Jedro

Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-64/2024/5 (1222-15) z dne 26. 2. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da je za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podan razlog iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) - tožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja (in s tem povezane nezmožnosti dostojnega življenja v izvorni državi) navajal dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pravno pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega prihaja iz Alžirije kot varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1), pri čemer ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Ponavlja, da je stanje v Alžiriji tako hudo, da tam ni mogel zaslužiti dovolj za dostojno življenje. V Evropo je prišel, da bi preživel, kar v Alžiriji ni bilo mogoče. Življenje v opisanem hudem pomanjkanju je resna škoda. Zanjo je odgovorna država, ki je vzpostavila nepravičen sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Vztraja pri tem, da Alžirije ni mogoče šteti za varno izvorno državo, saj se v tej državi redno in na splošno dogaja preganjanje, mučenje in nečloveško ravnanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V 52. členu ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1), vsebinsko ne oporeka. V pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da je bilo v Alžiriji ogroženo njegovo preživetje. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.1

8. Pavšalno je tudi nasprotovanje uporabi koncepta varne izvorne države. Posledično pritožba ne more ovreči utemeljenosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da pritožnik prihaja iz zanj varne izvorne države.

9. Glede na navedeno in ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča I Up 223/2023 z dne 20. 9. 2023, I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 in I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022.