Jedro

Odločilno je, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Obveljalo je stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje.

V zadnjih 30 letih se je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in tudi nazadnje Ustavnega sodišča RS končno ustalila in je odločilno, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Ob tem se je tudi razjasnila sodna praksa, katere okoliščine pa le dopuščajo določene izjeme (prim. Up 1061/12) in te izjeme so sedaj točno določene. Dokončno je obveljalo stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje.

Če gre za vračanje premoženja, ki je bilo odvzeto po kazenski sodbi, katera je bila kasneje odpravljena, je vračanje premoženja po ZIKS. Če je šlo za odvzeto premoženje, ki je bilo pred kazensko sodbo že odvzeto z odlokom Avnoj, pa se vrača po ZDen. Primerjava obeh zakonov pokaže, da obstajajo določene razlike, na kar opozarjajo tudi nasprotini udeleženci. Razlike so v pasivni legitimaciji, obsegu oziroma načinu vračanja (v naravi ali obveznice), lahko pa se pojavi tudi vprašanje aktivne legitimacije oškodovanca oziroma njegovega pravnega naslednika.

V dosedanji sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno.

Ob ugotovljeni zaplembi premoženja na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ se je kasnejša zaplemba premoženja, ki je bila izrečena s sodbo Vojaškega sodišča, v bistvu nanašala na premoženje, ki ga pokojni ni več imel.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja v delu, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno in se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Upravni enoti Z. V točki II izreka je dopustilo udeležbo odvetnici A. A. na strani predlagateljev in odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagajoča stranka. Uveljavlja kršitve Ustave iz 33., 23. in 22. člena. Predlaga razveljavitev sklepa ali izdajo sklepa, da je sodišče pristojno za odločanje v tej zadevi. Sodišče se je oprlo pri odločanju na podatke revolucionarnih organov, ki v času vlaganja zahteve za vrnitev, niso bili dostopni. Sedaj pa je predmet odločanja, ali je do odvzema premoženja prišlo na podlagi revolucionarnih listin ali o kazenskih sodbah. Zadeva je tekla po ZIKS, kasneje pa se je po dvajsetih letih odprlo vprašanje vračanja po ZDen. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo v podobnih zadevah. Opozarja na Up 969/08 in Up 1061/2012. Ustavno sodišče meni, da naj se popravijo krivice in naj se ne vodijo postopki tako, da nastajajo nove krivice (II Ips 287/2010). Opozarja na del odločbe Up 969/08, ko je bilo opozorjeno na rok iz 64. člena ZDen, ki je bil prekluziven in bi predlagatelji izgubili pravice po tem zakonu. Gre za kršitev 33. člena Ustave. Z ustavno odločbo je bilo naloženo, da je treba ureditev o vračanju razlagati tako, da bo varovana pravica pritožnikov do učinkovite pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Zadeva je bila obravnavana pod Up 696/10, razveljavljena in v ponovljenem postopku odstopljena v reševanje Upravni enoti X., zoper katerega je bila vložena pritožba, ki je bila zavrnjena. Vrhovno sodišče je odločalo v zadevi II Ips 182/2011. Tako je odločba Up 969/08 res precedenčna odločba in daje pravico do vračanja po ZIKS-u tistim predlagateljem, ki so v revolucionarnih listinah imeli zgolj omenjeno kazensko sodbo, čeprav je bila podlaga drugje, pa so predlagatelji po ZIKS sprožili „napačen postopek“. Najprej je bilo zapisano pri odvzemu oziroma v zemljiški knjigi, da gre za odvzem na podlagi kazenske sodbe, šele na drugem mestu pa je omenjena odločba Mestne zaplembene komisije Zpl 805/45. Kazenska sodba je bila z datumom 18. 8. 1945, kar je pred datumom odločbe Mestne zaplembene komisije, to je 11. 9. 1945. Nasprotni udeleženci bodo zadevo skušali stlačiti v situacijo iz odločbe Up 545/12 in Up 544/12 v zadevi Attems (Rao). Vendar je Evropsko sodišče v 10. točki te zadeve zapisalo, da kazenska obsodba v relevantnem delu (revolucionarnih listin „zadeve Attems“) sploh ni bila omenjena in je bil zapis le, da gre za pravnomočno odločbo zaplembene komisije v Y. na podlagi prvega in drugega odloka Avnoj. Sodišče nato secira v konkretni zadevi izdane „revolucionarne“ listine in nazadnje sklepa, da gre za podobno situacijo, kot iz odločbe Up 969/08. To predlagatelji sprejemajo. Vendar to ne sme pripeljati do sklepa, da je na koncu pristojna upravna enota. Sodišče je že z delnimi sklepi vrnilo del zaplenjenega premoženja, zato bi ob sedanjem sklepu lahko to pripeljalo v situacijo iz Up 1061/2012. Opozarja, da postopek teče že 30 let in bi se sodna praksa morala že ustaliti glede tega vprašanja. Predmetna zadeva je bila vložena pred možnostjo, da bi po ZDen lahko vložili zahtevo.

