Jedro

V (ustavno)sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno: Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku (z njegovo objavo 6. 2. 1945) in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen; če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Kadar je bilo premoženje zaplenjeno že na podlagi Odloka AVNOJ, kasneje pa je bila izrečena zaplemba premoženja tudi s kazensko sodbo, ta sodba pravno ni relevantna, saj je premoženje že pred tem prešlo v državno last in ga obsojenec v času obsodbe ni več imel. Ker gre pri ugotavljanju podlage podržavljenja lahko tudi za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, je bistveno, da jih sodišče reši tako, da upravičencem pravica do vrnitve krivično podržavljenega premoženja ni odvzeta. V obravnavani situaciji bi bila predlagateljem odvzeta možnost do učinkovitega uveljavljanja pravice do vrnitve premoženja, če bi sodišče potem, ko je ugotovilo, da dejanska podlaga podržavljenja ne upravičuje postopka vračanja po ZIKS, njihov predlog zavrnilo. Zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen bi bil namreč njihov, pred pristojnim upravnim organom vložen predlog prepozen. Upravni organ bi ga zato zavrgel in do vsebinskega obravnavanja zahteve predlagateljev sploh ne bi prišlo, s čimer bi bilo poseženo v pravice iz 33. člena Ustave. Takega posega pa ne pomeni odstop predloga pristojnemu upravnemu organu, saj bo moral upravni organ odstopljeno zadevo obravnavati kot pravočasno, torej šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Postopek se pred upravnim organom tudi ne bo začel na novo (z novim zahtevkom), ampak nadaljeval.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Predlagatelji krijejo sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja v delu predloga, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, in se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Upravni enoti Ljubljana.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljev in udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Na predlog predlagateljev in udeleženke je Vrhovno sodišče s sklepoma II DoR 297/2022 in II DoR 305/2022 z dne 16. 11. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnosti pravnomočne odločitve, da sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja in se zadeva odstopi v reševanje upravni enoti.

4. Predlagatelji in udeleženka so zoper sklep sodišča druge stopnje pravočasno vložili revizijo in predlagajo, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.1

5. Predlagatelji so odgovorili na revizijo udeleženke, udeleženka pa na njihovo revizijo. Medsebojno so podprli v revizijah navedene razloge.

**Kronološki prikaz teka postopka in ugotovljenih dejstev v obsegu, relevantnem za odločitev o revizijah**

6. A. A., prednik predlagateljev, je bil s sodbo Vojaškega sodišča v Šentvidu pri Ljubljani z dne 18. 8. 1945, ki je postala pravnomočna 7. 9. 1945, obsojen tudi na zaplembo premoženja. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 286/90 z dne 15. 11. 1990 to obsodilno sodbo razveljavilo, A. A. oprostilo očitanih kaznivih dejanj in odpravilo kazen zaplembe premoženja.

7. Predlagatelji so 15. 1. 1991 (torej še pred sprejemom in začetkom veljavnosti Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen2) pri Temeljnem sodišču v Ljubljani vložili predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja. Navedli so, da je kazen zaplembe premoženja v Ljubljani izvršilo Okrajno sodišče v Ljubljani z zaplembeno odločbo Zp .... Zadeva je bila najprej vpisana kot izvršilna zadeva In 18/91, po sprejetju ZDen pa odstopljena nepravdnemu oddelku sodišča in se je vodila pod Nz 34/93. 8. Predlog so predlagatelji razširili 15. 1. 1991, 4. 3. 1993 in 7. 6. 1993, kar je vse pred iztekom materialnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen.3

9. Sodišče je s štirimi delnimi sklepi del premoženja že vrnilo predlagateljem,4 neodločeno pa je ostalo še o vrnitvi nepremičnin in premičnin, navedenih v 4. točki prvostopenjskega sklepa.

