Jedro

Določba drugega odstavka 25. člena Odloka o oskrbi z vodo, ki določa, da "interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca" ne določa solidarne obveznosti uporabnikov vode iz istega priključka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zoper toženca in še tri druge dolžnike predlagala izvršbo zaradi izterjave 35.812,50 SIT in to na podlagi verodostojne listine - izpisa kartice dolžnika hišnega sveta za dobavljeno vodo v stavbi na Z. Zoper izdani sklep o izvršbi sta ugovarjala toženca in sodišče je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je zoper njiju dovolilo izvršbo in odločilo, da bo o tožbenem zahtevku in povrnitvi stroško odločilo sodišče v pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje pa je nato z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi za toženca razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zoper njiju zavrne.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana solidarna odgovornost vseh uporabnikov vode v določenem objektu za plačilo porabljene vode. Poudarja, da Odlok o oskrbi z vodo (Ur.l. SRS, št. 11/87, v nadaljevanju Odlok) v 25. členu določa, da v primeru, če je v objektu več uporabnikov vode iz istega priključka, ti določijo z medsebojnim sporazumom, kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo v objektu. V drugem odstavku tega člena, pa je določeno, da interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca. Tožeča stranka meni, da iz navedenih določb izhaja, da je obveznost uporabnikov za plačilo računov za vodo solidarna tam, kjer se več uporabnikov napaja iz istega odjemnega mesta. To po mnenju tožeče stranke pomeni, da vsak dolžnik odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, obveznost pa preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti (prvi odstavek 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožeča stranka meni, da je sestavni del pogodb med upravljalcem vodovoda in uporabniki tudi citirani Odlok, ki določa solidarno obveznost. Zato predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da gre za spor majhne vrednosti. Po določbi 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 do 2/04, v nadaljevanju ZPP) pa je mogoče sodbo ali sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka od tožencev zahteva plačilo za porabljeno vodo v obdobju od 15.5.1998 do 15.2.1999 v višini 35.812,50 SIT, da pa je iz predloženega izvlečka iz saldakonta (A1) in računov (A2, A3, A4) razvidno, da gre za neporavnane obveznosti za porabljeno vodo v objektu na Z. Toženca sta ugovarjala zoper izdani sklep o izvršbi - prva toženka je predložila potrdilo o plačilu svojih obveznosti za vse sporno obdobje, drugi toženec pa je ugovarjal, da se v objektu na Z. nahaja osem strank in ne le pet. Tožeča stranka po ugovorih tožencev ni predložila specifikacije terjatve in ni navedla, kolikšen del obveznosti po interni delitvi odpade na oba od tožencev, temveč se je sklicevala na 25. člen Odloka, ki po njenem mnenju ureja solidarno odgovornost vseh uporabnikov enega priključka za plačilo porabljene vode na tem priključku. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da drugi odstavek 25. člen Odloka ne določa solidarne odgovornosti uporabnikov enega priključka. V času nastanka spornega razmerja je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 88/99, v nadaljevanju ZOR). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je obveznost uporabnikov za porabo vode iz istega priključka deljiva, ker se lahko razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in se s to delitvijo ne izgubi ničesar od njene vrednosti (prvi odstavek 412. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da so deljive obveznosti lahko solidarne na podlagi dogovora strank ali na podlagi zakona.

Tožeča stranka zatrjuje, da je bila solidarna obveznost dogovorjena s pogodbo, ker Odlok predstavlja splošne pogoje, ki dopolnjujejo pogodbena določila. Takšno stališče je zmotno. Odlok o oskrbi z vodo nikakor ne predstavlja splošnih pogojev, saj jih ni pripravila tožeča stranka, niti ni tožeča stranka zatrjevala niti dokazala, da bi bila vsebina odloka povzeta v splošne pogoje in bi bila nato vzpostavljena zveza takšnih pogojev s pogodbo med pravdnimi strankami. Odlok o oskrbi z vodo je torej podzakonski splošni pravi akt in kot tak ne more določiti solidarne obveznosti uporabnikov vode. Višje sodišče pa se tudi strinja z oceno sodišča prve stopnje, da določba drugega odstavka 25. člena Odloka, ki določa, da "interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca" tudi ne določa solidarne obveznosti uporabnikov vode iz istega priključka.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke bi bil tako lahko utemeljen le, če bi tožeča stranka opredelila in obrazložila kolikšen del obveznosti odpade na vsakega od tožencev (in seveda le, če toženca ne bi dokazala, da sta ta del obveznosti že plačala). Ker tožeča stranka tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.