Jedro

Provizijski sistem ni v nasprotju z določbami tretjega odstavka 43. člena SKPgd oziroma tretjega odstavka 46. člena panožne kolektivne pogodbe, ki osnovno plačo definira kot plačo za polni delovni čas, normalne delovne pogoje in vnaprej določene delovne rezultate. Logično je, da se del plače za delovno uspešnost delavcu izplača le v primeru, če je delovno uspešen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 28.960,60 EUR (6,940.118,16 tolarjev) iz naslova razlike v plači in 10.370,88 EUR (2,485.278,79 tolarjev) iz naslova potnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhajajo iz izreka sodbe ter za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe postopka, strinjalo pa se je tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Vztraja na stališču, da bi morali sodišči druge in prve stopnje vsakokratne pogodbe o zaposlitvi razlagati po načelu „in favorem laboratoris“ in tožnici prisoditi razliko iz naslova plače in potnih stroškov, zlasti ker je že sodišče druge stopnje ugotovilo, da so določbe vsakokratnih pogodb o zaposlitvi tožnice nejasne in premalo podrobne. Pritožbeno sodišče je ponovilo interpretativni pristop sodišča prve stopnje in ob izostanku pravnih argumentov uspelo na podlagi izpovedi prič konstruirati rešitev, ki je vodila do zavrnitve zahtevka, to pa je po prepričanju revidentke v nasprotju z 2., 14., 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije. Sodišče je zaključilo, da ob dogovorjeni osnovni plači ni podlage za to, da bi tožnici pripadala še celotna provizija. Takšna razlaga ne izhaja iz sklenjenih pogodb med strankama. Ob zapisanih pogodbenih določbah osnovne plače nista opredeljevala niti neto mesečna realizacija niti odstotek provizije. Osnovna plača ni bila odvisna od mesečne realizacije prometa, kar sta potrdili priči; zastopnik je namreč prejel zajamčeno bruto plačo ne glede na dosežen promet. Sodišče druge stopnje se ni neposredno opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je tožnica izpostavila nedopustnost sistema provizijskih lestvic, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Med strankami so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ne neko drugo razmerje. Tudi do tega se sodišči nista opredelili – gre za isto bistveno kršitev določb postopka. Razlago sodišča bi mogoče lahko sprejeli le v primeru, če bi imela tožnica s toženo stranko sklenjene pogodbe o delu, podjemne ali avtorske pogodbe, česar pa ni bilo. Vztraja pri tem, da provizijski način že zaradi delovnopravne narave in razmerja med strankama ni mogel biti pravilen. Iz določb pogodb ne izhaja, da se bruto plača obračunava iz skupne mase provizije, saj za to ni pravnih argumentov. Nobenega razumnega razloga ni, da se le na podlagi zadnjih dveh pogodb o zaposlitvi med strankama (teh pogodb je bilo skupno devet) pokrije ureditev za celotno sporno obdobje. Kljub temu niti iz zadnjih dveh pogodb ne izhaja dopustnost spornega obračunavanja plače iz provizije. Iz 7. točke oziroma 8. člena vsakokrat veljavne pogodbe o zaposlitvi izhaja, da osnovo za pridobivanje plače opredeljujejo razvrstitev v tarifni razred, neto mesečna realizacija in odstotek provizije. Tožnica je bila tako upravičena do osnovne plače, kot je izhajalo iz vsakokratne pogodbe in do provizije. Pri tem se sklicuje tudi na navedbe tožene stranke same. Zato vztraja pri tem, da je bila upravičena do provizije ne glede na morebitno preseganje pričakovanih rezultatov prodaje oziroma na morebitno nadpovprečno delovno uspešnost. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bilo zmotno njeno pritožbeno sklicevanje, da je bil sistem obračunavanja plače v nasprotju s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) in Kolektivno pogodbo časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadalj.). Napačno je tudi sklicevanje sodišča druge stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 258/2005, saj dejansko in pravno stanje v tej sodbi ni primerljivo s predmetom spora v tem postopku. V zvezi s povračilom potnih stroškov drugostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ureditev, po kateri naj bi bili potni stroški priznani v določenem procentu od provizije, nima podlage v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi, niti v kolektivnih pogodbah. Brez pravne podlage je tudi ureditev, po kateri naj bi se plača iz naslova provizije črpala iz prejemkov, ki predstavljajo povračilo stroškov v zvezi z delom. 10. točka oziroma kasneje 8. člen pogodb o zaposlitvi sta določala, da zaradi povračila stroškov delavka oddaja potna poročila in obračunava potne naloge, torej iz teh določb ni mogoče razbrati, da bi bila upravičena do netipičnih potnih stroškov, kot sta obrazložiti sodišči druge in prve stopnje. Tožena stranka bi morala imeti za sporni način obračuna in plačila potnih stroškov pravno podlago v obliki jamstvenih določb pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila upravičena do potnih stroškov in dnevnic tudi z upoštevanjem določb 10. točke oziroma kasneje 11. člena pogodb o zaposlitvi, po katerih glede na naravo dela delavki ne pripada regres za prehrano. Drugostopenjsko sodišče se do teh argumentov ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upravičenost do povračila potnih stroškov izhaja tudi iz določb SKPgd in panožne kolektivne pogodbe. Sodišče druge stopnje je le kratko zapisalo, da tožnica ni bila na službeni poti, temveč je svoje delo redno opravljala na terenu, vendar ta zaključek ni obrazložen, ni dokazan in utemeljen.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Neutemeljene so revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v reviziji je napačno citiran 399. člen ZPP). Sodišče druge stopnje se res ni neposredno opredelilo do pritožbenih navedb o nedopustnosti sistema provizijskih lestvic, vendar je zadosti jasno in obsežno navedlo razloge za to, da je za obračun in izplačilo tožničine plače veljal sistem provizijskega nagrajevanja, ki ni bil v nasprotju s splošno ureditvijo plač in to tudi ustrezno obrazložilo. Utemeljenost obrazloženih razlogov je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne uveljavljene bistvene kršitve. Povsem jasno je tudi, da je med strankama obstajalo delovno razmerje na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar se sodišči nižje stopnje nista bili dolžni še posebej opredeliti do razlik med takšnimi pogodbami in pogodbami civilnega prava. Ali tudi v primeru delovnega razmerja lahko velja provizijski sistem nagrajevanja in je ta v skladu z delovno zakonodajo, je spet stvar materialne presoje, ki pa sta jo sodišči napravili in ustrezno obrazložili.