10. Ugovor pristojnosti, ker naj bi bilo premoženje podržavljeno na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je eden od (tedanjih) nasprotnih udeležencev podal že v letu 1993, a o njem sodišče ni odločilo. Sedanji nasprotni udeleženci so ugovor (ponovno) izpostavili v letu 2008. 11. V zaplembenem spisu Zp ... je tudi odločba Mestne zaplembene komisije Ljubljana Zpl ... z dne 11. 9. 1945, iz katere izhaja, da je Mestna zaplembena komisija na podlagi prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 izdala odločbo, da se A. A. zapleni vse premoženje. V zemljiški knjigi je pri zapisu zaplembe premoženja najprej navedena kazenska sodba, nato pa tudi odločba Mestne zaplembene komisije.

12. Sodišče prve stopnje se je o pristojnosti prvič izreklo v sklepu dne z 23. 7. 2013. Enako kot v sedaj izpodbijanem sklepu je odločilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu in ga odstopilo upravni enoti. Višje sodišče je ta sklep razveljavilo s sklepom II Cp 137/2014 z dne 10. 6. 2014 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.5

13. V nadaljevanju postopka so predlagatelji predlog razširili na novega nasprotnega udeleženca (SDH, d. d., kot zavezanca po ZDen). Ta je podal ugovor pristojnosti, pri njem pa so vztrajali tudi drugi nasprotni udeleženci in napovedali, da bodo v zvezi z njim uporabili vsa možna pravna sredstva. Sodišče prve stopnje je nato ponovno izdalo sklep, da ni pristojno za odločanje o predlogu in da se zadeva odstopi upravni enoti.

**Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

14. Sodišče prve stopnje je v sklepu obširno pojasnilo dosedanji tek postopka, povzelo navedbe posameznih udeležencev ter natančno analiziralo sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Poudarilo je, da je za presojo pristojnosti odločilno, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno. Sodna praksa se je ustalila in zdaj natančno opredelila tudi, katere okoliščine vendarle dopuščajo določene izjeme (prim. Up-1061/12). Zato je pomembna presoja, ali gre v konkretnem primeru za takšno izjemo, ki bi upravičevala, da se zadeva obravnava pred sodiščem. Premoženje, katerega vrnitev se še zahteva, je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ ex lege 6. 2. 1945, še preden je bil pravni prednik predlagateljev 18. 8. 1945 s sodbo vojaškega sodišča obsojen na kazen zaplembe celotnega premoženja.

15. Po analizi odločb Ustavnega sodišča Up-969/08, Up-545/11 in Up-544/11 ter sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se je izoblikovala v zadnjem času, je zaključilo, da se kljub poteku prekluzivnega roka iz prvega odstaka 64. člena ZDen izjemoma omogoči vrnitev premoženja po določbah ZDen, če so podani trije pogoji: (1) da je bil zahtevek pri sodišču vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen; (2) da je rok iz prvega odstavka 64. člena ZDen v času odločanja sodišč že potekel; in (3) da je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. Ocenilo je, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ki je v bistvenih okoliščinah podobna situaciji iz odločbe Up-969/08. Ni sledilo predlogu nasprotnih udeležencev, da je treba predlog zavrniti. Predlog je pravočasen, saj je bil vložen pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, enako pa tudi vse razširitve predloga, in ga bo obravnavala upravna enota po pravnomočnosti sklepa sodišča. Ker je bila opravljena zaplemba pred kazensko sodbo, to je že z odlokom AVNOJ, ne pride v poštev Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ampak ZDen. Pravnomočni delni sklepi o vrnitvi dela premoženja niso ovira, da se o nadaljnjih predlogih odloči pred upravnim organom, saj se pomanjkanje stvarne pristojnosti ne ustali.

