Jedro

Legitimacijo za predložitev popravka davčnega obračuna zakon daje tistemu, ki je predložil davčni obračun.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Posebni davčni urad zahtevek tožnika kot zavezanca za davek za popravek obračuna za plačilo davčnega odtegljaja za dohodnino od obresti 25 kuponov obveznic SOS2E, prejetih na podlagi določbe UE Slovenske Konjice, v skupni vrednosti obresti 941.716,69 EUR z dne 15. 5. 2009, zavrgel. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec za davek pri Posebnem davčnem uradu vložil popravek davčnega obračuna in zahtevo za vračilo davka v višini 22.192,90 EUR. Obračun je sestavil SOD d.d. kot plačnik davka. Po mnenju tožnika je bil namreč davčni obračun, ki ga je pripravil SOD d.d., napačen, saj ni upošteval 6. točke 1. odstavka 82. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2). Prvostopni organ ocenjuje, da je na podlagi 57. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2) obračun davčnega odtegljaja dolžan predložiti plačnik davka in ne tožnik. Ob smiselni uporabi določbe 54. člena ZDavP-2 slednje pomeni, da je samo plačnik davkov upravičen predlagati popravek obračuna davčnega odtegljaja, ne pa davčni zavezanec, na katerega se obračun nanaša. Ker vloge za popravek obračuna ni predložila upravičena oseba, ki bi uveljavljala kakšno svojo pravico, jo je davčni organ v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), zavrgel. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-21-220/2009 z dne 3. 9. 2010, pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da pritožnik neutemeljeno ugovarja stvarno pristojnost Posebnega davčnega urada. Ta je določena s 4. členom Uredbe o določitvi davčnih uradov Davčne uprave RS (Uradni list RS, št. 142/04 do 51/2010).

Neutemeljen pa je tudi očitek pritožnika, da prvostopni organ ni zadostno pojasnil svoje odločitve oziroma, da temelji na nezadostni pravni podlagi. Meni, da tožnik spregleda ločen princip predlaganja davčnega obračuna, glede na položaj davčnega zavezanca. Enkrat je davčni zavezanec dolžan sam obračunati, izračunati in plačati davek po principu samoobdavčitve iz 51. člena ZDavP-2, drugič pa za davčnega zavezanca davčno obveznost izračuna, obračuna in plača plačnik davka po principu davčnega odtegljaja po 57. členu ZDavP-2. Napačno je tudi razumevanje pritožnika, da določba 1. odstavka 67. člena ZDavP-2 daje skrbniku možnost predložitve popravka davčnega obračuna tudi v primerih, kadar sam ni predlagatelj davčnega obračuna oziroma obračuna davčnega odtegljaja. Določbe 51. do 66. člena ZDavP-2 se samo smiselno uporabljajo. Za skrbnika, ki nastopa v vlogi davčnega zavezanca, ne veljajo določbe 51. do 54. člena ZDavP-2, saj pri obdavčevanju obresti ne velja princip samoobdavčitve, pač pa zanj obračuna in plača obveznost plačnik davka, v skladu s 57. členom ZDavP-2. Plačnik davka je tisti, ki lahko, glede na to, da je predložil obračun davčnega odtegljaja, v skladu z določbo 6. odstavka 57. člena, predlaga popravek obračuna davčnega odtegljaja.

