Jedro

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (52. in 53. člen ZZZDR); če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen.

V konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, mora slednji prevzeti tveganje za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti. Za slabo vero tretjega ne zadošča zgolj njegovo vedenje, da gre za stvar v skupni lastnini; vedeti mora tudi, da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu 1.528,80 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnika sta trdila, da izvršba, s katero toženec zoper prvega tožnika zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnine, ni dopustna. Izročitev je bila dogovorjena s sodno poravnavo, s katero je tožnik razpolagal z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje tožnikov. To je bilo tožencu znano, zato ni bil v dobri veri in se ne more sklicevati na podatke zemljiške knjige, po katerih je bil kot lastnik tedaj vknjižen le tožnik. Ker toženec ni ravnal pošteno, lahko tudi tožnica uspešno izloča svoj delež na skupnem premoženju. S tožbo sta zahtevala: (1) ugotovitev ničnosti prvega odstavka sodne poravnave z dne 10. 11. 1999 z vsebino, da tožnik izroči v last in posest tožencu hišo P., stoječo na nepremičnini parc. št. 291 k. o. ...; (2) ugotovitev, da je tožnica solastnica omenjene nepremičnine do 80/100, tožnik pa do 20/100; (3) izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in (4) ugotovitev nedopustnosti izvršbe zaradi izpraznitve in izročitve omenjene nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da v poravnavi vsebovana pogodba ni nična, temveč izpodbojna. Tožnik z njo namreč ni razpolagal z nedoločenim deležem na skupnem premoženju (54. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR), temveč s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje (52. člen ZZZDR). Presojalo je tudi zatrjevano slabo vero toženca, ki pa je ni ugotovilo. Tožnika nista dokazala, da se je toženec ob sklepanju poravnave zavedal, da gre pri sporni nepremičnini za skupno premoženje, s katerim tožnik ni bil upravičen razpolagati. Toženec ni bil v slabi veri niti ob vknjižbi svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi sodbe P 289/2004 z dne 23. 12. 2008. Z navedeno sodbo je bila ugotovljena ničnost pogodbe, s katero je tožnik tožnici (po sklenitvi sporne poravnave) priznal lastninsko pravico na nepremičnini do ½. Sodišče je še dodalo, da bi bila lahko sodna poravnava nična le v celoti in ne zgolj delno, kot to zahtevata tožnika (1098. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Z njo so se tožnik, toženec in njuna mama dogovorili, da bo tožnik tožencu izročil v last in posest sporno nepremičnino, toženec pa se je odpovedal dedovanju po očetu in mami ter se zavezal tožniku izročiti nepremičnine na naslovu P. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. V obrazložitvi je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnika vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni in njuni (pri)tožbi ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Priglašata tudi stroške. Uvodoma opozarjata, da pri odločanju o njuni pritožbi ne bi smela sodelovati sodnica poročevalka, ki je v vsebinsko isti zadevi že sodelovala v postopku pred nižjim sodiščem (P 289/2004). Predmet tiste pravde je bila pogodba med tožnikom in tožnico o ureditvi premoženjskih razmerij, s katero sta želela sanirati posledice sodne poravnave z dne 10. 11. 1999. Omenjena pogodba je bila s sodbo P 289/2004 ugotovljena za nično, zato se je toženec lahko vknjižil kot lastnik sporne parcele, tožnika pa sta bila prisiljena vložiti tožbo v tukajšnji zadevi. Tožnik je zoper omenjeno sodnico vložil tudi kazensko ovadbo zaradi njene pristranskosti. Ker je bila kljub temu članica pritožbenega senata, ki je sprejel izpodbijano sodbo, je prišlo do kršitve določbe 5. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP. V nadaljevanju revizije tožnika nasprotujeta stališču pritožbenega sodišča, da njune trditve ne utemeljujejo ničnosti sodne poravnave na podlagi 54. člena ZZZDR in 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter dodajata, da je tožnik razpolagal z njunim celotnim skupnim premoženjem. Ker je tožnica lastninsko pravico pridobila originarno (s tem, ko je bila hiša kot skupna lastnina zgrajena), ni pomembno, da ni bila vknjižena v zemljiški knjigi. Nasprotujeta tudi zaključku o dobrovernosti toženca, ki se ni mogel kar zanesti, da ima tožnik vsa pooblastila za razpolaganje z nepremičnino (52. člen ZZZDR). Toženec je razmere tožnikov dobro poznal in je vedel, da je bila sporna hiša zgrajena z njunimi sredstvi in delom. Pri podpisu sodne poravnave je vedel, da tožnik ne more sam razpolagati s stanovanjsko hišo kot skupnim premoženjem zakoncev. Menita, da so bili njuni dokazni predlogi z zaslišanjem prič nepravilno zavrnjeni, saj niso bili neobrazloženi, kot je zmotno zaključilo pritožbeno sodišče. Predlagane priče bi vedele povedati ne le o okoliščinah gradnje hiše, temveč tudi, kako se je skupno lastništvo nepremičnine manifestiralo navzven. Nobena določba ZPP strankam ne nalaga, da morajo v trditvah skoraj dobesedno navesti, kaj bo priča izpovedala. Končno se jima zdi zmotno tudi stališče, da uveljavljanje delne ničnosti v konkretnem primeru ni sprejemljivo. Ker sodišče pozna pravo, na podlagi 1059. člen OZ oziroma prej 1098. člen ZOR ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe in bi moralo odločiti o celotnem (prvotno postavljenem) zahtevku, s katerim je bila uveljavljana ničnost celotne poravnave.