16. Analiza odločbe Up-1061/12 (ki je edina odločba Ustavnega sodišča, da se ustali sodna pristojnost, čeprav je bilo premoženje podržavljeno pred kazensko sodbo na podlagi Odloka AVNOJ) je sodišču pokazala, da so predlagatelji v analizirani zadevi zahtevo po ZDen umaknili zaradi ravnanja sodišča, ki jih je pozvalo, da se izjavijo o pravni podlagi, sodišče pa se je v nadaljevanju glede predloga po ZIKS izreklo za nepristojno. Zaradi tega poziva oziroma možnosti izbire predlagatelji niso podali zahtevka po ZDen oziroma bi bil zahtevek vložen po ZDen prepozen zaradi poteka prekluzivnega roka. V tu obravnavanem primeru ne gre za enako situacijo, zato upravna enota ne more zavreči predloga kot prepoznega, ampak ga mora obravnavati. Čas vračanja oziroma postopka ni odločilen za odločitev o stvarni pristojnosti. Predlagatelji so že dobili vrnjen precejšnji del zahtevanega premoženja, ugovori iz nadaljevanja postopka pa so pripomogli do razčiščevanja pasivne legitimacije in pristojnosti.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

17. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da v zadevi ni pomembna samo stvarna pristojnost oziroma kdo in v kakšnem postopku odloča o vrnitvi premoženja, ampak gre tudi za različne materialnopravne predpise o vračanju premoženja. Bistvo zadeve je prav v razlikah pri vračanju podržavljenega premoženja, in sicer tako glede zavezancev (pasivna legitimacija) kot glede načina in pogojev za vračanje (v naravi ali obveznicah), lahko se pojavi tudi vprašanje aktivne legitimacije oškodovanca oziroma njegovega pravnega naslednika (9. in 10. člen ZDen). V nadaljevanju postopka so nasprotni udeleženci odprli določena pravna vprašanja, ki v postopkih vračanja do leta 2013 niso bila odprta, zato je pomembno, po katerem predpisu poteka vračanje zaplenjenega premoženja.6 Predlagatelji so imeli že na začetku na voljo zaplembeni spis Zp ..., iz katerega se je dalo ugotoviti, da je bila zaplemba premoženja tako na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v Šentvidu pri Ljubljani kot na podlagi Odloka AVNOJ oziroma ugotovitvene odločbe Mestne zaplembene komisije v Ljubljani Zp ... z dne 11. 9. 1945. Ko je začel veljati ZDen, bi lahko vložili zahtevek po ZDen oziroma počakali, po katerem predpisu bo potekalo vračanje. Glede na kogentne določbe obeh zakonov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je več razlogov za pritrditev stališču sodišča prve stopnje, kot je razlogov, da gre za izjemo od sedaj končno ustaljene sodne prakse. Pravica do obravnave zahtevka za vračanje premoženja predlagateljem ni odvzeta. Lastninska pravica bo varovana pred upravnim organom in upoštevano tudi načelo dostopa do organa in enakega obravnavanja (30., 22. in 23. člen Ustave in 6. in 13. člen EKČP). Predlagatelji lahko nadaljujejo postopek pred upravnim organom, njihovi zahtevki so pravočasni in upravni organ ne more zahtevkov zavreči zaradi poteka roka iz 64. člena ZDen. Bistveno pa je, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje odvzeto, in ne, ali je bilo pravilno odvzeto. Če so izpolnjeni pogoji za vračanje, se sama pravilnost zaplembe po Odloku AVNOJ, ne presoja.

