Jedro

Preživljalec mora storiti vse, da si izboljša in izkoristi svoje pridobitvene zmožnosti. Preživnina se določi ne le glede na materialne marveč tudi pridobitvene zmožnosti zavezanca, seveda ob upoštevanju potreb upravičenca. Toženec kot eden izmed tožnikovih staršev je torej že po zakonu dolžan izkoristiti vse pridobitne zmožnosti, da bo lahko izpolnil dolžnost preživljanja. Če pa je tožnik razumel obrazložitev prvostopenjske sodbe kot očitek, je treba povedati, da je ta utemeljen spričo toženčevega ravnanja, ko priznava, da si dela ne išče in da 3 ha velike kmetije ne obdeluje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec - oče mladoletnega tožnika le-temu plačevati od 24.3.2003 po 35.000,00 SIT na mesec preživnine. Višji tožbeni zahtevek za plačevanje še 15.000,00 SIT je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sprejelo je kot pravilne in popolne ugotovitve, da so tožnikove potrebe med 80.000 in 90.000 SIT na mesec; da je zakonita zastopnica lastnica stanovanjskih in poslovnih prostorov na Ptuju in v Karlobagu, kjer oddaja apartmaje, da pa toženec zasluži 95.000 SIT z oddajanjem pekarne. Pravilna je ocena, da ima zakonita zastopnica boljše pridobitne možnosti kot toženec, vendar bo ta z maksimalnim angažiranjem zmogel plačevati preživnino.

Toženec je vložil revizijo proti sodbi prvostopenjskega sodišča v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh stopenj. Ni mogoče sklepati, da ni sporno njegovo očetovstvo, saj se je sodišče seznanilo z dejstvom, da je vložil tožbo za ugotovitev očetovstva mladoletnega tožnika. Prvostopenjsko sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je verjelo zakoniti zastopnici, saj bi se o njeni neverodostojnosti lahko prepričalo že iz drugih postopkov in njenega neupoštevanja sodnih odredb. Sodišče je premoženjsko oziroma finančno nesorazmerje med njim in zakonito zastopnico ocenilo prenizko in tožencu neupravičeno očitalo, da si lahko izboljša prihodke. Tožnik nima nobenih drugih dohodkov kot od pekarne, s tem pa komaj preživlja sebe. Njegovi dohodki so vsaj petkrat nižji kot dohodki zakonite zastopnice. Sodišče je prezrlo, da je toženec brezposelen, brez dohodkov in brez možnosti za zaposlitev. Nima premoženja, ki bi lahko opazno izboljšalo njegovo finančno stanje.

Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženca oziroma njegovega pooblaščenca je treba opozoriti, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V tej zadevi revident izpodbija prvostopenjsko sodbo, torej sodno odločbo, zoper katero revizija sploh ni dovoljena. Ker pa je v uvodu revizije omenjena "v zvezi" tudi drugostopenjska sodba, in ker je v obrazložitvi omenjeno tudi pritožbeno sodišče, je revizijo štelo kot dovoljeno.

Zgrešen je očitek prvostopenjskemu sodišču, ker da je sklepalo o nespornem toženčevem očetovstvu. Toženec je namreč šele v pritožbi proti prvostopenjski sodbi v tej zadevi navedel, da je vložil "tožbo zaradi ugotovitve očetovstva" oziroma da je "izjavo o očetovstvu za ndl. tožnika pred Matičnim uradom ... podal v zmoti". Poprej v tej pravdi očetovstvu ni oporekal in med številnimi pravdami med strankama oziroma zakonito zastopnico ni omenil tudi očetovske pravde oziroma pravde zaradi izpodbijanja danega priznanja. Ugotovitev, da očetovstvo med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, je torej korektna. Sicer pa okoliščina o spornosti očetovstva ni mogla vplivati na razsojo o preživnini, kot to posredno ugotavlja revident sam tako v pritožbi kot v reviziji. Revizijsko neopredeljene kršitve v zvezi s tem torej ni.

Revizijska graja prvostopenjskega sodišča, češ da je verjelo, pa ne bi smelo, zakoniti zastopnici, ker ima številne sodne postopke s tožencem in ker ne upošteva niti sodne odredbe o prepovedi prodaje premoženja, pomeni v reviziji nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za kakšno procesno kršitev naj bi šlo v zvezi s tem, pa revizija ne pove.

Preizkus izpodbijane sodbe se sme gibati le v mejah revizijskih razlogov (371. člen ZPP).

Sodišče je v zadostni meri upoštevalo nesorazmerje med gmotnim stanjem zakonite zastopnice in tožencem, saj je navzlic temu, da sta vse delo in skrb za mladoletnega tožnika, potrebnega tudi terapevtske obravnave, na njenih ramah (126. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/04 - ZZZDR), tožencu naložilo, da prispeva k tožnikovemu preživljanju le 38 % denarnih izdatkov zanj.

Sodišče ni nič "neopravičeno očitalo tožencu, da si lahko izboljša svoje redne mesečne prihodke", marveč ga je le opozorilo, da mora storiti vse, da si izboljša in izkoristi svoje pridobitvene zmožnosti. To je moralo storiti spričo zakonske določbe, po kateri se preživnina določi ne le glede na materialne marveč tudi pridobitvene zmožnosti zavezanca, seveda ob upoštevanju potreb upravičenca (129. člen ZZZDR). Toženec kot eden izmed tožnikovih staršev je torej že po zakonu dolžan izkoristiti vse pridobitne zmožnosti, da bo lahko izpolnil dolžnost preživljanja (prvi odstavek 123. člena in 129.a člen ZZZDR). Če pa je tožnik razumel obrazložitev prvostopenjske sodbe kot očitek, je treba povedati, da je ta utemeljen spričo toženčevega ravnanja, ko priznava, da si dela ne išče in da 3 ha velike kmetije ne obdeluje. V zvezi s tem se revizijska pripomba, da "toženčevo nepremično premoženje ne more prinašati kakšnih večjih dohodkov, vsaj ne takšnih, ki bi lahko opazno izboljšali njegovo finančno stanje", ne pokaže kot kdove tehtno, saj gre za 23.000 SIT razlike med prisojeno preživnino in preživnino, ki jo je bil toženec pripravljen plačevati že leta 2003. Takšen znesek pa bi kmetija, če bi bila obdelana, zagotovo prinesla.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo ne procesnih ne materialnopravnih razlogov, ki jih uveljavlja revizija. Zato jo je zavrnilo (378. člen ZPP) skupaj z zahtevo za povrnitev stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).