Jedro

Sodišče je tožencu dalo možnost, da se izjavi oziroma da odgovori na spremembo tožbe, vendar njegovega odgovora utemeljeno ni upoštevalo, saj se v njem ni opredelil do sprememb v tožbi, temveč je odgovarjal na dejstva, ki z zadnjo spremembo tožbe niso bila v ničemer spremenjena in bi jim lahko ugovarjal že prej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da zaradi prikrajšanja nujnega deleža nimajo pravnega učinka proti tožnikom in dedičem po pok. M. J. darilne pogodbe, podrobneje opredeljene v izreku sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar je toženec dolžan v zapuščino po pok. J. J. vrniti podarjene parcele oziroma njihovo denarno vrednost. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (II. in III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov zoper sodbo delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženec dolžan v zapuščino po pok. J. J. denarno vrednost nepremičnin vrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje. Sicer je pritožbo tožnikov in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec v reviziji uvodoma pojasni, da kršitve, ki jih je uveljavil v dosedanjih postopkih, v reviziji le dopolnjuje. Navaja, da so tožniki enotni sosporniki, prvotno tožbo pa je vložil le prvi tožnik, šele kasneje so se mu pridružili ostali zakoniti dediči. Ker ob vložitvi tožbe procesna legitimacija ni bila izpolnjena, bi sodišče moralo tožbo zavreči. Nadalje revident opozarja na večkratno spremembo tožbe in nasprotuje stališču nižjih sodišč, da je bila na njem dolžnost opozoriti na spremembe, ki so se zgodile pri določenih nepremičninah. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je dopustilo spremembo tožbe, njemu pa je odvzelo možnost, da bi se o teh spremembah izjavil. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, saj je ugotovitev vrednosti nepremičnin bistvenega pomena, iz mnenja, na katerem sloni pravnomočna sodba, pa ni razvidno, ali je bila vrednost daril ocenjena po stanju ob daritvi in po cenah ob zapustnikovi smrti. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana zato, ker je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče odločitev oprlo na pisno izjavo in zaslišanje priče M. G., čeprav je gospa umrla še pred začetkom te pravde. Sodbi višjega sodišča revident očita, da ne pojasni, zakaj tožnikom pripadajo zakonske zamudne obresti že od vložitve tožbe dalje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek, da tožbe ni vložila prava stranka, je Vrhovno sodišče obravnavalo že v toženčevem predhodnem revizijskem postopku in ga v sodbi in sklepu II Ips 227/2012 z dne 24. 4. 2014 zavrnilo z argumentom, da na strani tožnikov ni prišlo do združitve pravd, temveč so se prvemu tožniku še pred začetkom pravde pridružili ostali tožniki. Toženec v predmetni reviziji neargumentirano in zato neutemeljeno vztraja na stališču, da bi bilo treba prvotno tožbo prvega toženca zavreči. 7. Po delni razveljavitvi sodbe z dne 11. 4. 2011 so tožniki dne 3. 7. 2014 delno spremenili tožbo, in sicer zaradi spremembe identifikacijskih znakov nepremičnin, delno pa zaradi parcelacij in odsvojitev nekaterih nepremičnin s strani toženca. Sodišče je spremembo dovolilo, razloge za takšno odločitev pa navedlo v 10. točki obrazložitve. Ker je toženec določene nepremičnine odsvojil, je bilo za dokončno ureditev razmerij med strankami smotrno, da je sodišče dopustilo spremembo zahtevka tako, da je toženec, namesto vračila nepremičnin v zapuščino, dolžan plačati njihovo protivrednost. V delu spremenjenega zahtevka pa sploh ni šlo za spremembo identitete posameznih nepremičnin, ampak zgolj za spremembo identifikacijskih znakov nepremičnin ali parcelacijo. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče iz teh razlogov utemeljeno dovolilo spremembo tožbe. Z argumentom, ki je za toženca sporen, da je bil on tisti, ki bi moral opozoriti na spremembe, je sodišče le dodatno utemeljilo svojo odločitev o dovolitvi spremembe tožbe, kar pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega sodišča o dovolitvi spremembe ne omaja.

8. Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi četrtega odstavka 185. člena ZPP. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 9. 7. 2014 je razvidno, da je sodišče tožencu dalo možnost, da se izjavi oziroma da odgovori na spremembo tožbe z dne 3. 7. 2014. Toženčevega odgovora pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj se v njem ni opredelil do sprememb v tožbi, temveč je odgovarjal na dejstva, ki z zadnjo spremembo tožbe niso bila v ničemer spremenjena in bi jim lahko ugovarjal že prej. Zaradi nastopa prekluzije sodišče tudi ni ugodilo toženčevemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca gradbene stroke. Tožniki so namreč že v prvem sojenju zatrjevali, da je bila vrednost daril v cenitvi izvedenke V. M. ocenjena po stanju ob daritvi in po cenah ob zapustnikovi smrti. Temu dejstvu toženec tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval. Šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo v prvem sojenju je predlagal, naj sodišče postavi izvedenca gradbene stroke, kar pa je bilo, glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, prepozno. V petem pripravljalnem spisu v ponovljenem sojenju je sicer toženec ponovno predlagal dokaz z izvedencem gradbene stroke, pri čemer pa ni niti utemeljil, zakaj brez svoje krivde tega dokaza ni predlagal že prej, zato prvostopenjsko sodišče dokaza z izvedencem utemeljeno ni izvedlo.

9. Očitek, da v spisu ni listin o zaslišanju priče M. G. je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo že višje sodišče, ki je kot bistveno pojasnilo, da to dejstvo na pravilnost odločitve v zvezi s kupno pogodbo, ki je bila sklenjena z M. G. ne vpliva, saj je sodišče navedlo dovolj drugih razlogov, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je denar za kupnino tudi po tej pogodbi prispeval pokojni oče pravdnih strank.

10. Odločitev, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti, je višje sodišče oprlo na določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 39. členom Zakona o dedovanju (ZD), pri čemer se je sklicevalo tudi na svojo prejšnjo odločbo v tej zadevi, zato je neutemeljen očitek o neobrazloženosti sodbe višjega sodišča. 11. V preostalem delu revizije toženec skuša prepričati Vrhovno sodišče, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Iz darilnih pogodb namreč izhaja toženčeva zaveza, da bo skrbel za svojega očeta, da mu bo nudil pomoč pri preživljanju, da je njegova žena za pokojnega tasta prala in kuhala, zato je nerazumen zaključek sodišča, da je pokojnik tožencu neodplačno poklonil vtoževane nepremičnine. V zvezi s prodajnimi pogodbami, ki jih je sam sklenil s tretjimi osebami, utemeljuje, da je denar zanje vedno priskrbel sam, saj oče ni imel nikakršnih denarnih sredstev, ker je živel od polovične kmečke pokojnine in njegove pomoči. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v tem delu ni obravnavalo.

12. Razlogi zaradi katerih je bila vložena revizija niso podani, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Odločitev o revidentovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).