**Navedbe udeležencev v revizijskem postopku**

18. Predlagatelji poudarjajo, da so predlog vložili še pred uveljavitvijo ZDen. Kljub temu, da je sodišče imelo zaplembeni spis Zp ..., da je začel veljati ZDen in da je eden od nasprotnih udeležencev že v letu 1993 podal ugovor pristojnosti, je sodišče odločalo vsebinsko in predlagateljem po delih vračalo zaplenjeno premoženje. Sodišču je oziroma bi moralo biti ves čas znano, da je bil temelj odvzema premoženja Odlok AVNOJ, pa tega 22 let ni štelo za pomembno. Po razveljavitvi prve odločitve o nepristojnosti je sodišče prve stopnje porabilo kar sedem let za ugotavljanje, na kakšni podlagi je bilo pokojnemu odvzeto premoženje, ter se ponovno izreklo za nepristojno z "izgovorom", da ne želi povzročiti situacije, da bi bilo predlagateljem vrnjeno premoženje, potem pa bi nasprotni udeleženci z vložitvijo izrednih pravnih sredstev dosegli razveljavitev sodne odločbe. Sodna praksa Vrhovnega sodišča glede teh vprašanj še danes ni enotna, kar vodi v situacijo, v kateri pravna varnost ter bistvo ZIKS in ZDen odpovejo. Predlagatelji izpostavljajo sklep Vrhovnega sodišča II Ips 181/2012 z dne 23. 8. 2012 (zadeva Attems, Rau in ostali), s katerim je bil sklep sodišča prve stopnje spremenjen tako, da se predlog zavrne. Ustavne pritožbe Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo, ESČP pa je pritožbo zavrglo kot nedopustno. Od odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje bo zato odvisno, ali je bila/bo predlagateljem zagotovljena pravna varnost in spoštovanje njihove pravice po 33. členu Ustave ter v končni fazi vsebinska obravnava predloga. Sodišči sta povzročili nevzdržno situacijo, zaradi katere morajo predlagatelji po 31 letih denacionalizacijski postopek začeti od začetka pri upravnem organu. Na dopuščeno vprašanje sta sodišči odgovorili napačno in posegli v pravico do dostopa do sodišča, za katero je sodišče od vložitve predloga do 2021 predlagateljem sporočalo, da jo imajo in da je sodišče tisti organ, ki je pristojen za odločanje o njihovem predlogu. Poleg tega pa sta odprli pot za tretjo možno odločitev, to je zavrnitev ali celo zavrženje predloga, torej generalno odklonitev kakršnegakoli vsebinskega odločanja. Z izpodbijano odločitvijo sta sodišči predlagateljem povzročili škodo, ki se kaže v nerazumnem in absurdnem podaljšanju (zavlačevanju) postopka in v resni možnosti, da se jim odreče pravica do dostopa do sodišča in do vsebinske odločitve o predlogu, kar obenem pomeni tudi neenako obravnavo predlagateljev kot upravičencev do vračila nezakonito zaseženega premoženja ter kršitev drugih pravic, ki jih imajo po Ustavi, tudi pravice do zasebne lastnine. Odločitev sodišč pomeni novo krivico, kar je v nasprotju z namenom ZIKS in ZDen in bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

19. Tudi udeleženka z interesom opozarja, da je bil predlog vložen pred uveljavitvijo ZDen, torej je bil vložen na podlagi ZIKS, saj zahtevka po ZDen tedaj sploh ni bilo mogoče uveljavljati. Republika Slovenija kot zavezanec po ZIKS je ugovarjala in terjala postopek po ZDen, čemur nobeno sodišče ni ugodilo. Vrhovno sodišče je njeno revizijo zavrnilo s sklepom II Ips 148/2001 z dne 7. 6. 2001 z utemeljitvijo, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in ne z odločbo mestne zaplembene komisije, ki je bila izrečena kasneje. Gre za odločitev Vrhovnega sodišča, na katero je vezano tudi nižje sodišče in bi ji moralo slediti. A. A. je bil državljan LRS in FLRJ, rojen je bil v Ljubljani, kjer je imel tudi stalno prebivališče. Nikoli ni živel v tujini, oba starša sta bila Slovenca s stalnim prebivališčem v Ljubljani. Umrl je v Sloveniji, drugega državljanstva ni imel in bil je slovenske narodnosti. Zoper njega uporaba določb 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ sploh ne bi bila mogoča. Odločitev izpodbijanega sklepa pomeni hujšo kršitev ustavnih določb, in sicer 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), 23. člena Ustave (sojenje brez nepotrebnega odlašanja), 2. člena Ustave (varstvo splošnega načela sorazmernosti), 33. člena Ustave (kršitev pravice do lastnine in poseg v pričakovalne pravice), 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), in kršitev 1. člena Protokola št. 1 k EKČP (poseg in varstvo lastninske pravice).