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede povračila potnih stroškov, da zaključek, da tožnica kot zastopnica ni bila na službeni poti, temveč je delo opravljala na terenu, ni obrazložen in je nedokazan, sodišče druge stopnje pa se v zvezi z upravičenostjo tožnice do potnih stroškov tudi ni opredelilo do tega, da iz pogodb izhaja, da ji ne pripada regres za prehrano. Sodišče druge stopnje se je konkretno opredelilo tako do pritožbenega ugovora tožnice glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obračunom in plačevanjem potnih stroškov za zastopnike (str. 4 obrazložitve), kot do razlogov za zavrnitev zahtevka na tej podlagi (str. 6 izpodbijane sodbe). Presoja, da tožnica kot zastopnica ni bila na službeni poti, temveč je delo opravljala na terenu, je enaka presoji sodišča prve stopnje (str. 10 sodbe sodišča prve stopnje), ki je v razlogih za zavrnitev tega zahtevka poudarilo tudi, da ne gre za tipične potne stroške na službeni poti v smislu 3. točke 52. člena SKPgd, saj zastopniki niso bili na službeni poti, temveč so glede na naravo dela redno opravljali delo na terenu, kjer pa niso bivali, saj so se dnevno vračali domov, itd. Dejstvo, da tožnici po pogodbah ne pripada regres za prehrano, ni v zvezi s presojo o tem, ali je upravičena do stroškov prevoza po njenem obračunu ali obračunu tožene stranke.

8. Revidentka zatrjuje tudi kršitev temeljnega ustavnega načela, da je Republika Slovenija pravna država ter kršitev več ustavnih pravic – vse v zvezi s po njenem mnenju napačno razlago določb pogodb o zaposlitvi oziroma razlago, za katero trdi, da nima podlage v predpisih oziroma sodni praksi ter je tudi nelogična. Gre za očitke, ki jih je kasneje konkretizirala le v zvezi z razlogi za nestrinjanje z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje, kot kršitev ustavnih pravic pa jih ne pojasni dovolj in konkretneje ne obrazloži. Zato jih revizijsko sodišče, razen kolikor jih je mogoče obravnavati v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava, ni upoštevalo. Dodaja pa, da je o plačah zastopnikov že večkrat odločalo, tudi v primeru delavke, ki je bila zaposlena pri toženi stranki, odločitve pa so bile enake kot v tej zadevi (npr. VIII Ips 540/2008, VIII Ips 472/2008).

