Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnica iz naslova plačila za opravljeno delo prejela vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi in kar je izhajalo iz pri toženi stranki uveljavljenega sistema plačevanja zavarovalnih zastopnikov, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preverjati pravilnosti izračuna o domnevnem prikrajšanju, ki je temeljil na zmotnem pravnem stališču, da je tožnica poleg prejetega plačila upravičena do celotne provizije glede na opravljeni promet.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska 6.940.118,16 SIT iz naslova razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega v izreku navedenega zneska do plačila, kakor tudi zahtevek za plačilo zneska 2.485.278,79 SIT iz naslova potnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini sodnih taks za odgovor na tožbo v znesku 201,06 EUR.

Zoper tako sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotavljalo, da je bila osnovna plača tožnice odvisna od razvrstitve v tarifni in plačilni razred in od doseganja pričakovanih rezultatov dela, saj iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi kaj takšnega ne izhaja. Osnovna plača, kakršna je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, ni bila odvisna od mesečne realizacije prometa, kar sta potrditi tudi priči R.R. in G.Č., ki sta pojasnila, da je zastopnik zajamčeno bruto plačo prejel ne glede na doseganje prometa. Z izrazom zajamčena bruto plača pa je mišljen vsakokratni v pogodbi o zaposlitvi naveden nominalni znesek bruto osnovne plače. Tožnica je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju in ni imela sklenjene kakšne druge pogodbe, ki bi razmerje med strankama urejala drugače, kakor na delovno pravni podlagi. Metodologijo, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo za izračun plačila, bi bilo možno sprejeti zgolj v primeru, če bi tožnica s toženo stranko imelo sklenjeno pogodbo o delu, podjemno pogodbo ali avtorsko pogodbo. Teza sodišča prve stopnje, da je bil celoten sistem prikazovanja in obračunavanja vseh prejemkov zastopnikov prirejen naravi njihovega dela in postavljenim internim pravilom (sistem provizijskih lestvic) – ta sitem pa je bil pri toženi stranki leta v veljavi in se je izvajal, vključno s posebno metodo obračuna prejemkov iz provizije – ne more predstavljati pravne podlage za odločitev v tem sporu. Pravna podlaga so lahko le določbe pogodbe o zaposlitvi. Provizijski način nagrajevanja dela tožnice ni mogel biti pravilen že zaradi delovnopravne narave razmerja med strankama. Priči R.R. in G.Č. sta sicer obrazložili način izračunavanja plače pri toženi stranki, vendar pa s svojima izpovedbama nista potrdili, da bi bila takšna metodologija izplačevanja plače tožnici tudi v skladu s pogodbami o zaposlitvi. Obračunavanje in izplačevanje plače tožnici je v nasprotju z določbami pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato nima nobene pravne podlage oziroma je v direktnem nasprotju s sklenjenimi pogodbami. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni mogoče upoštevati veljavno sklenjenih pogodb o zaposlitvi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzpostavilo rešitev, po kateri naj bi bila tožnica pri toženi stranki zaposlena honorarno. Sistem obračunavanja plač pri toženi stranki je tudi v nasprotju s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) in Kolektivno pogodbo časopisne, informativne, založniške in knjigotržke dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), saj slednja sistema plač ne ureja tako, kot je bil izvajan pri toženi stranki. Tožnica se sklicuje na sodno prakso v podobnih zadevah, v katerih je bil provizijski sistem označen kot nezakonit. Za nične so bile označene eventualne pogodbe o zaposlitvi, ki so pravico do plače in povračila potnih stroškov vezale na ustvarjeni promet. Odločitev sodišča prve stopnje predstavlja tudi kršitev temeljnih ustavnih načel in kršitev ustavno zajamčenih človekovih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003 in 69/2004). Obračuni potnih stroškov na Obr. 7,7 so bili fiktivni in nestvarni, saj so bili izdelani naknadno in niso odražali dejanskih poti vsakega od zastopnikov. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka dejanskih potnih stroškov ni obračunavala, ker ni mogla kontrolirati poslovnih poti zastopnikov, ne more biti razlog, da je tožena stranka potne stroške obračunavala na način, ki sta ga pojasnili priči R.R. in G.Č.. Ureditev, po kateri naj bi bili potni stroški priznani v določenem procentu od provizije, nima nobene podlage v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi, niti v veljavnih kolektivnih pogodbah. Tožena stranka se je sicer sklicevala na nekakšna interna pravila, ki pa jih ni predložila. Na podlagi točke X. oziroma kasneje 8. člena vsakokratne pogodbe o zaposlitvi ni mogoče sklepati, da bi bila tožnica upravičena do kakšnih netipičnih potnih stroškov, kakor je navajalo sodišče prve stopnje. Na podlagi teh določb je možen le nasproten sklep, to je, da gredo tožnici dejanski potni stroški v obliki kilometrine. Upravičenost tožnice do potnih stroškov in dnevnic, je razvidna tudi iz določila pogodbe o zaposlitvi, da delavki ne pripada regres za prehrano. Sodišče prve stopnje se do teh argumentov tožnice sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je do povračila stroškov, ki so ji nastajali v zvezi z delom, upravičena tudi na podlagi 56. člena panožne kolektivne pogodbe. Tožnica graja stališče sodišča prve stopnje o tem, da tožnica kot zastopnica ni bila na službeni poti in da zato ni upravičena do kilometrine in dnevnic, čeprav je bila pravica do teh v vsakokratni pogodbi o zaposlitvi izrecno določena. V skladu z drugim odstavkom 3. točke 52. člena SKPgd so do povračila stroškov na službenem potovanju upravičeni vsi delavci, ki so napoteni na službeno potovanje in sicer pod enakimi pogoji in višini, ki je določena v tarifni prilogi. Iz takšne določbe ni mogoče sklepati, da ta ne bi veljala za prodajne zastopnike na terenu. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo materialnega prava, kar pomeni, da ni sodilo po predpisih, temveč je arbitrarno odločalo po merilih, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev. Tožnica je svojo prisotnost v določenem kraju za vsak posamezni dan dokazovala z naročilnicami in zapiski v osmih zvezkih, zato sodišče neutemeljeno navaja, da predložena dokazila niso preverljiva. Sodišče bi moralo vpogledati vseh osem zvezkov in po posameznih dnevih ugotoviti, kje se je tožnica tedaj nahajala. Tudi tožnica se je pri pripravi tabel glede pripadajočih ji potnih stroškov morala poslužiti te več tednov trajajoče poti. Pri tem pa sodišče prve stopnje od nasprotne stranke za njene trditve sploh ni zahtevalo nobenih dokazov. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da v nobeni od sklenjenih pogodb o zaposlitvi ni bilo zapisano, da bo tožnici poleg osnovne plače obračunana in izplačana provizija v vtoževanih procentih in zneskih. Tožnica ni izkazala nobene pravne podlage za svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na pogodbe o zaposlitvi ter določbe kolektivnih pogodb v celoti utemeljilo skladnost prakse izplačevanja plač zastopnikom s pogodbami o zaposlitvi. Tožena stranka se sprašuje, zakaj tožnica ob trditvi, da je provizija nezakonita, z zahtevkom znova obračunava provizijo od realiziranega prometa, ki ji je bila enkrat že v celoti izplačana. V pogodbah o zaposlitvi s tožnico ni nikjer zapisano, da bo tožnica prejela dejanske potne stroške, temveč, da bo potne stroške enkrat mesečno obračunala, kar je tudi storila in so ji bili na tej podlagi stroški tudi izplačani. V postopku je bil podrobno pojasnjen način