3. Udeleženka z interesom vlaga pritožbo in uveljavlja kršitve in uporabo materialnega prava in kršitev Ustave ter 7. člena EKČP in protokola. Opozarja, da je sodišče za ta sklep porabilo polnih sedem let in na koncu sklenilo, da je bilo premoženje zaplenjeno z že samim izrekom odločb Avnoj in ne s kazensko sodbo. Povzema kronologijo odločb vezano na zaplembo in vrnitev premoženja in pri tem začne z letom kazenske sodbe in zaključi s sklepom Višjega sodišča II Cp 137/2014. Zahteva je bila vložena, ko še sploh ni veljal ZDen, ki je vstopil v veljavo 7. 12. 1991. Zato po ZDen-u ni bilo moč tega uveljavljati. Pred sedanjim sklepom je bilo izdanih sedem delnih sklepov, ki so postali pravnomočni. Ugovor RS je bil tudi v teh postopkih obravnavan in ga je Vrhovno sodišče RS v reviziji II Ips 148/2001 zavrnilo. Na to odločbo je vezano tudi nižje sodišče. B. B. je bil državljan LRS in FLRJ, kar izhaja iz pravnomočne odločbe upravnega organa z dne 26.7. 2002. Rojen je bil v Ljubljani, tam imel prebivališče in umrl v Sloveniji. Bil je slovenske narodnosti in zoper njega uporaba določb prvega in drugega odstavka 1. člena Avnoj sploh ne bi bila mogoča. Zato je bila potrebna kazenska sodba. Opozarja na sojenje brez nepotrebnega odlašanja, načelo sorazmernosti, kršitev Ustave RS in sicer pravico do lastnine in poseg v pričakovane pravice ter na kršitev 1. člena Protokola št. 1 EKČP. Prilaga mnenje prof. dr. C. C. 4. Na vročeni pritožbi je odgovorila sedma nasprotna udeleženka in predlaga zavrnitev. Na vročeno pritožbo stranke z interesom je odgovorila predlagajoča stranka in tej pritožbi pritrjuje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadeva teče od 15. 1. 1991, ko so predlagatelji vložili predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi razveljavitve sodbe Vojaškega sodišča v Šentvidu pri Ljubljani I Sod 536/45. Ta sodba je bila razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 286/90 z dne 15. 11. 1990. V predlogu je predlagajoča stranka navajala, da je bilo premoženje zaplenjeno z odločbo Zp 3805/46 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tedaj je bilo v ZIKS določeno, da se zahtevki po ZIKS obravnavajo pred sodiščem, ki je izvršilo zaplembo in to je bil izvršilni oddelek tedaj Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. In 18/91. Po sprejetju ZDen pa je bil na podlagi odredbe z dne 11. 1. 1993 odstopljen nepravdnemu oddelku tega sodišča in se je zadeva vodila v nepravdnem postopku pod Nz 34/93. V tem postopku je sodišče z več delnimi sklepi odločilo in v točki 3 izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje povzelo štiri pravnomočne delne sklepe in ugotovilo, katero premoženje je že bilo vrnjeno. Zadnji delni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 34/93 je z dne 20. 12. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3454/2007. V zadevi je ostalo še neodločeno o zahtevku oz. premoženju, ki ga sodišče povzema v točki 4 obrazložitve. Gre za naštete nepremičnine in premičnine. Sedanji nasprotni udeleženci so prvič v letu 2008 podali ugovor, da je premoženje podržavljeno na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka Avnoja o prihodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Ugovarjali so, da pravni temelj zaplembe ni bila kazenska sodba, ampak da gre za zahtevke predlagateljev po ZDen in da ni pristojnost sodišča ampak upravnega organa. Res je takratni nasprotni udeleženec, Gradbeno obrtno podjetje T. ta ugovor podal že v odgovoru na predlog 5. 5. 1993. Nato je sodišče prve stopnje s sklepom Nz 34/93 z dne 23. 7. 2013 sklenilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu in postopek ustavilo ter predlog odstopilo v nadaljnje reševanje Upravni enoti Z. Ta sklep je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 137/2014 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V tem sklepu je višje sodišče tudi odprlo problematiko dosedanjih odločb Ustavnega sodišča, zlasti zadeve Up 969/08 in Up 1061/12. 7. V nadaljevanju postopka (po sklepu II Cp 137/2014) pa je sodišče prve stopnje o postopku obvestilo S. d.d., ki bi bil zavezanec po ZDen. Ta je lahko šele takrat podal svoje ugovore: pomanjkanja pasivne legitimacije za odločanje po ZIKS in tudi druge ugovore. Tem ugovorom so se pridružili tudi drugi udeleženci. Predvsem so ugovarjali, da B. B. ni imel pogojev za vračanje iz 9. člena ZDen in da niso podani pogoji za vračanje zaradi okoliščin iz 2. odst. 10. člena ZDen. Nato je sodišče odločalo sedem let in naredilo analizo dogajanja v sodni praksi: analiziralo je probleme vračanja podržavljenega premoženja, ko je bila podlaga za odvzem odlok Avnoja in kazenska sodba, ki je bila kasneje razveljavljena.