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Zmotno je stališče tožnice, da ji poleg dogovorjene osnovne bruto plače glede na doseženi promet pripada še celotna provizija. Narava dela zastopnikov je specifična, zaradi česar je bil pri toženi stranki že leta v veljavi provizijski sistem nagrajevanja. Zastopnik je moral s skupno provizijo (ki se je obračunavala glede na določen procent realizacije) pokriti svojo osnovno plačo v bruto znesku ter stroške v zvezi z delom, šele v primeru, da je osnovni plan presegel, pa je bil upravičen tudi do dela provizije, in sicer v obliki dela plače za delovno uspešnost. Določbe pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožnica sklenila za določen čas s toženo stranko, ki se nanašajo na oblikovanje in izplačilo plače, sicer res niso povsem enake in ne povsem razdelane, vendar dovolj jasno dokazujejo način oblikovanja tožničine plače. 11. Iz prvih tožničinih pogodb izhaja (točka 7 in 9), da osnovo za pridobivanje plače, ugotavljanje in merjenje učinkovitosti delavke opredeljujejo razvrstitev v tarifni razred I in vrednost količnika 1 (ki je določen tudi v bruto znesku), neto mesečna realizacija prodaje in odstotek provizije, pri čemer na višino plače vpliva negativna ali pozitivna stimulacija po določbah pravilnika o plačah, višina mesečne planirane realizacije in stopnja provizije pa se določata kvartalno. Iz kasnejših pogodb izhaja poleg uvrstitve v prvi plačilni razred s količnikom 1 tudi določitev, da osnovo za pridobivanje plače, ugotavljanje in merjenje učinkovitosti delavke opredeljujejo razvrstitev v prvi tarifni razred, plačilni razred 1, neto mesečna realizacija prodaje in odstotek provizije ter sklicevanje na 49. in 50. člen panožne kolektivne pogodbe in 24. člen podjetniške kolektivne pogodbe (8. člen), iz kasnejših pogodb pa (poleg enake osnovne plače in sklicevanje na navedene člene kolektivnih pogodb) tudi, da se osnovna plača lahko poveča oziroma zmanjša za znesek, ugotovljen na podlagi delovne uspešnosti, za odstotek provizije, izračunane od neto mesečne realizacije, iz zadnjih pogodb (6. in 7. člen) pa še, da je osnovna plača predvidena glede na pričakovane rezultate, ob normalnih pogojih, itd..

12. Ne glede na torej nekoliko različne določbe o plači tožnice v pogodbah o zaposlitvi, je zmotno njeno stališče, da bi ji ob s pogodbo dogovorjeni osnovni plači za prvi tarifni razred pripadala še celotna provizija glede na dosežen promet. Iz pravilnika o plačah, na katerega se izrecno sklicujejo tudi prve pogodbe o zaposlitvi tožnice za določen čas, izhaja, da se osnovna plača zastopnika oziroma potnika lahko poveča na osnovi dosežene individualne neto mesečne realizacije glede na določen individualni mesečni plan zastopnika oziroma potnika (12.a člen), kasnejša podjetniška kolektivna pogodba (na katero se sklicujejo kasnejše pogodbe o zaposlitvi) pa v 2. členu za delovna mesta zastopnikov glede vprašanj stimulativnega dela plače v tarifnem delu kolektivne pogodbe in za druga delovna mesta, ki temeljijo na provizijskem nagrajevanju na podlagi doseženih prodanih rezultatov, napotuje na posebna pravila in nato v 30. členu določa, da se pogodbeni stranki obvezujeta do 1. 7. 2001 sprejeti aneks h kolektivni pogodbi, s katerim bosta uredili posebna pravila glede stimulativnega dela plač za delovna mesta, navedena v 2. členu te pogodbe, do sprejema tega aneksa pa se bodo uporabljali dosedanji predpisi, način obračunavanja in veljavne stopnje provizij. Vse pogodbe določajo, da je osnova za pridobivanje tožničine plače (planirana) realizacija in odstotek provizije oziroma (v kasnejših pogodbah), da je od tega odvisna tožničina osnovna plača. Določbi 49. in 50. člena panožne kolektivne pogodbe, na katere se dejansko sklicujejo določbe nekaterih pogodb o zaposlitvi tožnice, nimata večjega pomena, saj 49. člen govori o dodatkih za posebne obremenitve (ki jih tožnica ne zatrjuje), 50. člen pa o dodatku za delovno dobo, ki je bil tožnici glede na njene plačilne liste obračunan in ki ga tudi sama ne izpostavlja.