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

20. Revizija ni utemeljena.

21. Dopuščeno pravno vprašanje odpira v sodni praksi znan problem vračanja po vojni podržavljenega premoženja v primeru, ko so se zoper isto osebo sočasno vodili postopki podržavljenja premoženja po različnih pravnih podlagah. Vrnitev podržavljenega premoženja urejata ZDen in ZIKS, ki pa kljub enakemu cilju, to je cilju odprave krivic, določata pristojnost različnih organov v različnih postopkih ter deloma različno urejata pogoje in način vračanja premoženja. Sodna praksa je res dalj časa po uveljavitvi ZDen iskala, katere odločilne okoliščine utemeljujejo vračanje premoženja v enem in katere v drugem postopku ter na drugi pravni podlagi, pri čemer pa zaradi teh (tedanjih) nejasnosti oziroma še neenotnih in neizoblikovanih stališč upravičenci niso smeli biti prikrajšani v svoji pravici do vrnitve premoženja. V (ustavno)sodni praksi se je nato utrdilo stališče,7 da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno: Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku (z njegovo objavo 6. 2. 1945) in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen; če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Kadar je bilo premoženje zaplenjeno že na podlagi Odloka AVNOJ, kasneje pa je bila izrečena zaplemba premoženja tudi s kazensko sodbo, ta sodba pravno ni relevantna, saj je premoženje že pred tem prešlo v državno last in ga obsojenec v času obsodbe ni več imel. 22. Taka presoja velja tudi v primeru, ko so upravičenci vložili zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja pred uveljavitvijo ZDen. Pravni temelj podržavljenja namreč ni bila kasnejša (v obravnavanem primeru dne 7. 9. 1945 izdana) obsodilna kazenska sodba, ampak že Odlok AVNOJ z učinkom 6. 2. 1945. Odločbe zaplembenih komisij so bile le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplembe premoženja, ki je bilo že pred tem podržavljeno z odlokom. Tudi tem upravičencem je pravico do vrnitve zaplenjenega premoženja priznal ZDen. Ker pa gre pri ugotavljanju podlage podržavljenja lahko tudi za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, je bistveno, da jih sodišče reši tako, da upravičencem pravica do vrnitve krivično podržavljenega premoženja ni odvzeta. Tako je v odločbi Up-969/08 Ustavno sodišče poudarilo, da bi bila v neskladju s 33. členom Ustave vsaka razlaga zakonske ureditve, po kateri upravičenci, ki so v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen pri sodišču vložili zahtevo za vrnitev s kazensko sodbo zaplenjenega premoženja, ne bi imeli več pravice do njegove vrnitve zgolj zato, ker bi sodišče med postopkom ugotovilo, da je bilo to premoženje ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe. Iz nosilnih razlogov te odločbe je razvidno, da so bila za presojo Ustavnega sodišča v tej zadevi odločilna predvsem naslednja dejstva oziroma okoliščine: (1) da je bil zahtevek pri sodišču vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, (2) da je ta rok v času odločanja sodišč že potekel in (3) da je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. V odločbi Up-545/11 in Up-544/11 pa je nadalje poudarilo, da je treba dejstva konkretnega primera primerjati z dejstvi, na katerih temelji odločitev v zadevi Up-969/08, saj nosilno stališče iz te določbe ne velja vselej, kadar sodišče odloča o zahtevkih, vloženih na podlagi določb ZIKS, in je sporna podlaga podržavljenja oziroma pravna podlaga zahtevka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja.