obračuna in izplačila potnih stroškov, ki med strankama vsa leta ni bil sporen. Tožena stranka je celo ugodila zahtevi tožnice, da se ji večji del izplačil opravi v gotovini kot potni stroški in manjši del v obliki plače. Naknadno pripravljenih obračunov potnih stroškov ni mogoče preizkusiti. Tožnica je v posameznih mesecih prejela dejansko izplačanih več potnih stroškov, kot pa je bilo dejansko opravljenih službenih poti v skladu z njenimi naknadno pripravljenimi obračuni. Izplačevanje zajamčene bruto plače zastopniku, ki ni dosegel prometa, je skladno s pogodbo o zaposlitvi in podjetniško kolektivni pogodbo. V primeru nejasnosti pogodbenih določil je še toliko bolj pomembno, kako se je pogodba med strankama dejansko izvajala. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/07) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj ni možno upoštevati veljavno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Takšna trditev je protispisna, saj sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe kar na dveh mestih obsežno utemeljuje, da je bil način obračunavanja plače pri toženi stranki skladen s pogodbo o zaposlitvi. Tako sodišče prve stopnje na 7. strani obrazložitve utemeljuje, da je bil način obračunavanja provizije skladen z določbo 8. člena pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se primeroma sklicuje na pogodbi z dne 27. 9.2002 in 17. 6. 2002. Tožnica obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih argumentov v zvezi z obračunom potnih stroškov. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je na 9. do 11. strani obrazložitve podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da tožničin zahtevek za plačilo potnih stroškov ni utemeljen. Pri tem se sodišče prve stopnje ni sklicevalo le na to, da se je tožnica v času delovnega razmerja strinjala s pri toženi stranki uveljavljenim načinom plačila potnih stroškov in da je tožena stranka celo na njeno zahtevo delež stroškov v skupnem plačilu povečalo, temveč tudi na to, da se je skupina zastopnikov na teren peljala z enim vozilom (tožnica običajno z vozilom vodje skupine I.P.), zaradi česar ni podlage, da bi se vsakemu od njih dejanske potne stroške priznalo v celoti. Očitno je, da se tožnica ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, vendar to še vedno ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu s 340. členom ZPP je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana, če je sodišče kako odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma, če ga ni ugotovilo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu obračuna in plačevanja potnih stroškov za zastopnike (vožnja večih zastopnikov z enim avtomobilom, priznavanje potnih stroškov v procentu od provizije, pri čemer so bili mesečni potni nalogi izstavljeni praktično brez omejitev in je bila stvar zastopnika, koliko potnih stroškov bo priglasil), odločilno dejstvo v tem sporu ne more biti tožničin izračun opravljenih kilometrov, ki ga je tožnica naredila na podlagi izpolnjenih naročilnic. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici dejanski stroški v višini kilometrine niso nastajali, saj se na teren ni vozila s svojim avtomobilom, ampak skupaj z drugimi zastopniki v enem avtomobilu. Prav tako soglaša z ugotovitvijo, da je glede na naravo dela zastopnika in ustaljeno prakso pri toženi stranki in drugih založnikih, vsak zastopnik, in tako tudi tožnica, pristal na takšne pogoje obračunavanja plače in potnih stroškov že ob sklepanju delovnega razmerja. Skladna z listinami v spisu je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v posameznih mesecih prejela več potnih stroškov, kot pa bi ji šlo glede na njene naknadno pripravljene obračune opravljenih službenih poti, kar dokazuje, da je med strankama dejansko veljal takšen način izplačila potnih stroškov, kot ga je opisala priča R.R..