8. Ugotovilo je, da se je v zadnjih 30 letih sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in tudi nazadnje Ustavnega sodišča RS končno ustalila in da je odločilno, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Ob tem se je tudi razjasnila sodna praksa, katere okoliščine pa le dopuščajo določene izjeme (prim. Up 1061/12) in te izjeme so sedaj točno določene. Dokončno je obveljalo stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje. Številne odločbe našteva sodišče prve stopnje v točki 24, opomba 5. Zato jih višje sodišče ne bo še enkrat prepisovalo. Zato bo treba presoditi, ali v konkretnem primeru gre za takšno izjemo, ki bi opravičevala, da se zadeva obravnava pred sodiščem po ZIKS.

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila kronologija odvzema premoženja B. B.: - sodba Vojaškega sodišča vojnega področja v Ljubljani z dne 18. 8. 1945, opr. št. I Sod 536/45, pravnomočna 7. 9. 1945; - ta sodba je bila razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 286/90, z dne 15. 11. 1990. - v zaplembenem spisu Zp 3805/46 je bila tudi odločba Mestne zaplembene komisije Ljubljana, opr. št. Zpl 805/45 z dne 11. 9. 1945, iz katere izhaja, da je Mestna zaplembena komisija izdalo odločbo na podlagi prvega odstavka 1. člena odloka Avnoj z dne 21. 11. 1944 in da se B. B. zapleni vse premoženje; - v zemljiški knjigi je bil zapis zaplembe premoženja: najprej je navedena kazenska sodba, nato pa tudi odločba Mestne zaplembene komisije; - predlagatelji so vložili predlog 15. 1. 1991 po ZIKS, ko še ni bil sprejet ZDen; - predlagatelji so osnovni predlog razširili še na predlog z dne 15. 1. 1991, predlog z dne 4. 3. 1993, predlog 7. 6. 1993, vse to pa je bilo pred iztekom materialnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen.

10. Sodišče prve stopnje je po analizi vseh teh okoliščin, ki jih tudi pritožbi ne grajata, naredilo primerjavo z odločbami Ustavnega sodišča RS in ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča, ki se je izoblikovala v zadnjem času.

