saj ima delavec, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje in se medtem zaposlil drugje, izbirno pravico, da se na podlagi zanj ugodne sodbe vrne k prejšnjemu delodajalcu, ali pa te pravice ne izkoristi in ostane še naprej pri novem delodajalcu.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo o reintegracijskem zahtevku moralo ugotoviti, kakšno izobrazbo ima tožnik in katero je zanj odgovarjajoče delo, češ, da iz tega lahko nastane nov spor, ki ne more biti razrešen v izvršilnem postopku. Takšna ugotovitev ne sodi v izrek, izvršljiv pa postane samo izrek.

V tej zadevi gre še vedno za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Okoliščina, da je med tem bilo že pravnomočno odločeno o tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ne pomeni, da je spor o plačilu prikrajšanja v plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja potrebno obravnavati kot samostojni spor o premoženjski pravici iz delovnega razmerja, zaradi česar bi bila tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka glede na uspeh. Zahtevek za plačilo razlike v plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sestavni del spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, zato tožniku ni možno naložiti, da toženi stranki povrne stroške postopka v zvezi s tem denarnim zahtevkom zgolj zaradi tega, ker o njem ni bilo pravnomočno odločeno hkrati z zahtevkom za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Gre za zahtevke, ki so bili postavljeni v okviru istega spora, zato je denarni del zahtevka potrebno obravnavati kot akcesorni zahtevek k zahtevku za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) namreč določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka: Glede na to, da se tožnik pritožuje tako zoper odločitev o glavni stvari, kakor zoper odločitev o stroških postopka, je potrebno šteti, da vrednost izpodbijanega dela predstavlja seštevek zavrnjenega zahtevka za plačilo razlike v plači in priglašenih stroškov postopka. Glede na to, da dosojeni stroški postopka predstavljajo 8,1 % izpodbijanega dela, je tožnik upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov. Tožnik je priglasil nagrado za pritožbo v višini 375 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,12 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 34,42 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tako znašajo 206,54 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 8,1 % tega zneska, kar znaša 16,73 EUR.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.