Jedro

Nujni dedič lahko zahteva vrnitev daril, s katerim je prikrajšan nujni delež. Kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Tedaj, ko nujni dedič zahteva izročitev ali vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino, lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po splošnem pravilu 2. odstavka 299. člena OZ od vložitve tožbe naprej.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožnikov zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka spremeni tako, da je toženec dolžan plačati v zapuščino po pokojnem J. I. J. zneska 4.016,90 EUR in 19.493,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2007 dalje; sicer se njihova pritožba, v celoti pa pritožba toženca zavrneta in sodba v preostalem izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo.

IV. Toženec je dolžan drugemu tožniku, tretji tožnici in četrti tožnici nerazdelno povrniti 56,92 EUR pritožbenih stroškov v zvezi s pritožbo zoper sklep, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo z dne 29. 9. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da zaradi prikrajšanja nujnega deleža nimajo pravnega učinka proti tožnikom in dedičem po pokojni M. J. pravni posli: darilna pogodba z dne 21. 3. 1997 v delu, v katerem je pokojni J. I. J. podaril tožencu solastninski delež do ene polovice na parcelah št. 1314/0 in 1315/0, obe k. o. X, zaradi česar je toženec dolžan v zapuščino po pokojnem J. I. J. vrniti podarjeni solastninski delež na navedenih nepremičninah; darilna pogodba z dne 23. 4. 1996, zaradi česar je toženec dolžan v zapuščino po istem pokojnem vrniti nepremičnine parcele št. 2095/1, 2095/28, 2095/43 in 2095/44, vse k. o. X, ter plačati v to zapuščino 4.014,90 EUR; darilna pogodba z dne 25. 10. 1993, zaradi česar je toženec dolžan v zapuščino po istem pokojnem vrniti nepremičnine parcele 491/8, 491/9, 491/10 in 491/11, vse k. o. B., ter plačati v to zapuščino 19.493,66 EUR; delno darilna pogodba z dne 29. 1. 1986, zaradi česar je toženec dolžan v isto zapuščino vrniti nepremičnini parceli št. 468/0 k. o. S. in št. 1770/0 k. o. D., obe v solastniškem deležu do 3/5; pri čemer je vsa plačila v zapuščino toženec dolžan izvršiti v roku 15 dni (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da zaradi prikrajšanja nujnega deleža nimajo pravnega učinka proti tožnikom in dedičem po pokojni M. J. pravni posli kot so razvidni iz te točke izreka (II. točka izreka); zavrnilo vse drugo, kar zahtevajo tožniki več in drugače (III. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 21. 10. 2014 je sodišče prve stopnje določilo vrednost spornega predmeta za primarni zahtevek na 1.313.847,61 EUR, vrednost spornega predmeta za podredni zahtevek pa na 1.239.523,27 EUR.

3. Zoper sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki, zoper sklep pa drugi tožnik, tretja tožnica in četrta tožnica.

4. Tožniki so zoper sodbo vložili dve samostojni pritožbi. Prvi tožnik se pritožuje zoper odločitvi v III. in IV. točki izreka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v III. točki spremeni tako, da se tožencu poleg plačila denarnih zneskov v zapuščino naloži tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3. 12. 2007 dalje do plačila, v točki IV. izreka pa tako, da je toženec dolžan tožnikom povrniti vse pravdne stroške postopka. Navaja, da sodišče za zavrnitev obrestnega zahtevka ni navedlo nobenih razlogov, zato v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Zahtevek je bil tudi v tem delu utemeljen, toženec je prišel v zamudo z vložitvijo tožbe (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ), zaradi česar je dolžan poleg glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Temu pritrjuje tudi pravna doktrina. Sodišče je napačno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Tožniki niso uspeli le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje prisodilo pritožniku pravdne stroške v višini 6.846,80 EUR, v novem sojenju pa niso nastopile nobene nove okoliščine, ki bi terjale drugačno odločitev o stroških. Ostali tožniki se pritožujejo zoper sklep o stroških vsebovan v sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je toženec dolžan tožnikom povrniti vse pravdne stroške. Odločilno načelo pri povrnitvi pravdnih stroškov je načelo končnega uspeha v pravdi. Tožniki so v pravdi uspeli s tožbenim zahtevkom glede ugotovitve obsega in deležev skupnega premoženja pokojnih J. I. J. in M. J., z zahtevkom, kaj spada v zapuščino po J. I. J. in kaj v zapuščino po M. J., v celoti so uspeli z zahtevkom za odvzem vseh pravnih učinkov oporočnih razpolaganj pokojnega J. I. J., samo glede zahtevka za odvzem učinkov darilnih pogodb J. I. J. s tožencem so tožniki le delno uspeli. Vsekakor ni mogoče zaključiti, da je bil uspeh tožnikov le 37 %, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

5. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obakrat s stroškovno posledico. Navaja, da je zoper sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 277/2012 z dne 24. 4. 2014 podal pri Ustavnem sodišču RS ustavno pritožbo dne 27. 6. 2014, ki še ni rešena. Po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje so tožniki v celoti spremenili svoj zahtevek, kar je bistveno vplivalo na trditveno podlago, kakor tudi na dejansko stanje, ki ga zatrjujejo tožniki. V posledici toženec ne more biti prekludiran v svojih trditvah in predlaganih dokazih, predvsem ne v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca gradbene stroke. Sodišče je upoštevalo vse navedbe tožnikov v vlogi z dne 3. 7. 2014 in dovolilo spremembo tožbe, tožencu pa ne priznava nobenih navedb, trditev in ponujenih dokazov podanih po zaključku prvega naroka. Sodišče z besedo ne omeni, zakaj ne verjame tožencu in njegovi ženi, verjame pa v celoti tožnikom in njihovim zakoncem, ki so seveda povsem enako zainteresirani za uspeh v tej pravdi kot toženec. Ni jasno, zakaj sodišče ne verjame tožencu, da je šlo pri kupnih pogodbah res za kupne pogodbe, temveč zaključi, da je te nepremičnine dejansko kupoval zapustnik J. J., ne vpraša pa se, od kje bi imel kmečki upokojenec sredstva za nakup toliko nepremičnin. Pritožnik dvomi v nepristranskost sojenja v tej zadevi. Sodišče ugotavlja, da je do spremembe identifikacijskih znakov nekaterih nepremičnih ter do odsvojitve nekaterih prišlo še v času pred zaključkom prvega sojenja, na kar da bi moral opozoriti toženec. To pa ne drži, toženec med postopkom ni odsvojil niti ene nepremičnine, lastniško in dejansko stanje nepremičnin je bilo povsem enako pred vložitvijo tožbe, kakor danes. Zemljiška knjiga in kataster sta javni knjigi, zato sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe zahtevka. Sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, zakaj ne, v sodbi ne pojasni. Sodišče ponovi svojo obrazložitev iz prvotne sodbe glede zaslišanja in ocene izpovedb zaslišanih prič, v celoti verjame pričam tožnikov, toženčevi ženi pa nič. Verjame že kar fantastičnim izpovedbam priče A. K., ki naj bi bil nevtralna priča. Temu ni tako, je mož tretje tožnice in močno zainteresiran za izid v korist svoje žene. Sicer pa prav iz njegove izpovedbe izhaja, da je moral toženec očetu za kakršnokoli pomoč plačati in je tako stvari pridobival odplačno. Sodišče napačno zaključi, da je toženec le nekonkretizirano zanikal trditve tožnikov v zvezi s tem, katere konkretne nepremičnine so tožniki prejeli v dar. Moralo bi upoštevati kasneje podane trditve toženca, trditve, ki jih je podal po spremembi tožbe. Ni mogoče govoriti o neodplačnosti pogodb, v pogodbah je navedeno, da toženec prevzema dolžnosti in zaveze iz pogodb. Tožniki zgolj ugibajo, da naj bi šlo za darila, čemur sodišče nekritično verjame. Svojo odločitev opira na finančno nemožnost toženca za takšne nakupe, od kje naj bi imel denar zapustnik, pa ne pojasni. Glede darilne pogodbe z dne 16. 11. 1959 sodišče utemeljenost zahtevka opre na pisno izjavo in zaslišanje priče M. G., ki jo oceni za verodostojno. M. G. je umrla že dne 9. 4. 1996 in ni podala nikakršne izjave in tudi nikoli ni bila zaslišana v tem postopku. Zemljišča po pogodbah so podvržena določilom Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZZKG) kot zemljišča, ki pripadajo zaščiteni kmetiji. Sodišče protispisno ugotovi v točki 178, da ni poseglo v darilno pogodbo z dne 29. 1. 1986, saj je tožencu naložilo, da vrne v zapuščino po pokojnem J. I. J. parceli št. 468/0 k. o. S. in 1770/0 k. o. D., v solastniškem deležu do 3/5. Sodišče je poseglo v nepremičnino iz zaščitene kmetije.