13. Določbe tožničinih pogodb o zaposlitvi je torej potrebno razlagati tudi z upoštevanjem določb pravilnika o plačah in podjetniške kolektivne pogodbe, ki za zastopnike predvidevajo poseben način izplačevanja plač, ki je bil odvisen od neto mesečne realizacije glede na individualni mesečni plan in predviden odstotek provizije. Takšen sistem ni v nasprotju z določbami tretjega odstavka 43. člena SKPgd oziroma tretjega odstavka 46. člena panožne kolektivne pogodbe, ki osnovno plačo definira kot plačo za polni delovni čas, normalne delovne pogoje in vnaprej določene delovne rezultate. Logično je, da se del plače za delovno uspešnost delavcu izplača le v primeru, če je delovno uspešen. Iz zaključkov sodišča druge stopnje izhaja, da so bili pri toženi stranki pričakovani delovni rezultati vnaprej določeni v obliki plana (tudi v 12.a členu pravilnika o plačah), za katerega tožnica ne zatrjuje, da ni bil realen in ga ni bilo mogoče doseči. Tožnica je bila že ob sklenitvi prve pogodbe pri toženi stranki seznanjena s provizijskim sistemom nagrajevanja, kot je bil v veljavi pri toženi stranki. Vedela je torej, da je njena plača odvisna od doseganja tega plana, torej od dejanske prodaje, da je samo v primeru preseganja plana upravičena tudi do dela provizije v obliki plače za delovno uspešnost ter da se iz zneska skupne provizije izplačujejo vsi njeni prejemki iz delovnega razmerja (osnovna plača, del plače iz naslova delovne uspešnosti ter stroški v zvezi z delom).

14. Da bi ji poleg dogovorjene osnovne plače glede na dosežen promet pripadal še celoten znesek provizije, ni bilo nikjer določeno, kaj takšnega pa tudi ne izhaja iz kolektivnih pogodb (1). Način obračunavanja in izplačevanja plač, ki je bil za zastopnike v veljavi pri toženi stranki, bi bil nepravilen, če bi bil tožnici zaradi njegove uporabe kršen minimum pravic, ki so določene v delovni zakonodaji in kolektivnih pogodbah, vendar takšne kršitve ni zatrjevala. Tudi po uvedenem provizijskem sistemu tožene stranke je bila tožnica torej glede na njene pogodbe o zaposlitvi za določen čas vsakič upravičena do osnovne plače v višini najmanj izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi (tudi v primeru, če ni dosegala plana), do stimulacije oziroma plačila uspešnosti pa le v primeru preseganja plana.

15. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek za plačilo potnih stroškov. Iz določb vsakokratnih pogodb o zaposlitvi res izhaja, da je opravljala delo na terenu, naložena pa ji je bila tudi obveznost, da zaradi povračila stroškov, ki nastajajo z delom, redno odda mesečna poročila, obračunava potne naloge, kilometrino in dnevnice za vsak delovni dan. Iz zaključkov sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnica prejela potne stroške obračunane iz provizije, vendar je bila seznanjena z načinom tega obračuna in metodologijo, ki ji ni ugovarjala. Čeprav obračunski sistem, po katerem je prejela nadomestilo potnih stroškov, ni bil določen v pogodbah o zaposlitvi niti v kolektivnih pogodbah, ki bi zavezovale toženo stranko, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnica glede na naravo njenega dela ni mogla biti upravičena do neke razlike iz naslova kilometrine. Kot zastopnica namreč ni bila na službeni poti, temveč je opravljala delo na terenu (2), pri tem pa je bilo delo organizirano tako, da se je skupina zastopnikov peljala na teren z enim vozilom. Že zaradi tega ni bilo podlage, da se vsakemu od njih individualno prizna potne stroške v celoti. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici dejanski stroški v višini kilometrine sploh niso nastali, zaradi česar tudi ob upoštevanju določb pogodb o zaposlitvi ni podlage za to, da bi ji poleg že priznanih prevoznih stroškov priznali še razliko. Kot že navedeno, na takšno odločitev ne vpliva določba pogodb o zaposlitvi, da ji ne pripada regres za prehrano, saj zgolj ta ugotovitev ni v povezavi oziroma ne more vplivati na to, da bi ji pripadali tudi potni stroški v višini, kot jih sedaj zahteva.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glede na navedeno tudi niso utemeljene revizijske navedbe, da je treba pri razlagi upravičenosti tožnice do plačila upoštevati (le) načelo „in favorem laboratoris“.

Op. št. (2): Kar izhaja že iz določb pogodb o zaposlitvi.