Tudi glede domnevnega prikrajšanja pri plači je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ob ugotovitvi, da je tožnica iz naslova plačila za opravljeno delo prejela vse, kar je bilo s pogodbo dogovorjeno in kar je izhajalo iz pri toženi stranki uveljavljenega sistema plačevanja zastopnikov, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preverjati pravilnosti izračuna tožnice o domnevnem prikrajšanju pri plači, saj je ta temeljil na zgrešenem pravnem stališču, da je tožnica za sporno obdobje upravičena do celotne osnovne plače, določene z vsakokratno pogodbo o zaposlitvi in do celotne provizije glede na opravljeni promet, brez upoštevanja, da se je določen del plačila na podlagi ugotovljenega obsega dela izplačal v obliki potnih stroškov in brez upoštevanja, da je tudi osnovna plača tožnici pripadala iz mase obračunane provizije.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo razlike v plači. V pogodbah o zaposlitvi, ki sta jih sklenili stranki, je bilo določeno, da osnovo za pridobivanje plače ter ugotavljanje in merjenje učinkovitosti delavke opredeljujejo razvrstitev v I. tarifni razred in plačilni razred I, nato mesečna realizacija prodaje in odstotek provizije. Te določbe ni mogoče razumeti tako, da bi tožnici ob s pogodbo dogovorjeni osnovni plači za I. tarifni razred pripadala še celotna provizija glede na doseženi promet. Način izplačevanja plač zastopnikov, kakršen je bil uveljavljen pri toženi stranki, ni v nasprotju s takšno pogodbeno ureditvijo. Res je sicer, da pogodbeno določilo o tem, kaj je osnova za pridobivanje plače, ni do podrobnosti razdelano, vendar pa med takšnim abstraktnim določilom in dejanskim načinom izplačevanja plač ni nasprotja.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila ureditev plačevanja zastopnikov pri toženi stranki v skladu z določbo 3. točke 43. člena SKPgd oziroma določbo 3. točke 46. člena panožne kolektivne pogodbe. V pogodbah o zaposlitvi navedeni bruto zneski, ki skupaj z neto mesečno realizacijo prodaje in odstotkom provizije predstavljajo osnovo za pridobivanje plače, delavcu ne pripadajo ne glede na opravljeno delo, temveč je ta znesek sestavni del plače, ki gre delavcu za pričakovani obseg dela, poln delovni čas in normalne delovne pogoje. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je v prvem odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2002 navedena bruto plača v višini 79.603,00 SIT tožnici pripadala, če je dosegla predvideni dan prodaje in da se je ta znesek lahko povečal za procent provizije, izračunane od neto mesečne realizacije. Navedeno pomeni, da je način obračunavanja plač pri toženi stranki imel podlago v pogodbah o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklepala z delavci, ki so bili razporejeni na delovno mesto zastopnika.

Tožnica ni povsem korektna, ko povzema izpovedbo prič R.R. in G.Č. o tem, da zastopnik zajamčeno bruto plačo (to je tisti del plače, ki je v znesku določen v vsakokratni pogodbi o zaposlitvi) prejme ne glede na doseganje prometa. Priča R.R. je sicer res izpovedal, da bi zastopnik, ki v enem mesecu ne bi prodal nobene knjige in ne bi ustvarjal nikakršnega prometa, še vedno prejel plačo, določeno za I. tarifni razred, kakršna je določena v pogodbi o zaposlitvi, vendar je tudi dodal, da bi bil opozorjen, da mu v nadaljnjih dveh mesecih lahko preneha delovno razmerje. Pogodbe o zaposlitvi so namreč vsebovale določbo, da delavcu v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo lahko preneha delovno razmerje, če tri mesece iz neupravičenih razlogov ne dosega pričakovanih oziroma planiranih rezultatov. Okoliščina, da je zastopnik, ki v posameznem mesecu ni dosegal načrtovanega prometa, kljub temu prejel osnovno plačo za I. tarifni razred oziroma 1. plačilni razred s količnikom 1 ne pomeni tega, da je plačilo za opravljeno delo samo tisto, ki je izračunano na podlagi provizije in da bi tožena stranka k temu morala samo avtomatsko prišteti še znesek s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače. Da je takšno stališče tožnice napačno, izhaja tudi iz pogodb o zaposlitvi z dne 20. 12. 2002 in 28. 1. 2003, v katerih je v 6. členu izrecno določeno, da osnovno plačo delavke na navedenem delovnem mestu (to je tožnice na delovnem mestu zastopnice) glede na pričakovane delovne rezultate, ob normalnih pogojih v skladu z določili podjetniške kolektivne pogodbe opredeljuje količnik 1, kar ustreza 1. plačilnem razredu in kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo v pogodbi navedeni bruto znesek. Navedeno pomeni, da s pogodbo dogovorjena osnovna plača za 1. plačilni razred vsaj deloma pomeni tudi plačilo za pričakovane delovne rezultate, torej za izpolnjevanje načrtovanega obsega dela. Ne pomeni pa tega, da bi se provizija začela obračunavati šele za obseg dela, ki bi pomenil preseganje plana. To je razvidno tudi iz izpovedbe priče R.R., da bi tožnico v času, ko je bila osnovna plača določena v višini 72.262,50 SIT in je planirani obseg prometa znašal 1.000.000,00 SIT, za takšen obseg prometa zaslužila okrog 200.000,00 SIT in ne le 72.000,00 SIT.

