Jedro

Tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

Tožniku je bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik ne navaja vsebinskih argumentov o izkazanosti tehtnih razlogov, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin ni varna zanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 5. 1. 2024, iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da pripada berberski etnični in plemenski pripadnosti in da je muslimanske veroizpovedi. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Alžirijo je zapustil leta 2019 zaradi ekonomskih in finančnih razlogov. Potoval je preko Turčije (4 mesece). Bolgarije (6 dni), Srbije (8 dni), Bosne in Hercegovine (25 dni) in Hrvaške (3 dni) do Slovenije, v katero je vstopil ilegalno in po kopnem, in sicer dne 28.11.2023. 3. Na osebnem razgovoru dne 14. 2. 2024 je tožena stranka tožnika, ob prisotnosti pooblaščenke in tolmača za arabski jezik, povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. V zvezi s tem je iz tožnikovih izjav, podanih na prošnji in na osebnem razgovoru, razvidno, da je prosilec kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel ekonomske razloge. Tožnik je navajal, da je bila njegova ciljna država je Francija, saj dobro govori francoski jezik, obenem pa ima tam sorodnike (sestro, bratrance in sestrične) ter prijatelje. Končal je devet razredov šole - šest let osnovne in tri leta pripravljalne šole Šole ni dokončal, saj je bila družina revna in je živela v pomanjkanju. Začel je delati, da je lahko preživljal sebe in pomagal družini. Nadalje je povedal, da ni poročen, da je po narodnosti Berber ter po veroizpovedi musliman. Njegov materni jezik je berberski, vendar pa so doma govorili tudi arabsko. Zelo dobro govori francoski jezik in delno še angleški jezik. Vse življenje je živel v Alžiriji. Živel je v glavnem mestu Alžir, skupaj s starši, tremi brati in sestrama. Bil je najmlajši v družini. Alžirijo je zapustil v začetku leta 2019. Družina še vedno živi v izvorni državi. V Franciji pa živijo sestra ter stric in tete.

4. V izvorni državi je bil zaposlen. Opravljal je več različnih poklicev. Delal je v tovarni zdravil, v puščavi v rafineriji in kot pomočnik kuharja. Na mesec je zaslužil 100 evrov, kar ni zadostovalo za dostojno življenje. S tem si niti čevljev ne moreš kupiti, prav tako ne vzdrževati dojenčka. Nadalje je pojasnil, da dostojno življenje pomeni imeti lastno hišo, družino in dober mesečni dohodek oziroma stabilno življenje. Dobra plača znaša 300 evrov na mesec. Navedel je, da v arabskem svetu ni humanosti, ni medsebojnega spoštovanja. V alžirski družbi je veliko kriminala, korupcije, obrekovanja in spletk.

5. Uradna oseba tožene stranke je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav ter ga dodatno povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Prosilec je tako pojasnil, da je Alžirijo zapustil, da bi si lahko izboljšal finančno stanje. Tam si ne bi mogel kupiti stanovanja, tudi če bi delal 200 let. Živel je v očetovem stanovanju, z dvema sobama in eno predsobo. V stanovanju je živelo osem oseb. Dva brata sta poročena, tako da sta tam živeli tudi njuni družini. Če bi ostal v izvorni državi, bi živel normalno, vendar je v vseh vidikih bolje živeti v Evropi kot v arabskih državah. V Alžiriji ne bi mogel živeti. Navedel je, da od Slovenije ne pričakuje mednarodne zaščite, saj se zaveda, da je po odloku vlade Alžirija varna država, kjer ni vojne. Namerava oditi v Francijo, kjer ima sorodnike. Na vprašanje tožene stranke, kaj bi se mu zgodilo ob vrnitvi v Alžirijo, je odgovoril, da bi težko povedal, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil v izvorno državo. Na to nima odgovora in si tega tudi ne upa. Na vprašanje pooblaščenke je pojasnil, da je denar za pot do Slovenije prihranil, delal pa je tudi na poti. V šestih letih je, kolikor je na poti, je porabil približno 14.000 evrov. V Alžiriji je delal tudi v drugih krajih, da bi več zaslužil, vendar so ga delodajalci izkoriščali. Nadalje je dodal, da v Alžiriji ni imel drugih težav. Star je 45 let in rad bi si izboljšal finančno situacijo ter ustvaril družino in dom.

6. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Ker prosilec v postopku ni predložil take listine, tožena stranka ugotavlja, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Kljub temu pa mu je, ob upoštevanju dejstva, da je v postopku kot izvorno državo vedno navajal Alžirijo, mogoče verjeti, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države. Pristojni organ nadalje ob ugotovitvi, da prosilec svoje istovetnosti ni nesporno izkazal, do dokaza o nasprotnem, sprejema, da sta prosilčevo ime in priimek takšna, kot ju je navedel pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru t.j. A. A. 7. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje zgolj s slabo ekonomsko situacijo in posledično slabimi pogoji za življenje. Navedel je, da v Alžiriji težko najdeš dobro plačano zaposlitev, delo pa je slabo plačano. Prav tako naj v arabskem svetu ne bi bilo humanosti in medsebojnega spoštovanja. Po njegovi navedbi je v alžirski družbi veliko kriminala, korupcije, obrekovanja in spletk.

8. Po oceni tožene stranke in preučitvi vseh izjav, ki jih je podal tožnik, okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z ekonomskimi težavami težavami in nezmožnostjo življenja v Alžiriji, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najti dobro plačano zaposlitev. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Še več, tožnik je v Alžiriji _de facto_ delal (delal je v tovarni zdravil, v puščavi v rafineriji in kot pomočnik kuharja), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Alžiriji nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Tožnikovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti dobro zaposlitev torej v skladu z navedenim ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru po mnenju tožene stranke tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

9. Upoštevaje navedeno, tožnik po mnenju tožene stranke ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih tožnik uveljavlja dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega tožena stranka prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 10. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da prosilec prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (druga alineja). Tožena stranka je po pazljivi preučitvi vseh prosilčevih izjav nikakor ni mogla zaključiti, da je imel tožnik v Alžiriji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnih težav tožnik v postopku tudi ni navajal. Glede na naravo tožnikovih navedb, ko v postopku navaja zgolj slabo življenje in nezadovoljstvo nad življenjem v Alžiriji (navedel je, da v Alžiriji ni dovolj dobro plačanega dela) ter ekonomsko stisko, pri čemer prosilec tudi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je nemogoče skleniti, da bi tožnik bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

11. Tožena stranka še dodaja, da institut mednarodne zaščite vsekakor ni namenjen reševanju ekonomskih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

12. Po preučitvi prosilčevih izjav je je tožena stranka zaključila, da razlogov za občutek ogroženosti prosilec v izvorni državi tožnik nima. Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru tako ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija, za prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti.

13. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega, je tožena stranka izjave tožnika, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in tudi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

_Povzetek tožnikovega trditvenega gradiva_

14. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

15. Tožnik v tožbi izpostavlja, da se ne strinja z zaključkom tožene stranke in s tem, da je tožena stranka tožnikovo zahtevo za mednarodno zaščito zavrnila na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tudi v tožbi izpostavlja ekonomske razloge, zaradi katerih je zapustil Alžirijo in navaja, da svoje države ni zapustil, da bi bolje živel, ampak, da bi preživel. Tožnik pojasnjuje, da v Alžiriji nima prihodnosti. Država Alžirija ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. Vrnitve v Alžirijo si po vsem doživetem ne more več niti predstavljati.