4. Toženec v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidenta nista uspela izkazati, da sodnica poročevalka ne bi smela sodelovati pri odločanju o njuni pritožbi. Uveljavljani izključitveni razlog ni podan, saj omenjena sodnica v tej zadevi ni sodelovala v postopku pred nižjim sodiščem (5. točka 70. člena ZPP). Postopek, na katerega se sklicujeta revidenta (P 289/2004), ni vsebinsko enak ali incidenčen tukajšnjemu, temveč drug pravdni postopek, v katerem je bil obravnavan drugačen tožbeni zahtevek (ugotovitev ničnosti pogodbe med tožnikoma o ureditvi premoženjskopravnih razmerij z dne 29. 11. 1999, s katero je tožnik priznal tožnici lastninsko pravico na nepremičnini do ½). Kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Vložitev kazenske ovadbe zoper sodnico poročevalko bi lahko utemeljevala le odklonilni razlog (6. točka 70. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP), ki pa ga tožnika nista opredeljeno in pravočasno uveljavljala (drugi in tretji odstavek 72. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP), iz katerih izhaja, da se je tožnik s sodno poravnavo zavezal tožencu izročiti v last in posest hišo P., stoječo na nepremičnini parc. št. 291 k. o. ..., na kateri je imel tedaj po podatkih zemljiške knjige izključno lastninsko pravico. Takšna dejanska podlaga utemeljuje v izpodbijani sodbi sprejeto pravno stališče, da je bil predmet prenosa posamezna stvar (iz skupnega premoženja) in ne zgolj tožnikov nedoločen delež na njej. Tožnika se torej zmotno sklicujeta na določbo 54. člena ZZZDR, ki prepoveduje razpolaganja z nedoločenim deležem na skupnem premoženju. Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (52. in 53. člen ZZZDR); če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen.(1)

8. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki glede presoje toženčeve dobrovernosti, ki v konkretnem primeru samostojnega razpolaganja enega od skupnih lastnikov terja posebno varstvo. V konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, mora slednji prevzeti tveganje za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti. Za slabo vero tretjega ne zadošča zgolj njegovo vedenje, da gre za stvar v skupni lastnini; vedeti mora tudi, da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika. Takšno rešitev je sprejel tudi SPZ, ki je v tretjem odstavku 72. člena uzakonil stališče teorije in sodne prakse.(2)

9. Tožnika v tem obsegu nista zmogla trditvenega bremena, saj nista trdila, da je toženec vedel (tudi) za okoliščino, da tožnik razpolaga brez tožničinega soglasja. Na to prvič napeljujeta šele v reviziji, kar ni dopustno (286. člen, prvi odstavek 337. člena in 372. člen ZPP). Tezo o slabi veri toženca sta pravočasno oprla le na trditve o njegovem vedenju, da je sporna nepremičnina njuno skupno premoženje. Ker zgolj takšna dokazna tema ne zmore ovreči domneve toženčeve dobrovernosti, sodišči nižjih stopenj z zavrnitvijo dokaznih predlogov v tej smeri nista zagrešili očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obravnavano presojo utrjujejo tudi druge okoliščine primera. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik v pravdah, ki sta se zaključili s sklenitvijo sodne poravnave, trdil, da je imel pravico sam razpolagati s sporno nepremičnino. Pritožbeno sodišče je končno sprejelo tudi oceno prvostopenjskega sodišča, da toženec ni bil v slabi veri niti ob dokončni vknjižbi svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker tej oceni revidenta opredeljeno ne nasprotujeta, je sodišče ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ostali revizijski očitki glede na navedeno niso odločilni.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnika sta z revizijo propadla, zato sta dolžna tožencu povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.528,80 EUR (nagrada po tarifni številki 3300, povečana za 20 % DDV), ki jih morata tožnika plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. 6. 1993, Poročilo VSS 1/93, str. 37 in z dne 22. 6. 1994, Pravna mnenja VSS 1/94, str. 9 ter odločbe istega sodišča v zadevah II Ips 497/2006 z dne 17. 4. 2009, II Ips 406/2001 z dne 21.03.2002, II Ips 544/92 z dne 25. 2. 1993, II Ips 198/93 z dne 8. 12. 1993, II Ips 200/1999 z dne 25. 11. 1999, II DoR 222/2010 z dne 21. 7. 2010 in II Ips 207/2008 z dne 14. 10. 2010. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 207/2008 z dne 14. 10. 2010.