Tožnica se zgolj na splošno sklicuje na to, da naj bi bila izpodbijana sodba v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso glede dopustnosti upoštevanja provizije, vendar ne navaja konkretnih sodnih odločb, ki bi to dokazovale. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 258/2005 z dne 6. 6. 2006 je razvidna kvečjemu drugačna sodna praksa, kot pa jo zatrjuje tožnica. V tej zadevi je delavka plačilo prejemala v okviru 20% provizije, s tem, da so se v ustvarjeno provizijo vračunavali tako bruto plača kot izplačani stroški v zvezi z delom. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč v zvezi z izvajanjem Pravilnika o nadomestilu za delo za komercialne zastopnike in glede na ugotovljeno vsebino tožničine pogodbe o zaposlitvi ni bilo nobene podlage za razlago, da bi bila tožnica do 20 % provizije upravičena poleg sproti izplačevane plače po pogodbi o zaposlitvi in poleg sproti izplačevanih stroškov v zvezi z delom.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo razlik v plači, saj zanj ni bilo dejanske in pravne podlage.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo potnih stroškov. Zgolj na podlagi teoretičnega izračuna, opravljenega na podlagi krajev, ki so navedeni na naročilnicah, ni mogoče šteti, da je tožnica upravičena do povrnitve prevoznih stroškov od doma do navedenih krajev. Ne le, da je v spisu izkazano, da se je tožnica na teren vozila skupaj z drugimi zastopniki, običajno kot sopotnica vodje skupine, temveč sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da ne gre za tipične potne stroške, nastale na službeni poti v smislu določbe 3. točke 52. člena SKPgd. Tožnica kot zastopnica ni bila na službeni poti, temveč je svoje delo redno opravljala na terenu. Res je, da je bil znesek potnih stroškov, kakršnega je dobivala tožnica, izračunan iz celotne provizije in sicer v višini 60 %, oziroma na željo tožnice celo v višini 70 % in je tožnica šele potem podpisala obračun in prejem potnih stroškov, vendar to ne pomeni, da je tožnica zato upravičena še do povrnitve potnih stroškov, za katere sploh ni izkazano, da so ji v resnici nastali.

Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno utemeljeno zavrnilo tudi tisti del zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala plačilo zneska 2.485.278,79 SIT iz naslova potnih stroškov.

Tožnica v pritožbi sicer zatrjuje, da naj bi odločitev sodišča prve stopnje predstavljalo tudi kršitev ustavno zajamčenih človekovih pravic iz 14., 22. in 23. člena URS, vendar teh trditev ne konkretizira. Tako ni jasno, v čem naj bi bila kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen URS). Pravice vseh zastopnikov pri toženi stranki glede plačila za opravljeno delo in glede povrnitve potnih stroškov so bile urejeno enako. Prav tako iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi v čemerkoli bila kršena tožničina pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS) oziroma pravica do sodnega varstva (23. člen URS).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče obravnavati kot za spor potrebnega stroška v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.