11. Sodišče prve stopnje je iz odločbe Up 969/08, ki jo je Ustavno sodišče razlagalo tudi naprej v odločbah Up 545/11 in Up 544/11, ugotovilo, da je stališče iz odločbe Up 969/08, da ostane sodna pristojnost, moč uporabiti, če so podani trije pogoji:

1. če zahtevek pri sodišču ni bil vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen;

2. če rok iz prvega odstavka 64. člena ZDen v času odločanja sodišč ne bi že potekel in

3. če v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last ne bi bila navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 75 pojasnilo, da je vložen predlog, ki ga bo obravnavala upravna enota po pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje upravni enoti, pravočasen. Pri tem se opre na ugotovitev, da je bila zahteva vložena pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, enako vsi drugi predlogi. Ker je bila v zadevi opravljena zaplemba pred kazensko sodbo, to je že z odlokom Avnoj, ne pride v poštev ZIKS, ampak ZDen. Za že pravnomočne delne sklepe pa sodišče prve stopnje meni, da ni ovira, da se o nadaljnjih predlogih odloči pred upravnim organom, saj se pomanjkanje stvarne pristojnosti ne ustali1. Nato sodišče prve stopnje naredi analizo odločbe Up 1061/12, ki je edina odločba US, da se ustali sodna pristojnost in se uporablja ZIKS, pa čeprav je bilo premoženje podržavljeno pred kazensko sodbo tudi na podlagi odloka Avnoj. Pri tej odločbi, ki je bila citirana tudi v sklepu Višjega sodišča II Cp 137/2014, je šlo za razliko samo v tem, da predlagatelji niso vložili zahteve po ZDen oziroma so le to umaknili zaradi ravnanja sodišča, ki je pozvalo stranki, da se izjavita o pravni podlagi in je bil zahtevek v nadaljevanju po ZIKS zavrnjen. Zaradi tega poziva oziroma možnosti izbire pa predlagajoča stranka ni podala zahtevka po ZDen, oziroma bi bil zahtevek vložen po ZDen prepoezn zaradi poteka enoletnega prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju zaključi, da upravna enota v konkretnem primeru, ko ne gre za enak primer, kot iz Up 1061/12, ne more zavreči predloga kot prepoznega in ga mora obravnavati. Glede časa obravnavanja pa sodišče prve stopnje meni, da so predlagatelji dobili vrnjen precejšnji del zahtevanega premoženja, da so ugovori iz nadaljevanja postopka pripomogli do razčiščevanja pasivne legitimacije in odločanja in da čas vračanja po odločbah Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS ni bil odločilen pri odločanju o stvarni pristojnosti.

Razlogi pritožbenega sodišča, da zavrne obe pritožbi

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi ne napadeta ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje in so tudi povzeti v 9. točki te odločbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v zadevi ni pomembna samo stvarna pristojnost oziroma kdo in v kakšnem postopku odloča o vrnitvi premoženja, ampak tudi, da gre za različne materialnopravne predpise o vračanju premoženja. Če gre za vračanje premoženja, ki je bilo odvzeto po kazenski sodbi, katera je bila kasneje odpravljena, je vračanje premoženja po ZIKS. Če je šlo za odvzeto premoženje, ki je bilo pred kazensko sodbo že odvzeto z odlokom Avnoj, pa se vrača po ZDen. Primerjava obeh zakonov pokaže, da obstajajo določene razlike, na kar opozarjajo tudi nasprotini udeleženci. Razlike so v pasivni legitimaciji, obsegu oziroma načinu vračanja (v naravi ali obveznice), lahko pa se pojavi tudi vprašanje aktivne legitimacije oškodovanca oziroma njegovega pravnega naslednika (9. in 10. člen ZDen). V nadaljevanju postopka so nasprotni udeleženci odprli določena pravna vprašanja, ki v postopkih vračanja do leta 2013 niso bila odprta. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pomembno, po katerem predpisu poteka vračanje zaplenjenega premoženja, saj gre za kogentne predpise. Nasprotni udeleženci so napovedali nadaljevanje presoje tudi pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem.