Tožnik v tožbi najprej ponavlja, da je po njegovem sklep izdal stvarno nepristojen organ, saj za postopanje v konkretnem primeru pristojnost Posebnega davčnega urada, v skladu s 4. členom Uredbe, ni urejena. V konkretni zadevi gre za opravljanje nalog odmere davkov in odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji za zavezanca za davek, ki ni oseba, za katero bi bil, na podlagi 4. člena Uredbe, pristojen Posebni davčni urad. Prav tako meni, da ima pravico do predložitve popravka obračuna davčnega odtegljaja. Po njegovem tožena stranka zmotno razume ureditev ZDavP-2. Plačnik davka je v skladu s 1. odstavkom 57. člena ZDavP-2 dolžan davek za davčnega zavezanca izračunati v obračunu davčnega odtegljaja, ga odtegniti in plačati. Ni pa res, da bi ta dolžnost pripadala samo plačniku davka, kot edinemu upravičencu. Sklicuje se na 6. odstavek 57. člena ZDavP-2, ki po njegovem določa dobesedno in ne smiselno uporabo 54. člena ZDavP-2 za popravek davčnega obračuna tudi glede davčnega odtegljaja. Če je bila davčna obveznost izkazana previsoko, mora imeti davčni zavezanec pravico do predložitve popravka davčnega obračuna, pa čeprav davčnega obračuna ni predložil sam. Meni, da tako izrecno določa tudi 6. odstavek 57. člena ZDavP-2. Ker ima po njegovem pravico do popravka davčnega obračuna tudi v primeru davčnega odtegljaja davčni zavezanec, gre taka pravica na podlagi določbe 1. odstavka 67. člena v zvezi s 6. odstavkom 57. člena in 54. členom ZDavP-2, tudi njegovemu skrbniku kot zakonitemu zastopniku. Kolikor bi se določbe ZDavP-2 razlagale na način, kot to počne tožena stranka, bi slednje pomenilo, da je zakonodajalec onemogočil udeležbo davčnega zavezanca v davčnem postopku, čeprav se v tem postopku odloča o njegovih pravicah in davčnih obveznostih. S tem pa bi mu odvzel ustavno zagotovljeno temeljno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Tožnik obrazlaga tudi svoj stroškovnik, pri čemer meni, da bi se morali stroški odmeriti skladno z Zakonom o odvetniški tarifi in ne na podlagi Pravilnika, ki je bil in izdan na podlagi 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da bi moralo sodišče v tem primeru uporabiti exceptio illegalis in tožniku priznati vse zahtevane stroške.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi v skladu z 59. členom ZUS-1 odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijani sklep, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča ZDavP-2 loči med davčnim zavezancem, ki sam izračuna davek v davčnem obračunu in ga tudi plača (51. člen ZDavP-2 in naslednji), ter plačnikom davka, ki izplača dohodek, od katerega se v skladu z zakonom ali z zakonom o obdavčenju izračuna, odteguje in plačuje davčni odtegljaj (58. člen ZDavP-2). Za obračun davčnega odtegljaja je bil pristojen plačnik davka, v konkretnem primeru SOD d.d. Zato med strankama ni sporno, da bi slednji lahko predlagal popravek obračuna davčnega odtegljaja, kolikor bi se izkazalo, da ni bil pravilen. ZDavP-2 se v 6. odstavku 57. člena glede obračunu davčnega odtegljaja res sklicuje na 52. do 55. člen omenjenega zakona. Vendar pa se 54. člen, ki govori o popravljanju davčnega obračuna, če je bila davčna obveznost izkazana previsoko, sklicuje na tistega davčnega zavezanca, ki je davčno obveznost sam izkazal previsoko. Legitimacijo za predložitev zahteve za popravek obračuna zakon daje torej tistemu, ki je obračun predložil. V konkretnem primeru pa ni sporno, da obračuna davčnega odtegljaja iz 57. člena ZDavP-2 ni predložil tožnik. Velja omeniti še 4. odstavek 59. člena ZDavP-2, ki določa obveznosti plačnika davka. Če namreč davčni organ (in ne davčni zavezanec) ugotovi, da plačnik davka davčnega odtegljaja ni odtegnil in plačal, ali ga ni odtegnil in plačal pravilno, davčni odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen, s pripadajočimi dajatvami bremeni plačnika davka. Plačnik davka ima pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen. Zakon torej situacije, ko je plačnik davka na škodo davčnega zavezanca davek obračunal tako, da je bil ta previsoko odmerjen, ne ureja. Po mnenju sodišča gre namreč v primeru, kot je tožnikov, za notranje razmerje med plačnikom davka in davčnim zavezancem, ne pa za direktno razmerje med davčnim zavezancem in davčnim organom. Bi pa tožnik plačniku davka lahko predlagal, da davčnemu organu predloži popravek obračuna davčnega odtegljaja iz razloga, ker je bil po mnenju davčnega zavezanca napačno sestavljen. V vsakem primeru pa ima po mnenju sodišča tožnik možnost vložitve tožbe proti plačniku davka v postopku pred rednim sodiščem (1. člen ZPP), kolikor se ugotovi, da je slednji tožniku neutemeljeno previsoko obračunal davek oziroma so za njegovo ravnanje podane odškodninske predpostavke iz Obligacijskega zakonika. Med plačnikom davka, ki za davčnega zavezanca napačno obračuna davčni odtegljaj, in davčnim zavezancem, ki na podlagi takšnega obračuna trpi prikrajšanje na svojem premoženju, se vzpostavi civilnopravno razmerje, ki pa ga v upravnem postopku, pri katerem gre za oblastno odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih iz upravnega prava, ni mogoče urejati.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče, ker tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po mnenju sodišča je namreč izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Ker tožnik s tožbo ni uspel, tudi ni upravičen do povrnitve stroškov upravnega spora iz 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Zato je v danem primeru tudi odpadla potreba po tem, da bi se sodišče ukvarjalo z vprašanji, ki jih je glede priznanja stroškov izpostavil tožnik.