6. Sklep z dne 21. 10. 2014 izpodbijajo drugi tožnik ter tretja in četrta tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navajajo, da je z odločitvijo sodišče prekršilo določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru dvoma o označeni vrednosti spora o pravi sporni vrednosti odloči s sklepom najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. V konkretnem primeru pa je sodišče o tem vprašanju odločilo po (drugi) izdaji sodbe.

7. Pritožba tožnikov zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba toženca zoper sodbo je neutemeljena. Pritožba tožnikov zoper sklep je utemeljena.

K pritožbam zoper sodbo

8. V tej zadevi je sodišče prve stopnje dne 11. 4. 2011 že izdalo sodbo, ki je bila s strani pritožbenega sodišča delno potrjena, delno pa razveljavljena in zadeva v obsegu uveljavljanja pravice tožnikov do nujnega deleža z vračanjem daril v zapuščino vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. O odločitvi pritožbenega sodišča je že odločalo tudi Vrhovno sodišče RS z odločbo z dne 24. 4. 2014 in revizijo tožnikov delno zavrglo, delno pa zavrnilo.(1)

9. Da so vsi tožniki v tem postopku aktivno legitimirani za pravdo ne more biti (več) sporno. O tem je odločilo tudi že Vrhovno sodišče RS.

10. Po delni razveljavitvi sodbe z dne 11. 4. 2011, so tožniki dne 3. 7. 2014 delno spremenili tožbo zaradi spremembe identifikacijskih znakov (nekaterih) nepremičnin, delno pa zaradi parcelacij in odsvojitve nekaterih nepremičnin s strani toženca (zaradi česar so tožniki v tem obsegu spremenili nedenarni zahtevek v denarnega). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je do sprememb prišlo med pravdo (sicer že do konca prvega sojenja), vendar je spremembo dovolilo, ker je bil toženec tisti, ki bi moral na spremembe opozoriti (9. člen ZPP). Toženec trdi, da je do sprememb prišlo že pred pričetkom pravde (torej pred 3. 12. 2007), česar pa ne konkretizira in s tem tudi ne dokaže.(2) Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je spremembo tožbe dovoliti že iz razloga, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankami (prvi odstavek 185. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožniki v vlogi z dne 3. 7. 2014 drugih novot niso zatrjevali, pa tudi sicer pri delu spremenjenega zahtevka ni šlo za spremembo identitete posameznih nepremičnin, ampak zgolj za spremembo identifikacijskih znakov, glede odsvojenih nepremičnin pa je bilo edino razumno, da so tožniki zahtevek za vrnitev teh nepremičnin v zapuščino spremenili tako, da so zahtevali, da se v zapuščino vrne njihova vrednost. Vse trditve toženca v vlogi z dne 25. 8. 2014 so se tako nanašale le na dejstva, ki so jih tožniki zatrjevali že v prvem sojenju in se ob zadnji spremembi tožbe (3. 7. 2014) niso v ničemer spremenila (pri čemer so se trditve nanašale predvsem na vprašanje, ali je posamezno pridobitev nepremičnin potrebno obravnavati kot neodplačno naklonitev pokojnega očeta tožencu ali kot odplačno pridobitev, pri čemer sodišče ni našlo, toženec pa tudi ni navedel, nobenega upravičenega razloga zakaj trditev toženec iz vloge 25. 8. 2014 ni mogel navesti že prej (drugi odstavek 362. člena ZPP)).

12. Tako je bil toženec prekludiran tudi v zvezi s predlogom za postavitev izvedenca gradbene stroke. Kot že povedano v odločbi pritožbenega sodišča z dne 20. 6. 2012, so tožniki vseskozi trdili, da je bila vrednost daril v cenitvi izvedenke V. M. ocenjena po stanju ob daritvi in po cenah ob zapustnikovi smrti (30. člen Zakona o dedovanju – ZD). Temu dejstvu toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval (zatrjevanja na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2011 so bila pavšalna in tudi ni bilo konkretno zatrjevano, da cenitev izvedenke Medved ni bila delana na tak način). Upravičeno je zato sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju uporabilo cenitev izvedenke V. M. 13. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg in vrednost daril danim tožnikom. Razloge sodišče prve stopnje za zaključek, da gre za vrednost daril v skupni višini 20.689,26 EUR pritožbeno sodišče v celoti sprejema (40. do 48. točka obrazložitve) in jih pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pritožba tudi sicer ne pove, katere so tiste nove trditve toženca (podane po vlogi tožnikov z dne 3. 7. 2014), ki bi bile takšne, da bi takšen zaključek lahko spremenile.