14. V primeru, ko sodišče prve stopnje meni, da so takšne ovire, da ne more nadaljevati postopka po ZIKS in da mora odstopiti zadevo upravnemu organu, da postopek teče po ZDen, mora pritožbeno sodišče presojati tudi možnost presoje tega stališča pred Vrhovnim sodiščem RS oziroma Ustavnim sodiščem RS. Sodna praksa se je res izoblikovala tako, kot jo je povzelo sodišče prve stopnje, predvsem v odločbah Up 969/08, Up 545/11 in Up 544/11, Up 1061/12, II Ips 181/2012 in Up 1025/12. Iz povzetih pravno odločilnih dejstev o poteku zaplembe in pravne podlage, se da ugotoviti, da pretehtajo razlogi za potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Predlagajoča stranka je imela že na začetku na voljo zaplembeni spis Zp 3805/46, iz katerega se je dalo med drugim ugotoviti, da je bila zaplemba premoženja tako na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v Šentvidu pri Ljubljani (I Sod 536/45) kot na podlagi odloka Avnoj oziroma ugotovitvene odločbe Mestne zaplembene komisije v Ljubljani Zp 805/45 z dne 11. 9. 1945. Ko je začel veljati ZDen, bi predlagajoča stranka lahko vložila zahtevek po ZDen oziroma počakala, po katerem predpisu bo potekalo vračanje. Ob sedanji jasni sodni praksi pa pritožbeno sodišče ne želi razveljaviti izpodbijanega sklepa in s tem doseči nadaljevanje vračanja premoženja po ZIKS, saj nasprotni udeleženci jasno povedo v nadaljevanju postopka, da bodo vztrajali do najvišjih instanc in uveljavljali tako stvarno nepristojnost kot napačno uporabo predpisa, po katerem bi potekalo vračanje pred sodiščem. Pritožbeno sodišče ne želi položaja, da bi predlagatelji prišli do določenega premoženja oziroma načina vračanja tega premoženja, pa bi v nadaljevanju postopka instančno sojenje pokazalo, da je treba le uporabiti v tem primeru določbe ZDen in upravno pristojnost ali da jim to premoženje celo ne pripada .

15. Zato pritožbeno sodišče želi omogočiti strankam, da s preizkusom stališča iz izpodbijanega sklepa dosežejo preizkus tega stališča pred instančnim organom.

16. Vendar želi pritožbeno sodišče tudi opozoriti na nekatere razloge, ki so ga vodili k stališču iz sklepa iz odločbe II Cp 137/2014. Ti razlogi so: - predlagajoča stranka je dosegla razveljavitev kazenske sodbe in vložila zahtevek za vračanje premoženja po ZIKS, ko ni bil sprejet ZDen in ni mogla vložiti predloga po ZDen; - le Gradbeno obrtno podjetje T. je v odgovoru na predlog 5. 5. 1993 podalo ugovor stvarne nepristojnosti, ostale stranke pa temu niso sledile, vse do leta 2008; - v postopku so bili izdani že delni sklepi, ki so bili preizkušani pred instančnim sodiščem in postali pravnomočni; - v zadevi, ki je tekla med istimi strankami, a na podlagi delnega sklepa je na revizijo Republike Slovenije, ki je uveljavljala enake razloge, kot so uveljavljeni sedaj, Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 148/2001 zapisalo, da ZDen ni odvzel obsojencem pravice, da po določbah ZIKS uveljavljajo svoje zahtevke za vrnitev premoženja, zaplenjenega s kazensko sodbo. Uzakonil je druge pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja; - predlagajoče stranke tako niso imele razloga, da bi postavile še zahtevke po ZDen pri upravni enoti in so verjele, da bodo v nadaljevanju dobile vrnjeno premoženje po ZIKS; - tako ZIKS kot ZDen sta zakona, ki imata isti cilj, to je odprava krivic za nezakonito podržavljeno premoženje in za uresničitev pravice do lastnine po 33. členu Ustave, a zakona nista vsebinsko identična.

