Jedro

Tožnik bi bil upravičen do razlike v plači, če bi dokazal, da je pri drugih delodajalcih, pri katerih je bil zaposlen v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prejemal nižjo plačo, kot bi jo prejemal pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači, ker tožnik ni dokazal, da bi v spornem obdobju pri toženi stranki prejel višjo plačo, kot jo je prejemal pri delodajalcih, pri katerih je bil zaposlen v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za dokaze, predložene šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, brez zatrjevanja, da jih ni bilo mogoče predložiti že prej, je štelo, da je tožnik z njimi prekludiran. Toženi stranki je naložilo, da tožnika vrne na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni usposobljenosti in odločilo, da sama krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika samo v delu o stroških postopka, v preostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo v celoti. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da pravočasno predloženi dokazi ne dokazujejo prikrajšanja pri plači v spornem obdobju.

3. Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je prvostopno sodišče v postopku, ki je pred tem tekel pod opr. št. II Pd 1493/2002, opravilo poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) in nato sprejelo kot osnovo za izračun pripadajočih plač tožniku zneske, določene v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in sicer konkretno zneske izhodiščne plače za VI. tarifni razred z upoštevanjem minulega dela tožnika. Sodišče prve stopnje je tako razpolagalo s podatki o višini pripadajočih plač, kot tudi s podatki Zavoda RS za zaposlovanje, fotokopijo delovne knjižice, obračunom socialne varnosti za primer brezposelnosti, izpisi ZPIZ-a ter zaslišanjem tožnika. Podoben izračun je prvostopno sodišče opravilo za vse druge tožnikove sodelavce in jim priznalo razliko v plači na podlagi praktično enakih podatkov, kot se nahajajo v spisu za tožnika. Gre za neenako obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi njegovimi sodelavci. Zato v reviziji predlaga, da se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnika zoper sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da se pritožbi ugodi in sodba prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožena stranka kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila, zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da bi sodišče razliko v plači lahko izračunalo enako, kot v sodbi II Pd 1493/2002, saj so bile s to sodbo tožniku dosojene plače za obdobje njegove brezposelnosti. Za ta čas je bilo pripadajoče zneske mogoče določiti zgolj na podlagi določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG – Ur. l. RS, št. 31/90) o izhodiščni plači za posamezni tarifni razred. V tem delovnem sporu pa je tožnik zahteval razliko v plači za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih. Do razlike v plači bi bil upravičen, če bi dokazal, da je pri drugih delodajalcih prejemal nižjo plačo, kot bi jo prejemal pri toženi stranki. Ker prikrajšanja ni dokazal, je sodišče njegov zahtevek upravičeno zavrnilo. Sicer pa tožnik z revizijskimi navedbami v pretežnem delu graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

9. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.