14. Kot v odločbi z dne 20. 6. 2012 pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne more biti sporno, da je oče pravdnih strank J. I. J. v korist toženca razpolagal z nepremičninami po darilnih pogodbah: z dne 21. 3. 1997, z dne 23. 4. 1996, z dne 25. 10. 1993, z dne 29. 1. 1986, z dne 26. 7. 1982, z dne 7. 3. 1997 in z dne 16. 11. 1995. Gre za neodplačno razpolaganje, kaj drugega iz pogodb ne izhaja. Trditve toženca, da je darila odplačal s pomočjo očetu, so bile le pavšalne, pritožbene trditve v zvezi z izpovedbo priče A. K. pa same po sebi tudi ne pripeljejo do zaključka, da je šlo za odplačna razpolaganja. Poleg tega te pomoči toženec tudi ni ocenil in tudi ni predlagal nobenega dokaza s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje, zakaj je šlo pri vseh darilnih pogodbah tudi dejansko za neodplačno razpolaganje (predvsem glej izvajanja sodišča prve stopnje v 51. točki obrazložitve).

15. Tako kot v svoji odločbi z dne 20. 6. 2012 pritožbeno sodišče tudi ob ponovnem sojenju ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi nepremičnine, ki jih je toženec kot kupec od tretjih oseb kot prodajalcev, pridobil na podlagi kupoprodajnih pogodb z dne 31. 8. 1963, 28. 2. 1973, 30. 12. oziroma 27. 12. 1974, 5. 3. 1976, 23. 11. 1977, 7. 3. 1979, 23. 1. 1980 (v sodbi pomotoma navedeno 23. 1. 1981) in 25. 2. 1981, predstavljajo darilo dano s strani zapustnika. Po izpeljanem dokaznem postopku je utemeljeno ugotovilo, da je denar za nakup nepremičnin prispeval zapustnik, saj toženec v tistem času denarja za tako obsežne nakupe ni imel. Pritožbeno sodišče sprejema takšen zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi skrbne in vestne dokazne ocene, ki je dovolj prepričljiva in življenjska, da jo pritožbeno sodišče sprejema (49. točka obrazložitve, obrazložitve pri posameznih kupoprodajnih pogodbah). Sodišče prve stopnje je upravičeno upoštevalo izpovedbe zaslišanih prodajalcev in utemeljeno izpostavilo, da o sklenjenih poslih toženec ni vedel povedati prav ničesar konkretnega, da je sam izpovedal, da se s kmetijo ni dalo obogateti, tudi ne s prevažanjem gramoza za stranke, niti nakupi niso bili možni s plačo njegove žene, D. J. Da naj bi tožencu neke nedoločene zneske denarja za nakup podarila teta M. G., ni z ničemer izkazal. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da toženec v zvezi z zaslužki iz kmetije, iz gramoza, da mu je denar za nakup nepremičnin podarila teta, nikoli ni postavil trditvene podlage (7. člen ZPP), o teh dejstvih je le izpovedoval. Nedvomno pa je z večjimi denarnimi zneski razpolagal zapustnik (visoke odškodnine iz naslova razlaščenih zemljišč, na primer za gradnjo naselja BS3, za gradnjo avtoceste, kot so to izpovedovali tožniki in česar toženec ni nikoli zanikal).

16. Drži, da je sodišče prve stopnje v zvezi s kupno pogodbo z dne 31. 8 1963 (in ne v zvezi z darilno pogodbo z dne 16. 11. 1959), očitno pomotoma zapisalo, da je prodajalka M. G. podala pisno izjavo in da jo je sodišče tudi zaslišalo. Temu ni bilo tako, saj so tožniki predlog za njeno zaslišanje, po ugotovitvi, da je že pokojna, umaknili. Vendar to dejstvo na pravilnost odločitve v zvezi s to kupno pogodbo ne vpliva. Dovolj je ostalih razlogov, ki jih je sodišče navedlo v 58. točki obrazložitve, da je tudi v zvezi s to pogodbo povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je denar za kupnino tudi po tej kupoprodajni pogodbi prispeval oče, pokojni J. I. J. 17. Pritožbeno sodišče vztraja tudi pri stališču, da za odločitev ni pravno pomembno, ali nepremičnine, ki jih mora toženec v celoti ali delno vrniti v zapuščino po pokojnem očetu, v času sojenja predstavljajo del zaščitene kmetije ali ne. Gre za vprašanje, ki ga bo v zapuščinskem postopku reševalo zapuščinsko sodišče, ob uporabi določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