23. Predlagatelji in udeleženka že v pritožbenem postopku niso ugovarjali uvodoma prikazanim ugotovljenim dejstvom, na katerih temelji presoja sodišč prve in druge stopnje o podlagi podržavljenja. Udeleženka pa je, enako kot sedaj v reviziji, ugovarjala, da sploh niso bili izpolnjeni pogoji za podržavljenje na podlagi Odloka AVNOJ.8 Sodišče druge stopnje ji je pravilno pojasnilo, da v tem postopku ne more odločati, ali so zaplembene komisije pri izdaji zaplembenih odločb pravilno uporabile Odlok AVNOJ ali druge predpise.9

24. Vrhovno sodišče, ki je na ugotovljeno dejansko stanje v sklepih prve in druge stopnje vezano, pritrjuje, da so odločilna dejstva v obravnavani zadevi bistveno enaka tistim iz zadeve Up-969/08. Razlika je sicer v tem, da v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last ni bila navedena le kazenska sodba, ampak (za navedbo kazenske sodbe, torej na drugem mestu) tudi odločba zaplembene komisije, kar pa za odločitev ni bistveno. V tej situaciji bi bila predlagateljem odvzeta možnost do učinkovitega uveljavljanja pravice do vrnitve premoženja, če bi sodišče, potem, ko je ugotovilo, da dejanska podlaga podržavljenja ne upravičuje postopka vračanja po ZIKS, njihov predlog zavrnilo.10 Zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen bi bil namreč njihov, pred pristojnim upravnim organom vložen predlog prepozen. Upravni organ bi ga zato zavrgel in do vsebinskega obravnavanja zahteve predlagateljev sploh ne bi prišlo, s čimer bi bilo poseženo v pravice iz 33. člena Ustave. Takega posega pa ne pomeni odstop predloga pristojnemu upravnemu organu. Kot sta pravilno pojasnili sodišči prve in druge stopnje, bo moral upravni organ odstopljeno zadevo obravnavati kot pravočasno, torej šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen.11 Postopek se pred upravnim organom tudi ne bo začel na novo (z novim zahtevkom), ampak nadaljeval. 25. Vrhovno sodišče tudi pritrjuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da ni takih posebnih okoliščin primera, kot jih je Ustavno sodišče ugotovilo v zadevi Up-1061/12, ki bi utemeljevale izjemo in terjale nadaljevanje postopka pred sodiščem. Šlo je za primer, ko naj bi imeli upravičenci možnost izbire, ali bodo pravico do vrnitve podržavljenega premoženja uveljavljali na podlagi določb ZDen ali na podlagi določb ZIKS. Ta možnost je veljala le za tiste obsojence (oziroma njihove pravne naslednike), ki jim je bilo premoženje podržavljeno (le) na podlagi kasneje razveljavljene kazenske sodbe, ki je bila izdana na podlagi katerega od predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen. Sodišče je upravičence pozvalo na izbiro postopka, potem, ko so izbrali sodni postopek in umaknili pred upravnim organom pred tem pravočasno vloženo zahtevo za denacionalizacijo, pa je presodilo, da je bilo premoženje podržavljeno tako na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen kot tudi s kazensko sodbo, se zato izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo upravnemu organu, ki pa jo je zavrgel kot prepozno zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Kot je bilo obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve, do takšne situacije ob pravilni uporabi določb ZDen in upoštevajoč (ustavno)sodno prakso ne more (ne sme) priti. Predlagatelji sicer podobno "zavajanje" sodišča kot v prikazani zadevi vidijo v tem, da je sodišče z neupoštevanjem ugovora sodne pristojnosti, ki ga je eden od nasprotnih udeležencev podal že v letu 1993, in s postopnim vračanjem premoženja z delnimi sklepi vse do prve odločitve o pristojnosti vzbujalo vtis, da je pristojno odločati v zadevi. Vendar tako ravnanje sodišča - tudi če je res odločalo kot nepristojen organ - ni okoliščina, ki bi utemeljevala drugačno odločitev o pristojnosti. Čeprav naj bi bilo zaradi ravnanja sodišča zmotno zaupanje predlagateljev, da so procesna dejanja in odločitve sodišča v skladu z Ustavo in zakonom (125. člen Ustave), predlagatelji v pravici, ki jo uveljavljajo (vrnitev podržavljenega premoženja, torej pravici do zasebne lastnine po 33. členu Ustave), ne bodo prizadeti. Pravice, ki izvirajo iz kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, oziroma do povrnitve škode, za katero v reviziji trdijo, da so jo utrpeli, pa bodo lahko uveljavljali v za to ustreznih postopkih.