17. Bistvo te zadeve vidi pritožbeno sodišče v problemu, da se je zakonodajalec odločil narediti določeno razliko pri vračanju podržavljenega premoženja in sicer tako glede načina vračanja kot glede zavezancev in pogojev za vračanje. V konkretnem primeru pa se pokaže tudi razlika, ki jo ima ZDen v 10. členu, ZIKS pa nima. V tej zadevi so se v nadaljevanju postopka pojavili tudi ugovori o upravičencih glede na jugoslovansko državljanstvo (ta ugovor je bil rešen s predložitvjo upravne odločbe o državljanstvu) in glede na ugovor, da je upravičenec imel pravico dobiti odškodnino od tuje države na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen). Ta ugovor pa ni bil rešen. Gre torej za vprašanje, ali po 31 letih postopka sodišče lahko odpre te razlike v obeh podlagah za vračanje podržavljenega premoženja. Glede na kogentne določbe obeh zakonov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je več razlogov za pritrditev stališču sodišča prve stopnje, kot je razlogov, da gre za izjemo in sedaj končno ustaljene sodne prakse, tako vrhovnega kot ustavnega sodišča. S tem jim ne bo odvzeta pravica do obravnave pred zakonitim organom in enako bodo obravnavne njihove pravice. To je tudi ugotovilo Ustavno sodišče v zadevi Attems. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi št. 48374/99 v zadevi Attems med drugim zapisalo, da mora sodišče presojati ne le način uporabe domače zakonodaje na tožnikov primer, ampak tudi pritožnikove posebne okoliščine primera. Zato je pritožbeno sodišče tehtalo tako zakonodajo kot posebne okoliščine primera. Ugotovilo je, da bo pravica do lastnine varovana tudi pred upravnim organom, enako tudi načelo dostopa do organa in enakega obravnavanja (30., 22. in 23. člen ustave in 6. in 13. člen EKČP).

18. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da predlagajoče stranke lahko nadaljujejo postopek pred upravnim organom, da so njihovi zahtevki pravočasni in da upravni organ ne more teh zahtevkov zavreči zaradi poteka roka iz 64. člena ZDen.

19. Ni mogoče pritrditi pritožbi udeleženke z interesom, da je treba v tem postopku odpreti vprašanje pravilnosti zaplenjenega premoženja po odloku Avnoj, saj pritožnica trdi, da B. B. ni imel nemškega državljanstva in je bil slovenske narodnosti. Kot je Vrhovno sodišče RS ugotovilo v odločbi II Ip 289/2017 ob ugotovljeni zaplembi premoženja na podlagi 2. točke 1. člena odloka Avnoj, je kasneje zaplenjeno premoženje s sodbo Vojaškega sodišča, ki ga pokojni ni več imel. Bistveno je le, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje odvzeto in ne ali je bilo pravilno odvzeto. Če so izpolnjeni pogoji za vračanje, se sama pravilnost zaplembe po Odloku Avnoja, ne presoja. Te pogoje pa določa ZDen za vse upravičence enako.

20. Pritožbeno sodišče želi zadevo zaključiti z opravičilom zlasti predlagateljicam, pa tudi nasprotnim udeležencem. Dolžina postopka v tem primeru je nerazumna in bo gotovo predmet obravnave v zvezi z razumnim rokom. Smisel poprave krivic ni v tem, da se krivice popravljajo toliko časa. Vendar je zadeva v tem primeru zahtevna, sodna praksa se je spreminjala in tudi odločbe ustavnega sodišča so bile interpretativne, saj so ob različnih situacijah sodišča morala sooblikovati sodno prakso. Odločilno je, da pravice do obravnave zahtevka za vračanje premoženja ni odvzeta in se bo nadaljevala po ZDen. Če ne bi šlo za dva različna materialnopravna predpisa, bi bilo moč razlagati zadevo tako, da vračanje po upravnem postopku ali v sodnem postopku, ni takšnega pomena, da se napoti sedaj zadeva pred upravni organ. Vendar zadeva ni identična in zato pritožbeno sodišče mora dopustiti presojo pred Vrhovnim sodiščem oziroma Ustavnim sodiščem, da ne bi z odločanjem strankam naredilo škode. Mirna rešitev spora med strankami za enkrat ni bila možna. Verjetno pa bo dosežena poravnava, ko je jasno marialnopravno izhodišče vračanja.

21. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. V postopku ni bilo kršitev postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo zadosti ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Sodba VSRS II Ips 295/2013.