16. Nadalje tožnik v tožbi nasprotuje ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, Alžirija zanj varna izvorna država, čeprav je to država, ki jo Slovenija na splošno šteje za varno državo. V dokaz svoje trditve v tožbi navaja izseke treh poročil mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic, in sicer: - Amnesty international - ALGERIA 2022 _https://www.amnesty.org/en/location/middle-east-and-north-africa/algeria/report- algeria/_ ... _Oblasti so še naprej aretirale in preganjale ljudi, ki so na spletu izrazili nasprotovanje ali se udeležili protestov. Prav tako so še naprej uporabljali protiteroristične zakone za pregon miroljubnih aktivistov in novinarjev ter za zapiranje ali grožnje z zaprtjem združenj. Zaporniški uradniki so zapornike nekaznovano podvrgli mučenju in drugemu slabemu ravnanju. Oblasti so zaprle tri cerkve in zavrnile dovoljenja za več drugih ter omejile pravico do gibanja nekaterim aktivistom in novinarjem. Trije odvetniki so bili preganjani v zvezi z njihovo obrambo političnih aktivistov ali zaradi protesta proti sumljivim smrtim v priporu_...

- _Human Rights Watch - Algeria, Events of 2022_ _https://www.hrw.org/world-report/2023/country-chapters/algeria_

..._Alžirske oblasti so kljub zatišju protivladnih protestov nadaljevale z zatiranjem nestrinjanja, z omejevanjem svobode izražanja, združevanja, zbiranja in gibanja. Aktivisti, zagovorniki človekovih pravic, novinarji in odvetniki so bili preganjani zaradi svojega miroljubnega aktivizma, mnenj ali v povezavi s svojimi poklici. Okoli 250 posameznikov je bilo v zaporu zaradi sodelovanja v mirnem protestu, aktivizmu ali izražanju od oktobra, od tega jih je bila ena tretjina v priporu pred sojenjem, glede na nacionalne skupine za pravice_.

_Oblasti vse pogosteje uporabljajo obtožbe v zvezi s terorizmom, potem ko so junija 2021 razširile že tako preširoko definicijo zločina, z namenom preganjanja zagovornikov človekovih pravic, aktivistov in drugih kritikov. Prav tako so sprožili pravne postopke za razpustitev ali drugačne omejitve delovanja organizacij civilne družbe in opozicijskih političnih strank_ ...

_- 2022 Country Reports on Human Rights Practices: Algeria_ _https://www.state.gov/reports/2022-country-reports-on-human-riqhts- practices/algeria/_ ... _Pomembna vprašanja glede stanja človekovih pravic so vključevala verodostojna poročila o: mučenju ali krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju s strani pripadnikov varnostnih sil; samovoljne aretacije in pridržanja; politični zaporniki; resne težave z neodvisnostjo sodstva; nezakoniti posegi v zasebnost; resne omejitve svobode izražanja in medijev, vključno z neupravičenimi aretacijami in pregoni novinarjev, cenzuro in uveljavljanjem kazenskih zakonov o obrekovanju za omejevanje izražanja; resne omejitve internetne svobode; znatno poseganje v svobodo mirnega zbiranja in združevanja, vključno s preveč omejujočimi zakoni o organizaciji, financiranju ali delovanju nevladnih organizacij in organizacij civilne družbe; stroge omejitve verske svobode; omejitve pravice do zapustitve države; vrnitev beguncev v državo, kjer bi bili ogroženi za svoje življenje ali svobodo; resne vladne omejitve ali nadlegovanje domačih in mednarodnih organizacij za človekove pravice; pomanjkanje preiskav in odgovornosti za nasilje nad ženskami na podlagi spola; trgovina z ljudmi; uveljavljanje zakonov, ki kriminalizirajo sporazumno istospolno spolno vedenje med odraslimi; znatne omejitve svobode združevanja delavcev; in minimalen napredek pri odpravljanju najhujših oblik dela otrok_ …

17. Glede na zgoraj navedeno tožnik meni, da sklicevanje na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilno.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

18. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna in vztraja pri izdani odločbi. Tožena stranka v nadaljevanju odgovora na tožbo ponovi svoje ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan in da je izvorno državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov, ker je po lastnih navedbah v izvorni državi premalo zaslužil za dostojno življenje. Tožena stranka še opozarja, da tožnik ni nikoli navajal, da bi imel v državi izvora težave, ki so navedene v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik ni navajal nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev človekovih pravic. Tožena stranka še poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Tožnik prav tako na osebnem razgovoru ni nikoli navedel, da bi imel kakšne težave v izvorni državi in da torej izvorna država glede na njegove individualne okoliščine ne bi bila zanj varna država. Tožena stranka še navaja, da je sicer treba presoditi, kaj prosilcu grozi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, vendar se to lahko presodi na osnovi tega, kar je prosilec navedel v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, saj mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ-1 sam navesti vsaj dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik pa v postopku pred toženo stranko ni navajal nič takšnega, torej, da bi bil v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo.

_Presoja sodišča_

19. Sodišče je dne 19. 3. 2024 opravilo glavno obravnavo v tej zadevi. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, ta se ni udeležil naroka za glavno obravnavo in tudi ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo. Sodišče je tako zavrnilo predlog za zaslišanje tožnika, saj je ocenilo, da je v upravnem in sodnem spisu dovolj dejanske podlage za razsodbo.

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (1. točka drugega člena ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 23. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

24. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

25. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka v celoti pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, oziroma ga je celo potrdil, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako izključno navajal, da v Alžiriji ni dovolj zaslužil za dostojno življenje, kot si ga sam predstavlja. Glede obstoja elementa revščine, kot razloga za podelitev mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.4

26. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.5 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.6 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku, niti v posledični tožbi, niti ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.7

27. Sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.8 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo na zapisniku razgovora z dne 14. 2. 2024 in ob začetku osebnega razgovora podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje ponovna pojasnila glede upravičenosti oz. v katerih primeri je upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze.

28. Poleg tega sodišče še pripominja, da ob takih okoliščinah v obravnavani zadevi, ko ni podan subjektivni element9, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.10

29. Sodišče sprejema ugotovitev tožene stranke, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Alžirije. Sodišče pripominja, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 (Ur. List RS, št. 47/22) v 1. členu istega odloka, Alžirijo opredelila kot varno izvorno državo. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

30. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II11 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.12 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.13 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.14 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

31. Sodišče glede izvlečkov poročil mednarodnih organizacije, ki jih je tožnik predložil kot del tožbenega trditvenega gradiva zaključuje, da se v ničemer ne nanašajo na tožnika. Iz predloženih izvlečkov izhaja, da bi naj v Alžiriji prihajalo do posameznih primerov kršitev človekovih pravic osebam, ki so bile udeležene v demonstracijah proti vladajoči strukturi, političnim aktivistom, nadalje izpostavljajo primere obravnave s strani policije, primere, ko ni bilo zagotovljena neodvisnost sodstva in zakonsko neprimerno obravnavo LGBTQ+ skupnosti (kriminalizacija le-te). Nič od predloženega se očitno ne nanaša na tožnika, ta je v postopku pred toženo stranko izrecno navajal, da se mu v Alžiriji ni nič zgodilo. Iz njegovih navedb tudi ne izhaja, da bi imel kakršen koli stik z represivnimi organi Alžirije, kot tudi ne, da bi bil kakorkoli udeležen v postopkih pred uradnimi organi, kjer bi mu bile kršene človekove pravice. Sodišče zaključuje, da so predložene informacije o domnevnih kršitvah človekovih pravic neupoštevne za predmetni postopek, ker se v ničemer ne nanašajo na osebne okoliščine tožnika in s tem tožnik ni vzpostavil dvoma v zaključek tožene stranke, da Alžirija v primeru njegove vrnitve ne bi predstavljala varne države.

32. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru spraševala o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, to pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da država izvora ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država, kot to zahteva druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče zgolj pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.15 Ta je celo navedel, da ve, da je Alžirija varna država, ker tam ni vojne.

33. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.16 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.17, 18 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).19

34. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pa je bil pravilen. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 5 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 6 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 7 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 8 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 9 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 10 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 12 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 13 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 14 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 15 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 16 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 17 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 18 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 19 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.