26. Neutemeljen je tudi ugovor udeleženke, da je bilo o pristojnosti že odločeno, pri čemer se sklicuje na zadevo II Ips 148/2001. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne gre za odločbo, izdano v tem nepravdnem postopku, ampak v nepravdnem postopku N 114/94, ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Radovljici za vrnitev premoženja, navedenega v zaplembeni odločbi Zp ... Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 1. 1. 1946. Tudi zavezanci za vrnitev premoženja (z izjemo Republike Slovenije) niso isti, kot v tem nepravdnem postopku. Odločitev v navedeni zadevi torej sodišča v tem postopku ne veže. 27. Predlagatelji in udeleženka, ki svojih stroškov revizijskega postopka niti ni priglasila, z revizijo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

28. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tudi primarni predlog udeleženke, naj Vrhovno sodišče "izpodbijani sklep samo spremeni tako, da zahtevku predlagateljev v celoti ugodi in odredi reševanje predmetnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani", je po vsebini predlog za razveljavitev sklepa in ne njegovo spremembo. 2 Zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 27/91 z dne 29. 11. 1991 in začel veljati 7. 12. 1991. 3 Torej pred 1. 12. 1993. 4 Sklepi so bili izdani 11. 4. 1991 (še pred uveljavitvijo ZDen), 21. 6. 1994, 30. 5. 2005 in 20. 12. 2006. Natančneje, vključno z navedbo vrnjenega premoženja, so povzeti v 3. točki obrazložitve sklepa prve stopnje. 5 V obrazložitvi sklepa je opozorilo na "mešano" pristojnost glede vračanja premoženja oziroma poprave krivic med upravnimi organi in sodišči ter na ustavne odločbe Up-969/08, Up-545/11 in Up-544/12 ter Up-1061/12. Zaključilo je, da prenos pristojnosti po 20-ih letih na upravni organ pomeni nepotrebno zavlačevanje in celo možnost odvzema dostopa do sodišča. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj zadevo obravnava glede tistih posameznih predlogov, za katero bo ugotovilo, da je bilo premoženje odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, po določbah ZDen. 6 Tako sta se npr. izpostavila ugovor o upravičencih glede na jugoslovansko državljanstvo (kar je bilo rešeno s predložitvijo upravne odločbe o državljanstvu) in ugovor, da je upravičenec imel pravico dobiti odškodnino od tuje države na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen, kar pa še ni bilo rešeno). 7 Npr. II Ips 300/2017, II Ips 119/2016, II Ips 295/2013, II Ips 126/2010, II Ips 177/2009, II Ips 275/2002 in številne druge, pa tudi odločbi Ustavnega sodišča Up-969/08 in Up-545/2011, Up-544/2011. 8 Iz odločbe Mestne zaplembene komisije izhaja, da je bilo premoženje A. A. podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, in sicer na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ. 9 19. točka obrazložitve sodbe druge stopnje. 10 Ker ga ni, ni ustrezna primerjava z zadevo Attems. 11 Prim. Up-969/08, 13. točka obrazložitve in II Ips 295/2013, 16. točka obrazložitve.