18. Sodišče prve stopnje je tako pravilno izračunalo nujni in razpoložljivi del zapuščine in ugotovilo velikost (skupnega) deleža in tako ugotovilo, da je prišlo do prikrajšanja nujnega deleža tožnikov (26. člen ZD, 28. člen ZD). Ocenilo je tudi darila, dana s strani zapustnika tožnikom in ugotavljalo, ali je nujni delež mogoče dopolniti z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj (34. člen ZD). Ugotovilo je, da se z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in z vračunanjem daril nujnim dedičem, prikrajšanje nujnega deleža ne da odpraviti (35. člen ZD) in pravilno odločilo, da je potrebno v zapuščino vrniti darila na podlagi darilnih pogodb z dne 21. 3. 1997, 23. 4. 1996, 25. 10. 1993 in delno z dne 29. 1. 1986, saj nimajo pravnega učinka proti tožnikom. V primerih, ko je bilo ugotovljeno, da so bile nepremičnine odtujene, je pravilno odločilo, da je toženec dolžan v zapuščino plačati denarno vrednost take neodplačne pridobitve. Med drugim je tako toženec dolžan plačati v zapuščino 4.016,90 EUR in 19.493,66 EUR, v roku 15 dni. Tožniki so zahtevali, da toženec od teh zneskov plača tudi zakonske zamudne obresti, kar je sodišče prve stopnje z odločitvijo v III. točki izreka (očitno) zavrnilo. V tem obsegu je odločitev materialnopravno napačna. Že v svoji odločbi z dne 20. 6. 2012 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je toženec poleg glavnice dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z 39. členom ZD).(3)

19. Upoštevaje vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbi prvega tožnika pa je delno ugodilo in sodbo v odločitvi v III. točki izreka delno spremenilo tako, da je ugodilo tudi zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov, ki jih je toženec dolžan plačati v zapuščino, od vložitve tožbe dalje (358. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da so tožniki v postopku enotni sosporniki, zato se učinek pritožbe prvega tožnika razteza tudi na ostale tožnike (196. člen ZPP).

20. Neutemeljena pa je pritožba tožnikov, kolikor se nanaša na odločitev glede plačila pravdnih stroškov. Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo, da so tožniki uspeli s tožbenim zahtevkom glede ugotovitve obsega skupnega premoženja pokojnih M. J. in in njunega deleža na tem premoženju ter posledično z zahtevkom kaj spada v zapuščino po pokojnem J. I. J. in da so v celoti uspeli tudi z zahtevkom odvzema vseh pravnih učinkov oporočnih razpolaganj pokojnega J. I. J. Pri tem pa je upoštevalo tudi dejstvo, da pa je z zahtevkom za odvzem učinkov darilnim in „kupoprodajnim pogodbam“ uspela le v višini 37 %. Nato je pravilno zaključilo, da je celoten uspeh tožnikov približno polovičen in pravilno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo tudi v tej odločitvi, potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 21. 10. 2014

21. Že po izdaji sodbe dne 29. 9. 2014 je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je določilo vrednost spornega predmeta v tej zadevi za primarni kakor tudi za podredni zahtevek. Upravičeno tožniki izpostavljajo, da je s tem kršilo določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru dvoma o označeni vrednosti o pravi sporni vrednosti odloči s sklepom najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. V konkretnem primeru pa je, kot rečeno, to storilo celo že po izdaji sodbe, torej nedvomno v nasprotju z navedeno določbo.

22. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena v zvezi s 196. členom ZPP).

O pritožbenih stroških

23. Glede pritožbenih pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec s pritožbo zoper sodbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožniki so sicer s pritožbo zoper sodbo delno uspeli, vendar le v manjšem delu, v zvezi s stransko terjatvijo, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo (drugi odstavek 154. člena ZPP). So pa tožniki uspeli s pritožbo zoper sklep, zato jim je toženec pritožbene stroške v zvezi s to pritožbo dolžan povrniti (prvi odstavek 154. člena ZPP. Tožnikom gre iz tega naslova 100 točk oziroma 45,90 EUR, 22 % DDV 10,10 EUR, 2 % materialnih stroškov 0,92 EUR, skupaj 56,92 EUR. Te stroške je toženec dolžan tožnikom nerazdelno povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti.

(1) Zatrjevana vložitev ustavne pritožbe zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS ne pomeni ovire za ponovno odločanje v razveljavljenem obsegu.

(2) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila na primer parcela št. 2095/42 k. o. X (predmet darilne pogodbe z dne 23. 4. 1996) odtujena 12. 11. 2008, parcele št. 491/7, 1080/29 in 1080/30 k. o. B. (predmet darilne pogodbe z dne 25.10. 1993) pa dne 1. 7. 2009. (3) Primerjaj dr. Mateja Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, letnik 34, št. 6 do 7, str. 1559.